Domači sin je odšel v partizane, zato so junija 1944 prišli Nemci in  domačijo v strminah nad Idrijco zažgali. Zgorela sta hiša in velik hlev s senikom nad njim, toda zgodilo se je nekaj nenavadnega. Zgorelo je prav vse, vsi podi, okna in vrata, zaradi ognja je odpadal omet s kamnite hiše, tedaj pa se je na steni med okni pokazala velika stara slika, ki jo je omet kril do tedaj. Neznani slikar je nekoč, že zdavnaj, z živimi barvami naslikal križanega Jezusa in pod križem Marijo, ki ga objokuje. Vsaj verjetno je Marija, saj je v črnem, drugače pa je v stoletjih, kar so sliko naslikali, čas naredil svoje in je podoba zbledela. Toda Jezus na križu z materjo Marijo v črnem in še tremi postavami ob njej je lepo prepoznaven. Še vedno je mogoče prebrati črke na tablici na križu nad njegovo glavo – INRI, Jezus Nazarenski Kralj Judeje.

Kdaj je bila slika naslikana?

Če je hiša stara okoli 300 let, kot sporoča izročilo, potem mogoče že okoli leta 1750, lahko nekaj desetletij prej ali pozneje. Mogoče pa je gospodar šele sredi 19. stoletja dal hišo okrasiti s svetopisemskim prizorom. Lahko bi se odločil za zmagovitega sv. Jurija, saj je njegova cerkev više na hribu in je bil ta svetnik zaščitnik kraja in ljudi, toda izbral si je križanega Jezusa.

Tedaj, junija 1944, Nemci niso požgali samo te hiše, pač pa skoraj vso vas, če je nekaj domačij po strmih pobočjih nad reko Idrijco mogoče imenovati vas. Tam, kjer je hiš več, ima kraj že drugo ime.

Hiša je bila velika kmetija, verjetno celo največja v vasi. Še danes sega zemlja daleč dol do glavne ceste med Idrijo in Mostom na Soči, in še pod njo, vse do reke Idrijce. Prej je kmetiji pripadal še gozd na drugi strani, kar nekaj hektarjev. Kmetija je imela svoj mlin, saj so si za spomin ohranili veliko kamnito mlinsko kolo. Zdaj leži v travi pri hiši za spomin.

Pri hiši sta se ohranili dve odlikovanji, red zaslug za narod in medalja za hrabrost. Nobenih papirjev, nobenega potrdila, mogoče sta pripadali tistemu domačemu sinu, zaradi katerega so Nemci hišo požgali. Na redu zaslug za narod je vrezana številka 173.908, rede s številkami tam okoli so podeljevali leta 1951. Medalja za hrabrost je jugoslovanska, ni bila podeljena že med vojno. Veliko so jih borcem podelili ob 20-letnici vstaje leta 1961. Mogoče je bil med njimi tudi Anton Čerin, če je bil odlikovanec res Anton, saj je bilo pri Čerinovi hiši več fantov. Toda tisti, ki je obe odlikovanji dobil, je bil nanju ponosen, kot so bili vsi, ki so vedeli, da so si jih res zaslužili. Zato si je pogosto pripenjal njuna nadomestna trakca, saj je to na blagu pustilo sledove. K redu zaslug za narod je dobil dva trakca, k medalji za hrabrost tri, čeprav sta bila običajno v neugledni vrečki iz rjavega, malo debelejšega papirja z medaljo samo dva.

Čas je naredil svoje, zabrisal, kar je bilo, ostala je le velika, vedno bolj bleda slika na steni, toda tako lepa in živa, kot da iz davnine pozdravlja nas danes.

(napis pod sliko)

61-1. Slika na steni

61-2. Obe domači odlikovanji