Zame sta bila v šolarskih in gimnazijskih časih samo dva praznika, to sta bila 1. maj in 29. november. Takrat sta bila prosta dva ali so bili celo trije dnevi, če sta praznična dneva prišla skupaj z nedeljo, so se prazniki potegnili vse do 27. aprila, dneva ustanovitve Osvobodilne fronte slovenskega naroda. Sobote tedaj še niso bile proste. Le kako se mi je lahko zgodila grda krivica, da so bile zadnje delovne sobote prav tisto leto, ko sem bil v gimnazijskem četrtem razredu. Potem, ko nisem več hodil v šolo, saj študij ni bil šola, so jih ukinili. Kdor tega ni skusil, si ne more predstavljati, kako je, ko se zadnja ura konča v soboto zvečer, v ponedeljek zjutraj pa je spet treba biti v šoli. Sploh ne vem, kdaj so se sošolci učili. Jaz sem se bolj malo. Pri družboslovnih predmetih sem poslušal in si zapomnil, pri matematiki, fiziki in kemiji sem pred tablo dobil ena, potem pri kontrolni – večinoma s pomočjo deklet – prigoljufal tri, kar je pomenilo odrešilno dvojko. Tako sem naredil gimnazijo.

Bila pa je ena sama velika, neskončna muka. V najbolj morečih sanjah še vedno kdaj pride nazaj.

Zato sta bila 1. maj in 29. november tako svetla. Iz šole naravnost na postajo, kjer je že čakala nestrpna množica hrvaških, prleških in prekmurskih delavcev, ki so za praznike enako hoteli domov. Vagoni se še niso dobro ustavili, ko so planili na vrata. Nekako sem se tudi jaz zrinil noter, zadnji so potem pri odprtih vratih viseli na stopnicah, ko je lokomotiva počasi puhala proti Ptuju in dalje do Ormoža. To je bila vožnja na eni nogi in tudi stali smo tako na gosto, da se ni bilo mogoče niti obrniti. Izdihani zrak je bil gost, da bi ga lahko rezal, v tistih časih še ni bilo kopalnic, tako da je človek med dolgo vožnjo in med nagnetenimi, posebno toploto in smrad oddajajočimi telesi postajal kar rahlo omotičen.

Vlak s puhajočo, počasno lokomotivo, ki je vlekla za seboj širok pas gostega dima, je stal na vsaki postaji, čeprav so bile nekatere bolj osamljena hišica sredi niča kot prava železniška postaja, v Ormožu pa kar uro ali več, ker se je naš vlak moral križati z nekim drugim, iz Kotoribe ali od koder že. Potem še pol ure in ko je bilo neskončnega drdranja, počasnega ustavljanja s škripanjem zavor in še bolj počasnega speljevanja od postaje do postaje, kjer je na vsaki stal togi postajenačelnik z rdečo kapo in belim loparčkom, po približno treh urah le konec, sem v Ivanjkovcih izstopil. Od tam sem imel do doma dobro uro in še malo čez. Takrat smo dolžino poti merili samo po tem, kako dolgo je bilo treba, da si jo prehodil; kilometrov še ni bilo. Če sem šel z vlaka že v Ormožu, je bilo treba gor po cesti več kot dve uri. Toda tam se vsaj nisem mogel izgubiti. Tudi v Ivanjkovcih je bila najprej cesta, toda pri Kosiju v Lahoncih je bilo treba zaviti v hrib in potem sem ter tja čez gozdove, kjer je bila steza enaka stezi. Sem kdaj prišel na drugi strani ven drugje, kot bi moral, toda to je bilo čisto vseeno. Tam je bila naša mala hiška s sivo slamnato streho, bela, kot nevesta, s širokim, modrim robom naokoli. Okna, polna rož, so že od daleč mežikala in pozdravljala, in jablane in hruške in slive, ki so se stiskale okoli nje, so bile kot velik pisan šopek. In tam so bili moji ljubi ljudje, najljubši in najboljši, kar jih je bilo na svetu …

Zato 1. maja in 29. novembra ne bi mogel pozabiti nikoli. Bila sta najlepše, kar je bilo v mojih mladih letih, le še poletne in zimske počitnice so jima bile enake.

Zato me za vsak 1. maj in 29. november nekako stisne pri srcu in kot da me nekaj žene, da bi moral tja … kot da je tam še vedno kaj in kot da moji ljubi ljudje že zdavnaj niso samo še spomin; lep in boleč hkrati.

Toda 29. november je bil tudi državni praznik, dan republike, kot smo mu rekla. Praznovali smo ga v spomin na dan, ko je nastala nova Jugoslavija.

Ali smo sploh vedeli, kaj imamo?

Povojnih let jugoslovanskega stalinizma moja generacija ni poznala, saj smo bili takrat šele rojeni, ko pa smo postali toliko veliki, da smo videli svet okoli sebe, ni bilo niti tako slabo. In Tito ni bil noben diktator, kot pravijo danes. Kot da je ljudem govoril iz srca, in tako so ga tudi sprejemali. Govorov za ljudi ni nikoli bral. Kot da se je kar vsulo iz njega. Radio London in Radio Washington sta nam vsak večer dopovedovala, v kakšnem groznem komunizmu živimo. Stari fosili so verjeli, mi pa – kot da ni.

In tudi Slovenija je v tisti skupni državi pomenila kar nekaj.

Res je, Srbi so rekli, da Slovenci nismo za vojake in ne za ženske, kar je bilo slišati žaljivo, danes bi dejal, da je bilo v glavnem kar res. Dovolj bi bilo prešteti vse, ki so bili leta 1991 vpoklicani, da v naši teritorialni obrambi branijo svojo domovino, vendar jih ni bilo nikjer. V drugih državah je hudo kaznivo dejanje, če ne prideš, ko te kliče vojska, pri nas so bili to samo statistični podatki. Nekako tako, da je bil na območju tega in tega štaba odziv obveznikov približno 80-odstoten (ali manj, ponekod tudi več). Ni jih bilo malo, ki so jo, ko so dobili poziv, potegnili kar čez meje, naš glavni vojaški teoretik za vsak primer kar v daljno Španijo. No, potem je tiho prišel nazaj in je še vedno glavni … Hočem le reči, da je bilo junakov prej manj kot preveč, takšnih, ko so bili Kotnik iz Krakovskega gozda, Lisjak in njegova skupina na Primorskem in drugi s častnim vojnim znakom, takih je bilo bolj za vzorec in še zdaleč ne dovolj.

Kako pa je s Slovenceljni in ženskami, tega raje ne bi posebej razlagal, lahko pa bi to pojasnilo katero naše žensko bitje, ki pred temi gostobesednimi in sladkimi južnimi brati od nekdaj počepajo kar tako, in najlepše in najbolj pametne še posebej rade, pa saj je – mislim, da je bila Elza Budau – tista, ki je popisala, kako jo je eden mimogrede položil, in bolj razumljivo, kot bi lahko najboljši moški pisatelj. Dovolj je bilo, da jo je črno pogledal izpod čela in je potem doma strmela v svoje bele hlačke z rdečimi madeži, saj je bilo prvič. Katera druga, ki si je katerega teh naložila za vedno, bi lahko opisala, koliko solz srečnega samotrpljenja se ženska naužije pri njih, saj so mnoge ženske najbolj srečne, ko so globoko nesrečne. Slovencelj pa, kako bo Slovencelj pravi možak, ko pa mu od malega dopovedujejo, da je vsaka mati in vsaka ženska kot trpeča Marija prebodenega srca, ki je rodila nesrečnega Jezusa, in seveda Cankarjeva Francka, ki teče za vozom, on pa ji piše Skodelico kave in jo nazadnje še zataji, da ga boli do dna duše. Fantka, ki mu to bere stroga učiteljica slovenščine, pa tudi … Učiteljica, saj učiteljev pri nas ni več, ker so izumrli. Za vzorec je le kak učitelj telovadbe in mogoče še petja ali risanja.

Janez Vipotnik je ohranil spomin, kako so neki večer stari prijatelji in znanci igrali karte, med njimi tudi Edvard Kardelj. Mečejo podobice, malo pijejo, malo razmetavajo z besedami in potem spet pijejo, nakar nenadoma eden zine, da bi morala biti Slovenija samostojna. Kot da jih je prestrelilo, vsi umolknejo in pogledajo v Kardelja, on pa mirno gleda dalje v svoje karte in samo navrže nekako tako: “Ne bi šlo, velike države naokoli bi nas požrle …” In so kartali dalje, kot da se ni nič zgodilo.

Leta 1989 so me izgnali iz Maribora, žena je našla stanovanje v BS 3 za Bežigradom, čisto blizu obvoznice, precej daleč od centra. Tudi stanovanje samo ni bilo ravno grofovsko. Tja je za mano iz Maribora cenjena Služba državne varnosti poslala pogledat, kako živim v Ljubljani in če sem tudi tam še vedno protidržaven (čeprav sploh nisem bil), nekoga, ki mu bom zanesljivo odprl vrata, enega redkih mariborskih zgodnjih nosilcev doktorskega naziva, dr. S. V., mojega dobrega prijatelja (vsaj jaz sem nekoč tako mislil, dokler ni neke zadeve, kar sem mu povedal na štiri oči, nesel dalje). On je še kako dobro vedel, kaj so Nemci, saj jih je med 2. svetovno vojno izkusil tudi sam, in kot prepričan Jugoslovan je že pred vojno odšel na vojaško akademijo. Pripadal je tistim štajerskim Slovencem, ki so vedeli, da naš narod nekaj kilometrov više gori niti približno nima prijateljev, pač pa samo sovražnike; najhujše, kar je mogoče. In tak jugoslovanski idealist me posluša, ko mu jaz tvezim o samostojni Sloveniji in novi Švici, in kako se nam bosta cedila mleko in med, in kako si bomo končno vladali sami, da ga je zmrazilo, in je vzkliknil: “Pa saj bo to smrt Jugoslavije!” Jaz pa ledeno hladno: “Pa naj propade …”

Zadelo ga je naravnost v srce. 

Danes pravim, da je imel Kardelj prav, naj ga še tako ne maram, čeprav sva enkrat samkrat govorila in bila skupaj. Tito je oddajal toploto, tudi njega sem videl čisto od blizu, saj sem mu kot študentski voditelj govoril med obiskom v Mariboru, od Kardelja pa je velo nekaj hudega, kot mrzlega. Toda takrat, ko je igral karte, je imel prav.

Vendar, ali bi zaradi tega bilo leta 1990 in 1991 samostojni Sloveniji mogoče reči Ne?

Ali je mogoče svoji domovini obrniti hrbet, ko se nekaj odloča, tudi če je narobe?

Mislim, da ne …

Tudi če bi že takrat vedel za Kardelja in kartanje, bi vse storil enako, kot sem. Le nečesa pa ne bi. Ne bi več verjel, še posebej ne ljudem, ki sem jih še kako dobro poznal.

Ne, verjel ne bi več, toda domovini, svoji slovenski in edini domovini hrbta ne bi mogel obrniti, naj gre kamorkoli, ko verjame, da stopa proti raju.

Toda za 1. maj in 29. november me čudno ledeno stisne pri srcu, da bi nekam moral, tja, kjer sem doma, čeprav vem, da nimam kam.

Janez Švajncer

30. novembra 2021

(napis pod sliko Edvarda Kardelja)

82. Edvard Kardelj: »Samostojna Slovenija? Ne, ne bi šlo. Velike države naokoli bi nas požrle …”