Lani smo praznovali trideset let, odkar imamo Slovenci svojo državo. Naši predniki so živeli v tujih državah, se borili in umirali v raznih vojnah tujih monarhov. Kot narod smo ena od najstarejših nacij na svetu, kot državljani slovenske države pa se prepoznavamo zadnjih 30 let. Žal nam v tem času ni najbolje uspelo razviti pozitivne državljanske zavesti do lastne države. Nekateri sodržavljani v svojem »duhu« še vedno živijo v svoji mladosti in posledično idealizirajo neko prejšnjo dobo in državo.

Slovenci smo se v zadnjih sto letih borili v treh vojnah, kot narod smo se v prvi in drugi svetovni vojni borili za obstoj. V osamosvojitveni vojni leta 1991 pa smo morali z orožjem ubraniti komaj rojeno državnost. Kot kaže, bi za našo družbo bilo najbolje, da bi svojo tradicijo in vrednote gradila predvsem na temeljih osamosvojitvene vojne, saj je to bila edina vojna, ki nas ni razdvajala. Naš boj za državnost naše domovine je bil čas, ko smo bili kot narod složni in smo v popolnosti dosegli zastavljen cilj – ustanovitev svoje države Republike Slovenije. Prav tako bi ne smeli zanemarjati svetlih zgledov našega boja za preživetje v I. in II. svetni vojni in izjemnega podviga generala Rudolfa Maistra in njegove vojske, ki nam je priborila današnje severne meje. S svojimi pogumnimi dejanji so ob koncu 1. svetovne vojne z vojaško silo dosegli, da je del slovenskega narodnostnega ozemlja Štajerske in Koroške prišel pod slovensko oblast.

Po ustanovitvi Kraljevine SHS je general Rudolf Maister doživel žalostno usodo večine slovenskih domoljubov, v glavnem je bil potisnjen na obrobje in kmalu upokojen. S svojo karizmo, izrazitim domoljubjem in priljubljenostjo je predstavljal moteč element v takratni skupni državi. Dejanja prvega slovenskega generala Rudolfa Maistra in njegovih borcev so bila spodbuda tudi braniteljem Slovenije med osamosvojitveno vojno leta 1991. Rudolf Maister je osrednja osebnost in simbol patriotizma slovenskega človeka, ki je kljub neugodnim okoliščinam znal ohraniti slovenski jezik in identiteto ter si priboriti svojo državo. Da nasprotovanja v naši družbi niso nekaj novega, ponazarja tudi generalov zapis v pesniški zbirki Poezije: »Neslano, bratje, je življenje naše! Nasprotstvo nudi se od dne do dne in bogme, človek res ne ve, naj kolne, ali da za svete maše.«

Čas osamosvajanja Slovenije bi moral imeti večji pomen za razvoj narodnega ponosa in državljanske zavesti. Premalo poudarjamo zgledno odločnost tistih, ki so se navkljub tveganju pogumno odločili, da je prišel čas, da uveljavimo stoletne težnje našega naroda po svoji državi. Takrat nihče ni vedel, kako se bo situacija razvila. Ni bilo jasno, ali bodo oboroženi spopadi trajali deset dni, šest mesecev ali pet let. Ljudje, ki so se odzvali na klic domovine, so veliko tvegali. Kaj bi se zgodilo, če bi slovenski domoljubi leta 1991 vojno za Slovenijo izgubili, kar je bila povsem realna opcija, glede na moč tedanje JLA, ki je veljala za tretjo najmočnejšo in najštevilčnejšo armado v Evropi. Trditve o nepomembnosti vojne za Slovenijo žalijo ljudi, ki so v spopadih umrli, žalijo ljudi, ki so bili ranjeni, žalijo ljudi, ki so takrat izgubili svoje premoženje, in žalijo vse, ki smo v takratni vojni sodelovali.

Vsiljevanje, da je Vojna za Slovenijo trajala le deset dni, je slepilo tistih, ki si naše državnosti niso želeli in ki nam dopovedujejo, da smo majhni. Takšnim je potrebno jasno povedati, da Slovenci nismo majhni, zgodovina dokazuje, da smo velik, čeprav maloštevilen narod. Biti majhen ali maloštevilen je bistvena razlika. Jasno je treba povedati, da se v nobeni vojni boji ne izvajajo vsak dan, je čas napetosti, čas incidentov, čas spopadov in čas zatišja … in da je vsaka vojna kruta. V naši osamosvojitveni vojni  je bilo daljše obdobje napetosti in incidentov, ki so prešli  v oborožen spopad, sledilo je  stanje napetosti, ki je trajalo vse do 26. oktobra leta 1991. Veterani smo nalogo očitno opravili odlično, saj smo v vojni zmagali. Slovenska osamosvojitvena vojna je bila specifična, saj je to bil prvi spopad v Evropi po drugi svetovni vojni Ob tem je treba poudariti, da nismo imeli zaveznikov, da smo z orožjem uspeli obraniti komaj rojeno državnost in da se po zmagi nismo maščevali drugače mislečim.

V današnji materialistični družbi, v kateri vse bolj prevladuje individualizem, je posledično vse manj prostora za skupne vrednote družbene skupnosti in državljansko zavest. Mišljenje in ravnanje ljudi je odvisno (velikokrat zelo) od tega, kako je preteklost vplivala nanje, koliko jim je koristila ali jim škodila. Kot narod smo doživeli čas, ki je od nas zahteval ponižno držo, ko smo bili prizadeti v dno  duše, ko smo bili  žalostni in razočarani. Smo pa doživeli tudi čas, ko smo pokazali visoko moralno držo in povezanost, čas, ko smo dokazali hrabrost in čas, ko smo bili veseli in srečni. Posledično iz navedenega kot družba in kot posamezniki mislimo in delujemo danes. To, kar počnemo danes, pa bo zagotovo imelo vpliv na prihodnost.

Žal se v naši družbi očitno premalo privzgaja državljanske vrednote, saj državljani, ki se zavedajo pomena državljanske in domoljubne pripadnosti, s ponosom govorijo o svoji državi in državnih ustanovah, s ponosom pozdravijo državno zastavo, zapojejo himno, ob prazniku izobesijo zastavo … Vsaka uspešna skupnost pa je utemeljena tudi na tradiciji. Skozi zgodovino naroda se razvijajo vrednote. Generacije ljudi se poistovetijo z družbeno sprejemljivimi vrednotami, posledično občutijo pripadnost in lojalnost svojemu narodu in svoji državi. Ko pa vrednote niso spoštovane in vzdrževane, ni niti pripadnosti niti lojalnosti družbeni skupnosti in ne državi. Pred tridesetimi leti smo uresničili stoletne sanje slovenskih domoljubov o svoji državi, demokracije in državljanskih dolžnosti pa se učimo postopoma. Vedno lahko naredimo kaj  dobrega za svojo domovino in državo, Republiko Slovenijo. Če se bomo le zmogli bolj poenotiti pri doseganju skupnih ciljev, pri ohranitvi slovenstva, slovenskega jezika, naše kulture in narodnega ponosa.

Brigadir Ernest Anželj