Marjan Logar se je rodil dober mesec po kapitulaciji Italije, oktobra 1943, v Novem Svetu. Bil je sin bajtarice Ivanke in očeta, Marjana Lapajneta. Oče je bil politični komisar Gubčeve brigade in je leta 1945 padel na jurišu na Polomu. Po Rapalski pogodbi 1920 je Novi Svet spadal pod Italijo, Hotedršica pa pod Jugoslavijo.
Živeli so kot najemniki, bajtarji v kmečki bajti. Spomini segajo vse do leta 1948. Mama je imela težko življenje, ker je morala za vsak krompir odslužiti pri kmetu. Prehrana je bila zelo skromna. Meso je bilo samo ob večjih praznikih, jedel se je močnik, zalit z mlekom, in krompir v oblicah. Tako se je navadil in niti danes ni navdušen mesojedec. Tudi oblačila so bila skromna, mati je vse sešila sama, zato je bil vedno lepo oblečen. Mati je bila zelo vešča v šivanju in marsikateri od sosedov jim je to zavidal.
Za igranje ni bilo veliko časa, igrač se ne spomni. Morali so pomagati staršem pri vsakodnevnih opravilih. Že kot desetletni deček je kosil s koso. Pomagal je pri pospravljanju drv in nabiranju zdravilnih zelišč, lipovega cvetja, korenin češmina, lubja sladkega lesa, bezgovih jagod … Vse nabrano so prodali v zadrugo za dodatek k skromnemu življenju.
Rojstnih dnevov, tako kot danes, niso poznali. Mogoče kakšen god. Paziti je moral na mlajše sestre in mnogokrat so se tudi sporekli.
V pomoč so jim takrat bili tako imenovani Trumanovi paketi (jajca v prahu in rastlinska mast). Dobival je tudi nekakšno invalidnino po očetu, ki si jo je morala mati preko sodnije izboriti (bil je nezakonski otrok). Bili so verni, zato so hodili k maši v Hotedršico. V spominu mu ostajajo božični večeri, ko so hodili k polnočnici po trdnem snegu. Pred polnočnicami so se v Narodnem domu odvijale ljudske gledališke predstave. Najbolj sta mu ostala v spominu Jurčičev Deseti brat in Krjavelj. V ušesih mu še sedaj, po toliko letih odzvanja Tito naš, Stalin naš, kar je slišal na proslavah ob dnevih republike.
Leta 1948 se je mati poročila in je tako dobil očima. V letih 1948, 1950 in 1953 je dobil še tri sestre. Z vsemi tremi se še danes dobro razume. Očima ima v lepem spominu, za »sina« je lepo skrbel, žal pa je veliko prezgodaj podlegel bolezni. Leta 1948 so starši kupili v Novem Svetu bivšo italijansko šolo in je postala njihov novi dom.
Leta 1950 je začel obiskovati Osnovno šolo Hotedršica in v vsakem vremenu je moral 4 kilometre prehoditi peš. V lepem vremenu je še šlo, pozimi v snegu pa je bilo zelo težko. Pomagali so si s smučkami. Doma so imeli dvoje koles, vendar se niso smeli z njima voziti, da ju ne bi pokvarili. Na poti v šolo je s sošolci pretaknil vsak breg, vsako dolino, tako da so v šolo prišli zmeraj prepozno. Včasih so zaradi tega dobili s palico po zadnji plati. Med enim od takih raziskovanj sta s sošolcem našla letalsko granato iz napada na Hotedršico. Vedela nista, kaj bi to lahko bilo, zato sta jo po svoje premetavala. Šele čez čas sta spoznala, kakšno neznansko srečo sta imela, da ni eksplodirala. Potem sta jo dala sosedu, ki je bil lovec, da jo je odstranil. Prvo leto so imeli verouk še v šoli, pozneje ne več, saj ga je oblast v šoli prepovedala. Pred prihodom duhovnika v razred, je razredničarka Gabrovškova prej zapustila razred, kar so učenci izkoristili za vragolije, ki so jih počenjali. Mnogokrat so bili zaprti, večkrat so pa tudi ušli skozi okno. Učilnica je bila v 1. nadstropju in s pomočjo jablane ter slive so učenci akrobatsko preplezali »na svobodo«. Potem so sledile kazni, v šoli in doma tudi. Premožnejši starši so šoli tudi kaj darovali, vendar osebno ni prepričan o tem.
V letu 1951-52 je imel prvo obhajilo, kmalu po tem so oblasti župnika zaprle zaradi propagande (svetih podobic). Zaradi odsotnosti župnika je bil pri birmi v Godoviču. Osnovno šolo je končal leta 1954.
Od leta 1954-1958 je hodil v nižjo gimnazijo v Logatec, kjer je danes gostilna Baron. Spominja se, da je imel sošolca, ki je prebolel otroško paralizo in mu je ena noga slabše služila. Vsako soboto sta skupaj pešačila iz Logatca čez Gornji Logatec in Ravnik ter se razšla šele pri odcepu za Hotedršico in Novi Svet. Na ta način sta prihranila malo denarja, ki bi ga drugače morala dati za avtobus. Od leta 1958 do 1961 je obiskoval poklicno šolo Litostroj, najboljšo šolo v takratni Jugoslaviji. Vse do leta 1965 je delal v tovarni, nato je šel za dve leti k vojakom v Tuzlo in Sarajevo. Leta 1967 so se preselili v Nemčijo.
Pravi, da mu je srce ostalo v Novem Svetu, telo pa ostaja v Nemčiji. Vsako leto se na obiske vrača v Slovenijo. Ima sina in vnuka. Oba sta ponosna Slovenca in čeprav sta se rodila v Nemčiji, govorita lepo slovensko.
mag. Zarja Trček
(napisi pod slikami)
46. Lepo oblečeni za birmo