Še vedno živijo zbiralci, ki so hodili po soškem bojišču v tistih časih, ko je bilo mogoče kar tako pobirati stare rjaste bajonete, menažke, čutare in italijanske čelade, ki so bile iz tako slabe pločevine, da jih ni bilo vredno tovoriti na odpad. Staro železje je gledalo kjer koli iz zemlje. Pravijo, da je bil prvi, ki je iz nabiralca starega železja postal zbiralec, Zdenko Mužič z Banjšic. Še vedno je živ, ko je veliko mlajših že zdavnaj pobralo ali samo še pestujejo spomine.

Eden teh se je prvič po dolgih letih spet odpeljal tja dol, kamor so ga vsa leta vlekli stari spomini. Seveda je slišal, da je spodaj vse pobrano in da danes iščejo samo še visoko po nedostopnih gorah ali izkopavajo smetišča in kaverne, toda želja je bila močnejša od teh glasov. Potem pa v Mostu na Soči, kot da bi se pripeljal na opatijsko riviero. Ljudi in avtomobilov kot mravelj, kot da nekdanji neznatni, zaspani kraj razganja neznanska turistična sila. Še hujša pa streznitev že po prvih korakih po hribu. Kjer je nekoč hitel kot zajec po prekmurski ravnini, so bila zdaj – čeprav nič drugačna kot nekoč –  tako strma pobočja, da so jih stare noge komaj zmogle, kmalu pa samo se še zapletale med suho vejevje, lovile sapo in raje odnehale, ko je srce začelo biti, kot da v glavi odzvanja. In še nekaj, tako gosto grmovje, da se je bilo komaj mogoče prebijati. Saj tega ni bilo! Ali je vse to prinesla otoplitev, o kateri toliko govorijo, in da je segla tudi do hribov nad našo Sočo? Tako je bilo nekoč kje ob morju, ko je gozd pri nas pomenil samo visoka drevesa, pod njimi pa razmetane skale in gnilo listje. Zato samo malo navzgor, nekaj metrov sem in tja – in konec.

Za spomin s te poti je vzel dva naključna železna drobca granat velikega kalibra; skoraj kot nič, a hkrati kot zlata! Tudi ta sta bila namreč del tistega dogajanja in v svojem času hudo strašljiva ter izpovedna. Ker je bilo to na avstrijskih položajih, sta granati prileteli z italijanske strani. Poleg tega še obroček z dvema členoma verige, kar pa je lahko kdaj po vojni izgubil tudi kak kmet, čeprav je prva vojna bolj verjetna. Na prvi pogled malo, ali bi bilo občutka davne zgodovine kaj več, če bi domov odnesel še kaj?

Grmenje davnih topov pa tako ali tako sliši samo srce, ki mu je to dano.

(napis pod sliko) 18-1. Skromna ali bogata – kakor za koga – pripoved o nekih čisto drugih časih in ljudeh, ki so se izgubili v zgodovini