Zgodovinski vidik

Leta 1941 je bila Kraljevina Jugoslavija mednarodno priznana država. Aprila 1941 so jo vojaško napadle Nemčija, Italija in Bolgarija, da si prilastijo njena ozemlja. Slovenijo so si razdelile Nemčija, Italija, Madžarska in Hrvaška. Nemčija je na svojem zasedbenem ozemlju Slovence kot narod takoj ukinila in prepovedala, Italija se je odločila za počasnejšo metodo, enako kot leta 1866 po priključitvi Beneške Slovenije in po letu 1920 na ozemlju zahodne Slovenije, ki ga je dobila, ker je v 1. svetovni vojni prešla na stran zmagovitih držav. Za Madžarsko Slovenci sploh niso obstajali.

Stanje po okupaciji

Po zasedbi in razkosanju slovenskega ozemlja med okupatorje so slovenski politični voditelji ocenili, da je okupacija dejstvo, ki se mu je treba prilagoditi. Pri tem so zašli tako daleč, kot voditelji nobene druge države v Evropi. Okupatorju so se za okupacijo zahvalili! Posebno zahvalo za okupacijo je podpisal ljubljanski škof dr. Rožman in se šel skupaj s političnimi voditelji še osebno zahvalit v Rim.

Velika večina Slovencev sovražne zasedbe ozemlja ni sprejela, kar je 27. aprila 1941 omogočilo nastanek Osvobodilne fronte slovenskega naroda, s čimer je na čelo narodnega odpora proti okupatorju prišla Komunistična partija Slovenije, prej malo pomembna organizacija s samo približno tisoč člani, ali še toliko ne. Po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo je prišlo do odločitve, da je napočil ugoden trenutek za oboroženo vstajo. Julija 1941 so bile oblikovane prve oborožene skupine, večino v njih so imeli pripadniki predvojnega Sokola, športne in nacionalno obrambne organizacije. Vladalo je prepričanje, da bo Rdeča armada nemško vojsko takoj premagala in bo vojna končana do Božiča. Zgodilo pa se je obratno, Nemci so nezadržno prodirali vse do Moskve. Skoraj vse prve tukajšnje partizanske skupine so bile uničene. Kljub terorju, da so Nemci streljali celo svojce fantov in mož, ki so odšli v partizane, in požigali njihove domačije, je odpor proti okupaciji postajal vedno močnejši. Veliko večino partizanskih čet so sestavljali domoljubi, po opredelitvi kristjani.

Kvizlinške formacije

Politični voditelji v Ljubljani in škof Rožman so ocenili, da so jim partizani, v katerih so videli samo komuniste, bolj nevarni kot italijanska okupacija, kljub temu, da so vedeli za predvojno fašistično nasilje in raznarodovanje na zasedeni Primorski, dejansko vsej zahodni Sloveniji. Zato so se začeli organizirati za boj proti Osvobodilni fronti, najprej politično in nato vojaško, hkrati pa se v boju proti partizanom ponudili okupatorju, najprej italijanskemu, septembra 1943 nemškemu. Ciril Žebot je bil eden tistih, ki so skriti za črno šipo Italijanom kazali, koga naj izpustijo, koga pa naj pošljejo v taborišče. Omenjen je zato, ker ga po novem prištevajo med predhodnike samostojne Slovenije, kot tudi Erlicha in podobne. In to isti ljudje, ki ne priznavajo Teritorialne obrambe Republike Slovenije, ki je leta 1991 skupaj s Policijo ubranila slovensko samostojnost.

Toda samo na ozemlju ljubljanske škofije. Mariborski škof je zavrnil ljubljanske odposlance, naj tudi sam začne delovati proti partizanom.

K organiziranju vaških straž, ki naj varujejo prebivalce pred partizani, je pripomoglo ponekod partizansko nasilje, ki je preraslo v zločine, zlasti v Dolomitih in Suhi krajini. Pozneje je bilo poimenovano kot levi odkloni, vendar nikoli raziskano in pojasnjeno. Ker je že znano, da je bil Rado Pehaček agent varnostne službe italijanskih mejnih enot, potem je tudi razumljivo, da je bilo njegovo delovanje v Dolomitih v službi italijanskih ciljev. Prej ali slej bo enako pojasnjeno za Suho Krajino. Kot leve odklone je mogoče obravnavati Frica Novaka in podobne, ne pa tudi Mirka Bračiča in druge, za katere so soborci že tedaj sumili, da pripadajo okupatorski agenturi, toda vrhovno vodstvo jih je nerazumljivo postavljalo na vedno višje dolžnosti. Najbolj razvpiti primer je bil Pero Popivoda, ki je zakrivil pomor Prešernove brigade in je tudi drugače škodoval slovenskemu narodnoosvobodilnemu boju.

Vse to je omogočalo uspešno protipartizansko propagando. Zato mnogi pripadniki Milizie volontaria anticomunista in pozneje Slowenische Landeswehr v okupatorsko službo niso stopili zaradi okupatorjev, pač pa zaradi svojega političnega prepričanja. V Ljubljanski pokrajini je domobranstvo spadalo pod SS, na Gorenjskem pod Gestapo. Popolnjevalo se je s prostovoljci, partizanskimi ujetniki in dezerterji ter mladimi moškimi, ki so jim Nemci dali na izbiro, ali v Nemčijo na delo ali v Slowenische Landeswehr.

Tako je nastala močna oborožena formacija s statusom nemškega orožništva. Nazadnje je imela 5 bataljonov. Štirim so poveljevali nemški policijski oficirji, samo enemu Rupnikov sin Vuk, ki pa tudi ni znal slovensko. Bojevali so se proti partizanom, ubijali partizanske pristaše, izvajali nagle, večinoma uspešne udare na partizansko ozemlje, za Nemce varovali železniško progo Ljubljana-Trst, pomembno za nemško bojišče proti zaveznikom v Italiji. Lovili so sestreljene ameriške in angleške pilote ter jih izročali Nemcem. Vsakdo bi to lahko takoj razumel, če bi naredili tudi ponatis revije Slovensko domobranstvo.

Pravna opredelitev

Po ženevskih konvencijah, ki so veljale leta 1945, je bila dovoljena kolaboracija kot sodelovanje z okupatorskimi oblastmi za ohranitev delovanja sistema, to je urejenega življenja prebivalstva. Služba okupatorju z orožjem, kar je dobilo po Norvežanu, ki je služil nemški okupaciji, ime kvizlinštvo, ni bila dovoljena. Zato pripadniki kvizlinških enot niso bili upravičeni do statusa vojnega ujetnika.

Med natanko določenimi zahtevami za priznanje statusa vojnega ujetništva je bila tudi zahteva, da status vojnega ujetnika ni mogoč za pripadnike oboroženih formacij, ki same ne priznavajo vojnega prava. Na tej osnovi je bila za zločinsko razglašena nemška formacija SS.

Zato Angleži maja 1945 domobrancem niso priznali statusa vojnih ujetnikov, kot so ga četnikom, pač pa samo status prijetih oseb, in so jih poslali v Jugoslavijo.

Poseben problem

Za pripadnike Slovenskega domobranstva je bil posebej neugoden poziv kralja Petra II. iz leta 1944, naj se pripadniki vseh kvizlinških formacij pridružijo partizanom. Za pripadnike kvzlinških formacij, ki se niso umazali z zločini, je amnestijo razglasil tudi maršal Tito. Jasno jim je bilo sporočeno, kaj jih drugače čaka.  Na Hrvaškem so prešle k partizanom cele enote hrvaških domobranov, ki so se do tedaj borile s partizani, v Sloveniji do tega ni prišlo. Domobranci so ostali kot del nemških oboroženih formacij vse do konca, z bojem so nadaljevali tudi po nemški kapitulaciji. Že po koncu vojne so si s pomorom najmanj 100 partizanskih borcev izborili pot čez Dravo k Angležem

Postopek v Sloveniji

Vrnjeni pripadniki Slowenische Landeswehr so bili zaprti v zbirnih taboriščih. Vsakega so obravnavali individualno in je imel možnost zagovora. Posebne komisije so imele status naglih vojaških sodišč. Na smrt so bili obsojeni pripadniki vseh udarnih bataljonov in pripadniki enot, ki so bile znane po zločinih. Izpuščeni so bili mlajši od 18 let in partizanski pristaši.

Velika večina jih je bila ustreljena, kar je bilo v skladu s tedanjim mednarodnim vojnim pravom.

Dogajanje v samostojni Sloveniji

Leta 1988 je bila 2. svetovna vojna na Slovenskem samo še del zgodovine. Delitve na partizansko in belogardistično stran so bile za mlade generacije nekaj neznanega, ostale so samo v spominih udeležencev vojne.

Da se bo nekaj zgodilo, je napovedalo leta 1988 naročilo Službi državne varnosti, naj po Sloveniji naredi seznam grobišč iz leta 1945. Pripadniki SDV so začeli obiskovati udeležence streljanj, eden se jim je v Celju potem ustrelil. Leta 1945 so izpolnjevali ukaze, zdaj so bili nenadoma postavljeni v vlogo storilcev. Na Titovi cesti pred Namo so postavili stojnico s ponatisom Črnih bukev in druge domobranske literature. Nenadoma je prišla v slovensko politično dogajanje beseda sprava, ki je najprej sploh ni bilo mogoče razumeti, saj je čas Slovence že zdavnaj spravil. Toda potem je tako imenovana sprava postala sredstvo za novi politični razkol, kot da od druge svetovne vojne ni minilo skoraj pol stoletja. Začetnica in glavna nosilka »sprave« je bila Spomenka Diklić, rojena leta 1941 v Beogradu, v Sloveniji od leta 1947, poročena Hribar, kot je predstavljena na Googlu. Pred meseci jo je Grims na Novi TV osumil udbovstva. Od knjig spominov generala Miškovića, vodje KOS, vemo, da si je ta služba za upravljanje s Slovenijo že prej pripravljala svojo agenturo. Njen propagandno najbolj opazni del je postala revija Mladina.

Sedanje stanje

Spet novi razkoli, spet preteklost namesto sedanjosti in prihodnosti.

Pred volitvami nenehno na prvem mestu boj proti korupciji, zdravstvo, davki (nič novih, sedanji manjši), skrb za samostojne podjetnike in kmete (in to ob Počivavšku, ki je z metodami iz leta 1948 jemal kmetom zemljo pri Mariboru za Avstrijce), Logar celo dobesedno, da ne bo odpiranja zgodovinskih tem, komaj so volitve mimo, nove vlade še niti ni, pa namesto obljub takoj udar z “žrtvami komunističnega nasilja”. Pri čemer sploh ne gre za zgodovino in mrtve, pač pa za poglabljanje razdora, ki se je malo polegel. Razdora, ki ga najmanj potrebuje Slovenija, potreben pa je vsem tujim državam, ki manipulirajo z nami, predvsem eni, da bodo vedno novi in novi milijoni poniknili tja, kar je bolje ne imenovati.

Rehabilitacijo izdajalcev svoje domovine iz 2. svetovne vojne potrebujejo izdajalci naših dni zaradi sebe in ne zaradi zgodovine. Samo zaradi njih in ne nas, navadnih ljudi, je Slovenija odprla vrata vsem tujim apetitom in je bila razprodana, se odrekla svoji vojski za obrambo domovine, dobila nekoč nam popolnoma tuj sloves države korupcije, in še huje, slogana, da imajo vse države mafije, v Sloveniji pa ima mafija državo.

Ob propagandnem poročanju televizije, kako odločno se pokopu postreljenih na Žalah upira ljubljanski župan, je mogoče še eno razmišljanje. Ves hiter cirkus s pokopom »žrtev komunistov« prav v Ljubljani in ne Teharjah, kjer že stoji mogočen spomenik, je bil izveden zato, da se župana lahko pokaže kot borca za pravo, partizansko stran, in se ob tem pozabi na njegova kriminalna dejanja. Zakulisni mojstri naše politike obvladajo tudi takšne spretne poteze.

Že ime zakona pove, da ne gre za pokopavanje mrtvih pač pa za prevrednotenje zgodovine. Če bi voditelji Slovenije res želeli zapreti to poglavje zgodovine, bi jih v 35 letih samostojne države lahko že zdavnaj pokopali, Hrvate pa poslali na Hrvaško, Črnogorce v Črno goro. Imeli smo leve in desne vlade, toda tudi nobena desna ni zadeve dokončala, uredila pri spomeniku na Teharjah velike kostnice in tja prepeljala vse, kar hranijo po skladiščih in kar še bodo izkopali. Prej ali slej bodo našli tudi Rosenerja in mariborske ter celjske gestapovce, ki so bili enako ustreljeni in nekje zakopali. Naj bo, tudi zanje bo prostor skupaj s svojimi.

Zgodovinsko dejstvo pa ostaja in tega ne more spremeniti nobena oblast, da so bili pripadniki Slowenische Landeswehr kaznovani zaradi službe okupatorju z orožjem proti lastnemu narodu in ne kot žrtve komunistov. Enako so v Franciji postrelili podobne, pa niso bili na oblasti nobeni komunisti.

Vsaka izdaja je podla, najgrša služba sovražniku z orožjem proti lastnemu narodu.

Ni treba ugibati, komu vse to koristi. Razklana Slovenija vsem, ki jo potrebujejo ranljivo.

Janez Švajncer

27. maja 2026