Leta 1991 je po 23. maju in obkolitvi učnega centra v Pekrah tam nastalo posebno vzdušje, zato sem se 28. maja odpeljal tja, da nekoliko vplivam na razpoloženje in dvignem moralo, če uporabim ta vojaški izraz. Vse oficirje iz učnih centrov Ig in Pekre sem poznal in oni so poznali mene. Aprila 1991 smo jih usposabljali v Poljčah in jaz sem jim predaval slovensko vojno zgodovino. Pri tem pa je nekako samo od sebe naneslo, da sem se z njimi ukvarjal tudi drugače. Politične komisarje smo ukinili, naloge pa so ostale. Zato moja pot v učni center v Pekrah pri Mariboru ni bila nič čudnega, prej obratno.

Iz telefonskih pogovorov z Dušanom Krošlom, ki je opravljal dolžnost pomočnika za domovinsko vzgojo, sem vedel, da po dogodkih 23. maja vzdušje tam ni dobro. Slabšajo ga in živce parajo vedno novi nepotrebni alarmi, toda da so razmere prišle tako daleč, kot sem lahko takoj spoznal, pa nisem pričakoval. Pripeljal sem se s svojim avtomobilom, saj službenih tedaj nismo imeli, vsaj jaz ga nisem imel, in komaj sem stopil med svoje znance, so kar planili vame, kako sem lahko prišel do njih in kje. Spraševali so, ker sem se pripeljal v naši novi službeni uniformi, kako sem v njej uspel priti do njih. Pojasnjeval sem jim, da me ni nihče nikjer ustavljal, toda tudi če me bi, sem imel na desnem sedežu napeto pištolo, pokrito s kapo.

Po končanem uradnem delu je poveljnik učnega centra major Kocbek odšel, jaz pa sem ostal na prijateljskem pogovoru z nekaj oficirji, s katerimi sem se na aprilskem tečaju v Poljčah posebej dobro ujel. Takrat je zazvonil telefon in ko je namestnik poveljnika stotnik Murko odložil slušalko, nam je ves zaprepaden dejal, da nas bodo napadli. Tako so mu sporočili z republiške koordinacije. Slišati je bilo neverjetno, zato sem takoj poklical nazaj v Ljubljano. Dežurni v koordinaciji je bil polkovnik Bogdan Koprivnikar in on mi je to o napadu potrdil. Veliko sva skupaj delala in se dobro poznala, zato sem tudi po njegovem glasu vedel, da gre zares.

Vzdušje, ki je nastalo po tem sporočilu, je težko opisati. Najprej je nastopila moreča zaprepadenost, potem pa se je začelo vrvenje. Stotnik Murko je izdal ukaz za obrambo učnega centra. Sam sem bil v čudnem položaju. Med oficirji Centra sem bil edini major in zato najvišji po činu, toda v Centru nisem imel nobenih pristojnosti. Nedvomni poveljnik je bil poveljnikov namestnik Murko, jaz sem se lahko vključil samo toliko, kolikor sem menil, da je potrebno, in da ne bi posegal v pristojnosti poveljujočega.

To je bil na primer telefonski pogovor s poveljnikom Centra, majorjem Kocbekom. Zdelo se mi je nujno, da se v tako težkih trenutkih takoj vrne v Center. Poznala sva se že od prej, saj sem do leta 1989 kot kapetan I. stopnje pripadal rezervni sestavi Mestnega štaba TO Maribor, kot novinar pa sem na Večeru pokrival Teritorialno obrambo. Zato sem ga zdaj lahko brez predsodkov poklical po telefonu. Povedal se mu, kar so nam sporočili z Republiške koordinacije, kakšna nevarnost preti Centru in mu rekel, naj takoj pride v Center. To se mi je zdelo samoumevno, saj je bil poveljnik in najbolj odgovoren za Center. Zato me je toliko bolj presenetilo, ampak zares presenetilo, ko je odvrnil samo Ne! in odložil slušalko.

Potem sem spet poklical polkovnika Koprivnikarja, naj nam dovolijo, da se umaknemo iz hiše in si uredimo obrambne položaje na robu gozda, saj montažne hiše ni mogoče braniti. Odgovor je bil, da ne, in da se moramo braniti v centru. Polkovnik Koprivnikar je bil odrezav in mi je dal vedeti, da se o čem drugem ni mogoče pogovarjati. Očitno je dobil jasna navodila. Povedal pa mi je, da nas bo JLA napadla, ker smo ji zaplenili bojna vozila, ki so bila v Tovarni avtomobilom in motorjev TAM.

Poveljujoči stotnik Murko je ukazal, naj vse mlade vojake zberejo v telovadnici in naj tam ostanejo, vsi oficirji in inštruktorji pa naj se pripravijo za obrambo centra. Lahko reči, toda v tistem čudnem vzdušju je bilo vse nekako drugače. Nekateri so ohranili mirno kri, bili pa so tudi taki, ki so popolnoma odpovedali, begali so sem in tja. Za roko sem ujel inštruktorja za orožje Skerlovnika in ga vprašal, zakaj ni na položaju, on pa mi je odvrnil, da je tu kot inštruktor in ne da se bo boril, se mi iztrgal in odbrzel dalje. Nekomu so tekle solze. Poosebljena mirnost in zanesljivost je bil poveljnik centru dodeljene zaščitne enote, major Satler s Ptuja. V splošni paniki se je mirno bril. Ernest Anželj, s katerim sem se razumel posebej dobro, saj sva imela enake poglede na obrambo domovine, me je rotil, naj se odpeljem in se rešim, saj oni ne morejo, jaz pa lahko odidem. Naj ostanem živ, da bom lahko potem povedal, kako so jih žrtvovali. On je učni center varoval z armbrustom.

Major – pa da pobegne! Ne, to ni mogoče, sem si rekel.

In sem ostal.

Najhuje je postalo pol ure pred napovedanim napadom. Pripeljala se je kampanjola z oficirji JLA in odvijugala na vrh nasproti učnega centra. Zdaj smo vedeli, da je prihod oklepnikov samo še vprašanje časa in da nas bodo zbrisali z zemlje. Stene montažne hiše učnega centra niso nobeno kritje, rafali bodo šli skozi celo stavbo.

Zavladala je mrtvaška tišina. Vsi so bili na svojih mestih, jaz pa ga nisem imel. Zato sem lahko odšel ven pred center in se postavil k vratom na večerno tihi cesti. Tam sem stal sam samcat. V roki sem držal pištolo, saj je bila moje edino orožje, da bom z njo streljal na tanke. Takrat, v tisti čudni tišini in pričakovanju ter v samoti pred centrom, se mi je zgodilo nekaj čudnega, kar nikoli prej in nikoli pozneje. Nenadoma se mi je zazdelo, da nisem več tam pri vratih, pač pa popolnoma mirno in brezosebno od nekod od zgoraj gledam na tistega, ki stoji tam spodaj. Kot da je tisto spodaj samo moja podoba, jaz pa od zgoraj gledam nanjo, kot da to nima z mano nobene zveze.

Tako je napočila sedma ura zvečer, ko bi se moralo zgoditi – in nič. Nobenega napada. Kampanjola zgoraj je prižgala motor in se enako odpeljala, kot se je prej pripeljala. Center, kot da se je prebujal in znova zaživel. Glasovi tu, glasovi tam, radostni obrazi naokoli. Potem smo zvedeli, da so naši vrnili tiste oklepnike in zato ni prišlo do napada.

Toda – zakaj nas ti gospodje na varnem ministrstvu v daljni Ljubljani o tem niso obvestili?

Čuden dan, čuden večer, jaz pa po tistem, kot da nisem več živ. Kot da sem prestopil mejo med življenjem in smrtjo in ni zdaj ničesar več, kar bi moglo seči do mene.

Janez Švajncer

1. julija 2024