Sem študent matematike in bolj se s svojo mamo, profesorico zgodovine, pogovarjam o zgodovini, raje imam matematiko. Številke, vsota, razlika, zmnožek, enačbe, neznanke in višja matematika, kjer številk skoraj ni več, vse je zelo jasno in takoj razvidno, ko pa pridem do zgodovine, mi ni več jasno čisto nič ali pa ob tem ali onem vsaj malo.

Moja mama je bila rojena leta 1972. Kot mi je večkrat omenila, ji je bilo v Jugoslaviji čisto prijetno, čeprav je to mogoče povedala drugače. Toda če ji je bilo v tisti državi prav, zakaj je hotela drugo? Ni težko izračunati, kdaj je bila stara 18 let, da je dobila volilno pravico, in pravi, da je tako lahko že glasovala na referendumu o samostojni Sloveniji. Glasovala je za. Tu pa je zdaj neznanka, če gledam matematično. Kako je lahko glasovala za samostojnost, če zdaj reče, da ni glasovala za to, kar je nastalo. Ko je šla na volišče, je gotovo vedela, kaj bo tam obkrožila, če pa ni vedela, zakaj pa je glasovala za nekaj, kar se je potem pokazalo drugače?

Ali pa je bilo glasovanje naravnano tako, da je glasovalce zavedlo? Tudi to je mogoča razlaga, čeprav bi do nje težko prišli z verjetnostnim računom.

Kot pravi, je v glavnem tako ali tako vse že pozabila, enako tudi tisto, kar je sledilo potem.

O vojni za samostojno Slovenijo se spomni samo tega, kako so šli v zaklonišče. Nič o tem, kako je bilo tam, kdo vse je bil v njem, kaj so se pogovarjali, kako so bili nameščeni, ali so sedeli ali ležali, ali so kaj jedli, pili, ali jih je kdo usmerjal. Vse ni moglo potekati kar tako samo od sebe. Ne znam si predstavljati, da bi zdaj, ob tem, kar se dogaja v Ukrajini in Gazi, tudi pri nas nenadoma prišlo do tega, da bi lahko padale bombe. Kam bi šli? Ali je tu, v Logatcu, tudi kakšno zaklonišče. Ali bi kar čakali doma? Kleti v hiši ni – kam bi šli?

Sem vprašal babico, ona bo gotovo vedela več, kako je bilo, in mi sploh ni jasno, kako se tudi ona ne spomni drugega kot to, da so šli v zaklonišče. Pravi, da je šla z vsemi petimi otroki, in da je bila sama, saj dedka ni bilo. To pomeni, da je sama skrbela za tri že velika dekleta in dva fanta, ki sta bila stara 5 in 3 leta, v spominu pa ji je ostalo samo to, da so bili v zaklonišču. Vedela je povedati tudi to, da so tulile sirene in, da so po cestah postavljali protitankovske ovire.

Jo vprašam, ali jo je bilo strah, ona pa se ne spomni niti tega, ko pa le hočem vedeti, pove nekako neodločno, da niti ne. Ni je bilo strah. Mama je res rekla, da je ni bilo strah. Da so ljudje paničarili, sploh ženske, da ona tega ni videla tako grozno in da je vedela, da se bo vse dobro končalo.

Ali ji je mogoče verjeti?

Ali so se moja mama in njeni dve sestri ter oba brata v zaklonišču in ob nevarnosti zamotili s pametnimi telefoni, ona odgovori, da tedaj te vrste internetne povezave  sploh še ni bilo.

Ali ste dedka poklicali po mobitelu in mu povedali, kje ste, da ne bo v skrbeh, vendar odgovori, da tudi mobitelov ni bilo.

Leta 1991 ni bilo niti računalnikov in ne elektronske pošte. Bili so telefoni, toda v zaklonišču ga ni bilo. Če si hotel komu kaj sporočiti, si moral napisati pismo in ga odnesti na pošto ali do pisemskega nabiralnika. Res pa je, kot pove, da je pismo prišlo že drugi dan, ne kot danes, ko potuje iz Logatca do Ljubljane dva dni, včasih celo tri. Če ga vržeš v nabiralnik v petek, bo pismo doseglo naslovnika v torek ali sredo.

Še to, da so vse tedaj napisali v slovenščini. Angleščino so imeli v šoli, potem so jo skoraj pozabili. Jaz pa v gimnaziji z angleščino nisem imel težav, vedno odlično, s slovenščino mi ni šlo tako dobro. Še dobro, da sem na maturi uspel napisati esej.  V angleščini se nekako lažje izražam.

Ko sem se odločil, da bom nekaj napisal o našem družinskem spominu na leto 1991, sem mislil, kako bo to o vojni in vojakih, in še veliko raznih spominov, ne pa, da se mama in babica ne bosta spomnili drugega, kot da sta bili v nekem zaklonišču, ne vesta pa niti tega, zakaj. Naj bi bila nevarnost za Ljubljano, so povedali na televiziji in radiu. Tedaj so stanovali v Ljubljani.

Kakšna nevarnost?

Ne vesta, rečeta. Mogoče bi bombardirala letala ali bi streljali s topovi?

Potem to usklajujem s tem, kar so nam v šoli povedali o vojni za Slovenijo. Decembra 1990 se je Slovenija na referendumu odločila, da postane samostojna država. Zato jo je junija 1991 napadla Jugoslovanska armada. Temu sta se uprli Teritorialna obramba in Policija ter v vojni zmagali. Komunisti so moral z oblasti, predsednik je postal Milan Kučan. Zavladal je večstrankarski sistem z demokracijo. Nato je sledila samostojna Republika Slovenija, ki še vedno traja. Vključila se je v Evropsko unijo in NATO, kar ji zagotavlja gospodarsko rast in varnost. Kako je ob vsem tem mogoče, da se moja mama in babica spomnita samo tega, da sta bili v nekem zaklonišču? Ne moreta opisati niti sovražnikov, saj nista videli nobenega.

Dedek pa o tem sploh noče govoriti.

Vem, da je bil nekje, na sliki ima na uniformi tudi neke značke, ko pa bi mi moral povedati, kako je bilo, kje je bil, pa nič. Ker se v vojnah ljudje ubijajo, sem ga vprašal, ali je koga ubil, na to vprašanje pa je odgovoril. Ne, nobenega nisem ubil. Sem vprašal dalje, zakaj ne? On pa, da zato, ker ni tako naneslo, ni bilo priložnosti in ne potrebe. Če bi bila, ali bi ga? On pa, da bi, seveda, v vojnah se ljudje ubijajo. In zakaj ima na sliki tiste značke? Kar tako, prav, in ni slišati čisto zares. Kot da noče povedati.

Ali si imel puško?

Ne, samo pištolo …

Ali si z njo streljal?

Nisem …

Zakaj ne?

In spet, da ni bilo potrebe …

Vprašal sem še, kaj so jedli, kje spali, kako so se umivali in ali so se kopali, on samo, da je bilo poleti zelo vroče in da je sam sebi smrdel. Srajca je bila tako preznojena, da je bila vsa mastna. Juho bi lahko skuhal iz nje.

To, zadnje, o juhi, je bila šala, vsaj tako sem razumel.

Pri tem, pri tej umazani srajci pa je tudi ostalo. Le še odgovor na vprašanje, ali ga je bilo strah, on pa, da ga ni bilo.

Čisto zares je odgovoril tako, čeprav je vsakemu človeku jasno, da je v vojni ljudi strah. Ali mu naj zato verjamem?

In da ima neke opravke, da mi bo odgovarjal kdaj drugič, to pa pove tako, da vem, da tega ne bo nikoli. Tako je moja raziskava o družinskem spominu na osamosvojitev Republike Slovenije in vojno za Slovenijo ostala samo želja. Če uporabim bolj razumljivo matematično oznako, neznanka, za katero ni dovolj podatkov, da bi jo bilo mogoče izračunati.

Jernej Grbec