Na severnem pobočju Nanosa, precej nizko, se je ohranilo železje, ostanki italijanske karabinke M.1891, izdelane leta 1917. Karabinka je imela na sprednji objemki poleg spodnje še stransko zanko, da je bilo puško mogoče nositi počez na hrbtu. Tako so nosili karabinke konjeniki, da jim med ježo niso mogle zdrsniti z rame in da niso poskakovale, in kratke puške vojaki, ki so morali imeti pri opravljanju dolžnosti obe roki prosti. Zaradi stranske zanke na levi strani objemke je puška lahko plosko ležala na hrbtu. Konjeniške karabinke so imele pod cevjo preklopni bajonet, enake so nosili karabinjerji. Zato je ta puška prvotno pripadala nekemu topničarju, vezistu, inženircu ali vojaku drugega rodu ali službe, za katere niso bile predpisane dolge pehotne puške.

Toda, kako ali zakaj je prišla v gozdove na Nanosu?

Na strma pobočja in med drevje konjenikov, topničarjev in podobnih gotovo ni bilo nikoli, zato je morala tja priti z nekom drugim. S kom?

Najverjetnejši je odgovor, da z nekim partizanom. Divji lovec, tudi če bi jo med begom pred lovskim čuvajem ali karabinjerji porinil pod listje ali med vejevje, bi se potem ponjo vrnil. Tega, za katerim je puška ostala, ni bilo nikoli več nazaj.

Les je v desetletjih propadel, kovina pa je še vedno lepo ohranjena. Puški manjka šibika, kar tudi govori, da jo je nosil partizan. Italijanski vojak si ni mogel dovoliti, da šibike ne bi imel. Partizani glede tega niso bili občutljivi. Po koncu 1. svetovne vojne je bilo povsod precej orožja, tudi pušk. Tisti, ki si jo je spravil, ni gledal, ali ima šibiko ali ne.

K razlagi, da je pripadala partizanu, prispeva tudi naboj v cevi. Ta, ki jo je nosil, se je pripravil, da bo lahko – če bo treba – takoj ustrelil. Naboj je potisnil v cev, ni pa imel namena takoj ustreliti, saj drugače zaklepa ne bi imel v položaju zavarovano. Če bi hotel ustreliti, bi moral s palcem desne roke uho zaklepa potisniti naprej in navzdol, saj je bil tak način zavarovanja italijanskih pušk pred nehotenim strelom. Zato lahko sklepamo, da je hodil po gozdu, zaradi nevarnosti je imel puško pripravljeno na strel, vendar zavarovano, da se mu po nesreči ne bi sprožila.

Pred tem pa je izstrelil že pet nabojev, v cevi mu je ostal samo še zadnji, šesti. Do streljanja je lahko prišlo v spopadu ali boju. Končal pa se je nesrečno, saj drugače lastnik puške ne bi skril in odšel dalje svoji usodi naproti. Po puško se ni nikoli vrnil.

Vse drugo je lahko samo ugibanje, toda moralo se mu je zgoditi nekaj posebnega, da je puška ostala v gozdu. Izgubil je ni, saj si partizan tega ni mogel dovoliti. Lahko jo je odvrgel, če je bil v veliki nevarnosti in je mislil, da bi ga to lahko rešilo, ali pa je ostala za njim, če je bil ranjen ali je padel.

Med velikim napadom na partizansko četo na Nanosu 18. aprila 1942, ko je več tisoč italijanskih vojakov in karabinjerjev obkolilo in prečesavalo Nanos, se je uspel rešiti Vojkov vod, drugi so se reševali, kakor kateri, večini ni uspelo. Glede na okoliščine, je karabinka lahko pripadala enemu izmed njih. V boju je proti  Italijanom ustrelil petkrat, ko je bila četa razbita, se je reševal sam. Sklepal je, da bo najbolj varen umik v nasprotno stran od Vipavske doline, navzdol po neobljudenem pobočju in potem kam dalje. Toda že nizko spodaj je spoznal, da je Nanos obkoljen tudi s te strani. Zadnji naboj v puški je hranil zase, saj je vedel, kaj ga čaka, če ga bodo ujeli, toda nazadnje je zmagal nagon po preživetju. Puško je porinil za dve skali in se predal z upanjem, da ga ne bodo imeli za borca, če ne bo imel orožja.

Ni bil edini, ki so ga ujeli. Nekaj partizanov je padlo, ujete so postrelili pozneje. Mogoče je puška ostala za enim izmed njih.

Ali pa za kom drugim, katerega zgodba je že zdavnaj pozabljena.

Na prvi pogled samo ostanek stare puške, vendar tudi spomenik neznanemu partizanu in slovenskemu narodnoosvobodilnemu boju 1941-1945.

(napis pod sliko)

28-1. Karabinka neznanega partizana