(pismo iz Maribora, prejeto po pošti 27. 9. 2024, imena izpuščena, ker gre za iskanje zgodovinske resnice in ne obračun s posamezniki)

Resnica je prepovedana, zanjo si lahko tudi obsojen in kaznovan, pa kljub temu je 33 let molčanja in zavajanja dovolj. Znano je, da je 710. učni center v Pekrah 23. 5. 1991 ob 12. uri obkolila JLA, na zahodni strani pri zapornici z borbeno oklepnimi vozili, na vzhodni strani pa niški specialci z ostrostrelci. Pri zapornici so se pričela pogajanja, ki jih je z naše strani vodil načelnik 710. učnega centra, ki je bil v civilni obleki, na strani JLA pa podpolkovnika Katalina in Stevilović. Predstavnika JLA sta zahtevala, da jim predamo poveljujočega in oba teritorialca, vojaka, ki sta zjutraj aretirala izvidnika JLA. Še ostrejša zahteva je prišla takoj nato, ko sta zahtevala vse slovenske nabornike, skupaj z njihovo dokumentacijo. V kolikor ne izpolnimo njihovih zahtev, bodo Učni center napadi in sami prišli po njih. Dejala sta še, da se civilisti lahko umaknejo, vse v uniformah pa bodo likvidirali. Tedaj se je načelnik Učnega centra iz obkoljenega Centra ob 14.00 odpeljal neznano kam in ga nismo več videli, ne podnevi, ne ponoči in ne zjutraj. To je med nami branitelji povzročilo velik gnev in jezo. Zlasti še ob 17. uri, ko je Katalina po megafonu zakričal, da bo čez 5 minut napadel naš učni center in ga zravnal z zemljo. Nenadoma nismo več videli še nekaterih braniteljev.

Nas, ki smo ostali, je to zelo razburilo, dobili smo občutek, da smo izdani, da nekdo želi le kri in masaker, izbranci pa se lahko iz Učnega centra umaknejo. Ko se je znočilo, nas je bilo v Učnem centru že nekaj manj, mariborski vod z orožjem, ptujski vod brez orožja, oddelek straže in še nekaj inštruktorjev, od tega dva z armbrusti. Kdo iz Republiškega štaba Teritorialne obrambe je načelniku 710. učnega centra Pekre in še nekaterim izbrancem dovolil, da zapustijo bojno linijo in prvo generacijo neoboroženih slovenskih vojakov prepustijo na milost in nemilost JLA? Resnico smo dolžni hrabrim braniteljem Učnega centra, ki so celo noč, pri obrambi vzhodne strani izpolnjevali povelja in nobeden ni pobegnil, čeprav smo bili v brezupnem položaju. Celo noč obkoljeni z drobnimi rdečimi lučkami ostrostrelskega orožja niških specialcev, ki so spremljali vsak naš gib. Bili smo v tako brezupnem položaju, da je poveljnik ptujskega voda doživel živčni zlom in smo ga mirili. Vsako sekundo bi nas lahko postrelili, pa smo vzdržali celo noč in bili zjutraj razpuščeni, ko se je JLA ob 3,30 uri umaknila. Načelnika 710. učnega centra in še nekatere, ki so tisto popoldne izginili, pa smo ponovno srečali na proslavi ob prvi obletnici pekrskih dogodkov, neverjetno, v uniformah s čini in priznanji. Nam braniteljem na proslavi ni bilo dovoljeno biti na platoju, ampak so nas zaradi negodovanja in žvižganja nagnali nazaj na travnik.

Načelnik 710. UC Pekre pa je naredil svetlečo in pomembno vojaško kariero (dvig nove slovenske zastave dne 26. 6. 1991 na Trgu republike v Ljubljani, predstavnik Nata v Bruslju, obisk West Pointa U.S.A, čin polkovnika).

Če bi se izvedla rekonstrukcija dogodkov, s kronologijo dogajanja, po časovnici, bi se videlo, kaj je bil kdo in kje je bil kdo? Prič je vedno manj, nekateri so žal že pokojni, tudi poveljnik ptujskega voda, pa tudi sam ne bom več dolgo. Novinarji si o tem ne upajo raziskovati in ne pisati. Ali pa bomo počakali, da se odprejo beograjski arhivi?

Branitelj 710. učnega centra Pekre in 1. generacije slovenskih vojakov

(napis pod sliko)

72-2. Spominski znak branilcev 710. učnega centra Pekre 23. maja 1991

Ernest Anželj 

1. tisti, ki je napisal navedeno pismo in ni zmogel dovolj poguma, da se tudi podpiše. Sam navaja, “da ne bo več dolgo”, navedeno pove veliko o njegovih namerah in osebnem pogumu!

2. iz teksta je razvidno, da gre predvsem za zelo izraženo “zamero” do vodje takratnega 701. UC. 

3. kar nekaj trditev glede obrambe takratnega UC drži – o njih sem pisal tudi sam (in se podpisal…)

4. moje mnenje:

Obtoževanje v navedenem tekstu ne prinaša nič dobrega, saj ponovno preusmerja pozornost iz zgodovinske veličine takratnega upora v Pekrah in poguma, ki so ga pokazali branitelji in ljudje izven UC. 

Žal je današnja realnost, da smo branitelji takratnega UC in žal tudi veterani vojne za neodvisnost naše domovine  vse boj odrinjeni iz “zgodovine”, saj politika, mediji in žal tudi zgodovinska stroka vse bolj marginalizira in tolmači naš boj za lastno državnost zelo minimalistično, da ne rečem zaničevalno.  Prav zato je na slovesnostih v Pekrah vse manj takratnih braniteljev in vse več politikantov in raznih “kavč – herojev”. Pa saj navedeno žal drži tudi za VETERANE vojne 91, ki so spolitizirani in izkoriščeni za potrebe vladajoče nomenklature.

Zakaj moramo vedno “popacati” velike – prelomne dogodke v naši zgodovini z medsebojnimi zdrahami. (Kolikor se sam spoznam na zgodovino) tudi drugi narodi niso imeli samo hrabrih in požrtvovalnih ljudi v njihovih pomembnih dogodkih (Državljanska vojna v ZDA, Alamo, D – dan, Stalingrad, Pad Bastilje, Garibaldi…), PA TEGA NE OBEŠAJO NA “VELIKI ZVON”!!

Ernest Anželj

20. oktobra 2024

Srečko Bele

Zagotovo tega pisma nisem napisal, ker če kaj napišem, tudi podpišem z imenom in priimkom. Brez dvoma gre za provokacijo, vsaj kar se imena tiče, čeprav bi lahko nekaj od napisanega tudi pogojno držalo. Sam nisem bil prisoten, zato napisanega ne morem komentirati. Zagotovo pa lahko povem, da sem enega od častnikov TO v tistem času srečal na avtobusu. Ko sem ga vprašal, zakaj ni na terenu, mi je povedal, da ima težave s kolenom in je tako rekoč v bolniški. Sem pa ga potem videl na TV v družbi takratnega ministra za obrambo, seveda v uniformi in s činom stotnika.

Srečko Bele

20. oktober 2024

Danilo Muršec

V času Pekrskih dogodkov sem vodil skupino, katere naloga je bila nadzor vojašnice GM, podrejen pa sem bil Vidrihu. V času vojne pa sem bil v centru na Arehu, kjer je bil poveljnik pokojni Gregorič.

Kar zadeva IC Pekre, se že dolgo govori, da je poveljnik odšel izginil. Nisem pa nikoli slišal, da bi mu kdo iz LJ to dovolil. Da bi pa še kdo drugi od poveljujočega kadra izginil, tudi nisem nikoli slišal. 

Pred dnevi smo častniki izvedli orientacijski pohod, štart in cilj sta bila v Pekrah. Na koncu, ob pogostitvi, so se pri sosednji mizi pogovarjali tudi o poslancu, ki da je pobegnil in ga je bojda oče pripeljal nazaj. Poslancu sem pisal, odgovoril mi je, da to ni res, in da hoče imena in priimke, da bo vložil tožbo. Teh ljudi nisem poznal. Sicer pa je ta poslanec pred časom razlagal, da je bil ranjen, kar pa ne drži. Menda je padel in se potolkel.

Kar zadeva tisti čas, so nekatere zadeve nerazčiščene. Vojni veterani smo letos imeli volilno programski zbor, na katerem sta za predsednika kandidirala dva. Eden se že dolgo hvali s tem, kaj je bil med vojno za Slovenijo. Ni pa znal pojasniti, v kateri enoti TO je bil in kdo mu je bil poveljujoči kader. V nobenem zborniku oziroma knjigi ni omenjen.

Danilo Muršec

20. oktobra 2024.