V Avstraliji je bila kupljena skupina fotografij, ki so bile posnete na veliki proslavi na Okroglici leta 1953. Nemogoče je vedeti, kako so prišle tja, po dovršeni tehniki in izbiri motivov jih je najverjetneje posnel neki fotoreporter. Seznama tujih akreditiranih novinarjev gotovo ni več nikjer, če bi bil, in če bi bil na njem fotoreporter iz Avstralije, bi bil to on. Lahko pa so bile slike delo nekega drugega fotografa, mogoče iz Velike Britanije, ZDA ali celo Italije in so po naključju prišle na drugi konec sveta.

Ob zgodovinskem spominu na Okroglico so objavljene vedno skoraj enake fotografije velike množice, ki se je tam zbrala. Bilo je okoli 300.000 zbranih, in tudi če jih je bilo malo manj, je bila to še vedno največja proslava, kar jih je bilo kadarkoli na Slovenskem.

Leta 1953 se je bližal razplet drame o pripadnosti Trsta in njegovega zaledja. Čeprav je bilo to dejansko odločeno že spomladi 1945, ko so Angleži izgnali Jugoslovanska armado iz Trsta, in potem spet leta 1947 z razdelitvijo ozemlja na italijansko cono A in jugoslovansko cono B, je bilo leta 1953 videti, da še ni vsega konec. V podporo jugoslovanskim prizadevanjem je bila 6. septembra 1953 izvedena velika proslava ob 10-letnici slovenskih primorskih brigad in vseljudske vstaje jeseni 1943. Glavni gost in govornik je bil predsednik Federativne ljudske republike Jugoslavije Josip Broz – Tito. V govoru se je zavzel, da bi bil Trst svobodno mesto, njegova slovenska okolica pa bi pripadla Jugoslaviji. Kot se je tedaj že vedelo, sta vladi Združenih držav Amerike in Velike Britanije že odločili drugače in Trst dale Italiji. Tržaška kriza, kot se je imenovala, je bila končana s sporazumom leta 1954. Med krizo so Velika Britanija in ZDA na položaje ob meji pošiljale svoje vojake, Jugoslavija pa je tudi mobilizirala, kot da bo tržaško ozemlje branila z orožjem.

Slike, ki jih je posnel tuji fotoreporter, so bile drugačne od domačih. Iskal je motive, ki niso prikazovali uradne podobe proslave. Fotografije potrdijo, da se je zbrala neverjetno velika množica ljudi, pokažejo pa tudi, kako jim je bilo. Okoli 300.000 ljudi je bilo nagnetenih skupaj na veliki ravnini, nad katero je vladala huda vročina. Vsi so stali, sedli so lahko samo tisti, ki jim ni bilo treba stati v množici. Zato je fotograf lahko posnel utrujene pionirčke, ki jim ni bilo več za nič, in še koga, ki ga je zdelovala vročina. Oficirje je slikal, da niso vedeli, zato niso običajno vojaško strumni. Za Tita in funkcionarje je bila postavljena ogromna tribuna, toda tako daleč od množice, da so ljudje predsednika lahko komaj videli.

Mati v črnem in s slikami svojih štirih sinov bi morala biti v vseh slovenskih zgodovinah, ne pa da nam jo je ohranil tujec. Ta mati in njeni štirje mrtvi sinovi so največja resničnost naše slovenske Primorske in vse domovine. Spomin in opomin, kako nam grabežljivi tujci kljub vsem žrtvam trgajo našo zemljo in mi jo izgubljamo za vedno. Zemljo in ljudi. Pri vsem pa je najhuje, da predvsem zaradi nas samih.

(napisi pod slikami)

61-1. Slavolok na cesti

61-2. Nepregledna, ogromna množica

61-3. Oddaljena tribuna s predsednikom

61-4. Tisti, ki so lahko sedeli

61-5. Onemogli godbeniki

61-6. Pionirčki, ki so omagali

61-7. Oficirji, ki ne vedo, da jih nekdo fotografira

61-8. Slovenska Pieta, mati in njeni štirje sinovi