Po 23. maju 1991 se zadeve v Mariboru in v 710. učnem centru Teritorialne obrambe niso umirile. Stalna povišana pripravljenost, alarmi in vojna živcev je prispevala k temu, da smo bili že pošteno izčrpani. V JLA so izvajali vajo Bedem 91 z namenom da okrepijo psihični pritisk in ustrahujejo Slovenski narod na poti k samostojni državnosti!
V Mariboru je do ponovnega zapleta med TO in JLA prišlo 28. maja 1991. Teritorialna obramba je odpeljala nova bojna vozila, ki so bila za JLA izdelana v Tovarni avtomobilov in motorjev Maribor, TAM, in so tam čakala na prevzem. To pa je razbesnelo generala JLA Deliča, ki je postavil ultimat, s katerem je grozil, da bo »zravnal« Pekre, če TO do 19.00 ure tega dne ne vrne oklepnikov. JLA je intenzivno iskala omenjena vozila in nadzirala vstope in izstope iz Maribora.
Iz Republiške koordinacije so v 710. UC sporočili, da JLA grozi z napadom tankov na Pekre. To je v takratnih razmerah bilo vsekakor mogoče, zato so nas ponovno alarmirali. Žena me je pripeljala pred 710.UC in se v solzah vrnila domov k sinovoma. Stalna sestava in zaščitne enote TO smo se ponovno pripravljali za obrambo. Kampanjola JLA je prav v tem času z veliko hitrostjo peljala mimo UC in se ustavila na dominantni točki nad Centom pri farmi, kjer so potem izvidovali naše početje in ga verjetno posredovali svojemu poveljstvu.
Naš 710. UC tudi tokrat še vedno ni bil pripravljen za uspešno obrambo. Nismo dobili dodatnega protioklepnega orožja, zaščitnih mask in tudi zaklonilnikov še vedno nismo imeli. Spomnim pa se poveljnika ptujske enote TO Satlerja, ki je hladnokrvno dajal navodila za obrambo. Opazil sem, da ga podrejeni zelo spoštujejo. Namestnik načelnika 710. UC Jože Murko je bil prav tako zbran. To je bila za vsekakor dodatna spodbuda za vse nas.
Tega dne je 710.UC obiskal major Janez Švajncer, ki sem si ga zapomnil iz časov našega usposabljanja v Poljčah. Z zanosom nam je predaval o naši vojni in vojaški zgodovini in z izrazitim domoljubjem je v meni prebudil spomin na moje prednike, ki so bili tako ali drugače vedno v spopadih ali vojnah. Prav major Švajncer je po mojem mnenju, doprinesel velik delež k pogumu in zagnanosti pripadnikov stalne sestave v obrambi 710.UC . Dal nam je vedeti, da smo potomci naroda, ki se zna za svoj dom zelo pogumno boriti, če razume razlog. Kot je zapisal pozneje, je bil njegov obisk v 710. UC namenjen pripravi prisege za nabornike in dvigu bojne morale stalne sestave po znanih dogodkih v Pekrah 23. maja 1991. Menim pa da ni pričakoval, da bo našo bojno moralo lahko presodil kar v praksi.
Ko sem si pripravljal obrambni položaj, je prišel mimo major Švajncer. Povprašal me je kako se počutim in mi navrgel kako pomembno je, da ne klonemo v času, ko nas domovina potrebuje. Ker mi je bilo jasno, da če JLA zares napade s tanki, nimamo nobenih možnosti, sem mu odvrnil, da bi bilo bolje, če bi se vrnil v Ljubljano. Tako bo lahko, če pride do najhujšega, našim ljudem povedal, kaj se je zares dogajalo in da smo branilci 710. UC v Pekrah vedeli, kaj je naša dolžnost. To ga je vidno presenetilo, nasmehnil se je in mi odvrnil, da bo ostal z nami do konca.
Danes po več kot 33 letih, je potrebno poudariti, da smo pripadniki 710. UC in zaščitnih enot TO, navkljub izkušnjam po 23. maju in velikem psihičnem pritisku, ponovno vztrajali v obrambi tudi 28. maja. Morda se to sedaj sliši nepomembno in verjetno je celo prav tako, saj lahko zapisano v polni meri razumejo le tisti, ki so vse to doživeli. Toda, če bi ne bilo hrabre in odločne obrambe takratnega 710. UC TO in silovite reakcije Mariborčanov, bi JLA dosegla zastavljen cilj. Odločna in uspešna obramba učnega centra je dala pozitiven zgled slovenski strani v vojni, ki je kmalu sledila. Današnji čas nam prinaša nove izzive in dileme, a morda je spomin na tisti čas pred triintridesetimi leti danes aktualen predvsem kot opomin, kaj vse zmoremo če smo složni!
Takrat nisem slutil, kako se lahko usoda poigra z nami. Nisem pričakoval, da bom po osamosvojitvi dosegel tudi vodstvena mesta v Slovenski vojski, da bom izkusil tako dobro kot slabo prav zaradi domoljubnega delovanja in pripadnosti prvi generaciji. Svojo dolžnost v službi domovine sem, kot številni veterani VOJNE ZA SLOVENIJO, po tridesetih letih končal častno in z grenkim priokusom slekel uniformo, na katero sem bil tako ponosen.
Brigadir Ernest Anželj – Armbrust
Maribor, 3. julij 2024
(napis pod sliko)
72-1. Brigadir Ernest Anželj v Vojnem muzeju Logatec