(Napisano za zbornik o študentskem gibanju 1968-1974, zaradi neznanih razlogov, po neznani odločitvi in brez pojasnila besedilo ni smelo biti objavljeno. Kot uredniki so navedeni Tomaž Kšela, Marjan Vešnar, Lenart Šetinc in drugi. V Vojnozgodovinskem zborniku je besedilo natisnjeno zato, da bo ostal spomin, kakšne vrste demokracija je leta 2024 vladala v Sloveniji, očitno pa za kulisami celo isti ljudje, kot pri prvem zborniku o študentih 1968-69, ki je izšel že v jugoslovanskih časih, v katerem pa moje ime sploh ni smelo biti omenjeno.)

Pri najboljši volji se ne spomnim, kako sem prišel v vse to. Od tedaj je minilo 55 let. Za spomin dolga doba.

Jeseni 1967 sem postal študent prvega letnika Višje pravne šole v Mariboru. Bila je v stari, častitljivi stavbi nekdanje klasične gimnazije. Iz stoletnih zidov je dihal večni mir, še najmanj kar koli revolucionarnega. Toda nekaj je moralo biti, da nas je bilo nekaj, ki smo skoraj večer za večerom popivali na Braniku in potem zunaj kričali v noč. Najbolj Hej brigade! In še bolj tisto partizansko, ki se konča Slovenija, svobodna bodeš ti.

Čudno, ampak zares niti enkrat samkrat nas ni ustavil kak miličnik ali pobrala marica, ko smo kolovratili po dolgi Mladinski nazaj proti centru in nas je bilo dovolj na obeh straneh široke ceste, potem, na koncu Maistrove, pa je kateri splezal na nekakšen kip, formo vivo, v obliki stebra. Imel je izrastke za oprijem in prav lepo se je bilo povzpeti čisto gor, potem pa kričati onim spodaj.

To so prvi študentski spomini.

V njih je seveda Drago, s katerim sva skupaj študirala, ki je bil tedaj samo še moj najboljši prijatelj in ne pisatelj Jančar, kot je postal pozneje. Tudi tega ne vem, kako sva se našla prav midva, ko pa nas je bilo v prvem letniku na začetku toliko, da smo se, nagneteni v veliki učilnici, skoraj dušili. Toda iz predavanja do predavanja nas je bilo vedno manj in se je kmalu dalo dihati. Mogoča sva se spoznala, ker je hodil z mojo sestro, ali pa se preprosto našla, dva prenapeta Slovenca, kot da drugače ni moglo biti. To prijateljstvo je bilo nekaj, kar je najbolj zaznamovalo moje prvo študijsko leto.

Kako sem prišel v vodstvo Zveze študentov, se mi niti ne sanja.

Predsednik je bil Branko Petan, vse niti pa je imel v rokah sekretar Zveze študentov Marko Medved. Toda on me gotovo ni mogel poklicati v vodstvo, saj se prej nisva poznala. Toda nekaj je že moralo biti, da sem postal predsednik neke komisije, ker pa sem imel očitno preveč energije in časa, poleg tega sem bil nekak večni aktivist, čeprav se nisem imel za nič takega. V osnovni šoli sem bil stalni predsednik razreda in na Franca Rozmana nazadnje predsednik šolske skupnosti. Na I. gimnaziji sem že v prvem razredu postal predsednik razreda, v drugem in tretjem pa kar predsednik za celo šolo, dokler nisem tega jemal tako dobesedno, da so me po tretjem razredu izključili iz šole, ker sem jim delal take cirkuse, misleč, da lahko dijaška skupnost gleda pod prste tudi profesorjem. Ker so bili razlogi lažni, kot se je pokazalo jeseni, so me po prvi konferenci vzeli nazaj, da sem tam tudi maturiral. Nazadnje so me 21. marca 1967 na tej isti gimnaziji, kjer so me pred slabim letom izključili, sprejeli v Zvezo komunistov. Komunist pa sem bil po prepričanju, kar sem vedel zase. Zato ni bilo nič čudnega, da sem že v prvem razredu obiskoval večerno mladinsko politično šolo. Če se ne motim, je bila dvakrat na teden po dve šolski uri. Bilo je nekaj vrhunskih predavateljev, prav izjemnih. Kot da nas hočejo spodbujati k razmišljanju, čeprav bi človek pričakoval, da nam bo takšna politična šola zabijala v glave svoje resnice. To sem razumel šele veliko pozneje, ko sem enega najboljših predavateljev našel na nekem spisku po svoje razmišljajočih iz preteklosti, zaradi česar je zašel v hude težave (blaga označba). Nič čudnega, da je hotel, da pripravi k razmišljanju tudi nas, svoje slušatelje. Oba glavna predavatelja, dva sodnika, sta hotela, da mislimo.

Toda prav to je bilo tisto, kar mi je naredilo komunistično idejo tako blizu. Misliti, presoditi in domisliti s svojo glavo, nekak protestantizem nasproti katoliški dogmatični vsiljivosti, seveda ne papeža in njegove Cerkve, pač pa naših partijskih veličin, le da tega takrat nisem vedel. Da je lahko realnost komunista čisto drugačna, sem spoznal pozneje v vojski. Če ne bi tja prišel kot prepričan komunist, bi tam postal protikomunist. Mariborska večerna politična šola pa je bila precej resna zadeva in na koncu smo imeli tudi izpite. Končal sem jo kot najboljši med vsemi, saj mi je bilo vse to veliko bližje kot matematične, slovnične in druge šolske zadeve, da ameb in podobne nevidne golazni niti ne omenim.

Danes bi dejal, da moj osebni komunizem skoraj gotovo ni bil najbolj na liniji, če tako imenujem realni državni komunizem. V realnosti je šlo za oblast, v mojih predstavah za idealno družbo. V njej jo vodimo komunisti zato, ker so naši cilji najboljši in v korist prav vseh. Mi smo tudi dosledno pošteni v vseh pogledih. Za svobodo smo pripravljeni dati življenje, kot so ga naši vzorniki, partizani. Komunisti nismo zaradi osebnih koristi, tem se celo odrekamo, pač pa v dobro vse države in državljanov.

Kako človek ob tem ne bi bil komunist?

Kot da bi najsvetlejše iz krščanske vere pomešal z dialektičnim materializmom.

Moj najboljši prijatelj Drago je bil samo proletarskega porekla, iz mariborskega delavskega studenškega predmestja in tudi občudovalec partizanov, član Zveze komunistov pa ni bil. Toda pri tem, da mora biti Slovenija samostojna, sva si bila povsem enaka. Zato sva lahko vedno znova v tihe mariborske noči kričala o samostojni Sloveniji in razgrajala po mrtvaško samotnih mestnih nočnih ulicah. Po prvem izpitu, ko sva sredi črne zimske noči, po Gosposvetski, kjer ni bilo žive duše, metala skripta pravkar opravljenega izpita po široki zasneženi cesti, so naju miličniki prijeli in spravili pred slepeče luči pod stropom in do svojega komandirja na postaji, ta pa naju je streznil in naredil čisto majhna. Samo posmehnil se nama je in naju pomilovalno gledal čez mizo, na kateri je imel telefon in nekakšne papirje, tudi najina skripta, na katerih so bile mokre, temne lise, kjer se je v topli pisarni sneg topil. Kaj pa je to takega, šele prvi izpit, da delava tak cirkus, on je že pri zadnjih! Kot polita kužka sva lahko odšla, saj je imel prav. Kaj pa je to, en izpit.

Mogoče se je tista komisija, ki sem jo prevzel na Zvezi študentov, imenovala kot ideološka ali tako nekako. Kot da je bila, politično gledano, najpomembnejša. Zato, vsaj mislim, da zato, je naneslo, da sem nenadoma postal veliko pomembnejši, kot je bila moja funkcija. Predsednik je poniknil ali je bilo kaj drugega, da sem se nenadoma znašel na čelu tistih, ki smo ukinjali Zvezo študentov. To je bila za nas in zame preživela okostenela organizacija, od katere ni bilo nobene koristi. Bolje rečeno, koristila je samo njenim najvišjim funkcionarjem, da so se šli funkcionarje. Kaj več ne bom dodal, da jim ne bom krivičen.

To je treba ukiniti. Razbiti! Spremeniti!

Nič več ne bo samo njihova, organizacija bo nas vseh.

Sploh pa ne bo več organizacija, kot so druge podobne in preživele politične organizacije, pač pa bo skupnost. V njej bomo komunisti prvi med enakimi, prvi pa bomo zato, ker smo najboljši in najbolj prizadevni. Tile črni, iz jezuitskega krožka ali od koder že rovarijo in za svoj račun lovijo prihodnje učiteljice na Pedagoški akademiji, se naj le pomerijo z nami. Javno, nič skrito, študentje pa se bodo odločili, kdo ima prav in za kom bodo šli.

Težko bi rekel, da sem se ob tem poglabljal v ideje Rudija Dutschkeja in še katerega, ki so takrat svetili na nebu evropskega študentskega gibanja. Seveda smo vedeli za Rdečega Rudija in Cohn Bendita, to je bilo tudi dovolj. Evropska študentarija se dviguje, kako se ne bi tudi mi.

V Ljubljani demonstrirajo, mi bomo tudi!

Problem je bil, da ni bilo nobenega pametnega razloga.

Tako ali tako sem lahko delal, kar sem hotel, in govoril, kar mi je padlo na pamet. Dve leti prej sta padla Ranković in vsemogočna Udba, za novo Službo državne varnosti nismo niti vedeli, vendar se še tudi sama ni pobrala. Tako smo imeli demokracijo, kot pozneje nikoli več.

Iz Ljubljane je prišel glas, da nam bodo ukinili Višjo stomatološko šolo. Tako ali tako smo imeli samo dve visoki šoli in nekaj višjih šol, zdaj pa nam bodo eno celo vzeli. O, ne, tako pa se ne bomo šli!

Demonstracije, demonstracije, demonstracije!

In sem jih zbobnal. Bolje rečeno, naredil sem vse, da bodo, in bi tudi zares bile, če me ne bi poklical k sebi Slavko Soršak v Dom družbenopolitičnih organizacij. To je bila krasna, nova stavba iz stekla in aluminija, malo pred mestnim parkom, na Maistrovi. Mi, študenti, smo bili parku še bližji, saj smo imeli pisarno v kleti študentskega doma, ki je stal tik ob parku, toda mi nismo bili nobena oblast in tudi naša klet ni bila niti približno podobna kakšnemu domu političnih organizacij. Tam si, ko si vstopil skozi široka dvokrilna vrata, pod visokim stropom postal čisto majhen, nato pa si moral po stopnicah navzgor do tistih, ki so bili zgoraj, in to ne samo na hodnikih zgoraj, pač pa vsemu mestu zares zgoraj, saj so nam vladali. K nam, v študentsko pisano, se je moralo spustiti po ozkih, neuglednih stopnicah nekam dol, da si prišel v klet. Samo tablo, da je spodaj vodstvo študentov, smo imeli zgoraj.

Slavko Soršak je bil sekretar, zdaj pa se več ne spomnim, ali celotne Zveze komunistov v Mariboru ali samo Zveze komunistov Visokošolskih Zavodov. To tudi ni najbolj pomembno, bil je sekretar in oblast. Toda kot človek je bil čisto drugačen. Skoraj gotovo ga ni več med živimi, tudi ne morem vedeti, kakšen je ostal v spominu drugim, toda jaz o njem ne morem reči nič slabega. Čez leta, že kot novinar, sem slišal, da so mu nekateri prilepili čudno, neko nelepo ime, ki naj bi kazalo, kako je bil brez svojih stališč. Nekako tako, kot da mora biti partijski sekretar možak, ki tolče po mizi in vsiljuje svojo voljo, toda meni je bil blizu prav zaradi tega, ker ni bil takšen. Na funkcionarje vsemogočne, nezmotljive vrste, sem bil nekako alergičen, saj sem jih imel za rdeče kaplane, za razliko od črnih. Tega nisem znal niti skrivati, kar se je pokazalo čez leta, ko so nam iz Ljubljane poslali v Maribor Dolenjca Florjančiča, da v Mariboru naredi red. Če ne bi tedaj na komunizem gledal kot na osebno opredelitev, bi zanesljivo postal antikomunist. Ob takšnih ljudeh ti drugo ne preostane.

Soršak pa me je, ko me je poklical k sebi, ljubeznivo posadil v naslanjač, ki je bil prevlečen s sivim umetnim usnjem. Dejansko plastiko, ki ni bila niti podobna umetnemu usnju. To je moralo biti maja ali junija 1968, jaz pa sem tedaj že bil predsednik mariborskih študentov, saj, zakaj bi me drugače klical k sebi tak visok partijski funkcionar. Očitno sem bil takrat že izvoljen kot predsednik, drugič potem spet leta 1969, vendar se ne spomnim ne prve in ne druge izvolite, še manj, kako je potekala in zakaj so me izvolili. Nekak program sem gotovo moral imeti.

On je sedel meni nasproti, ves rdeč v obraz, kot v zadregi, nekaj mencal in razmetaval z besedami, še najmanj, da bi kaj ukazoval. Ve, da pripravljam demonstracije, ve tudi, da imamo (ali imam) prav. Stomatološke šole je škoda in zanjo nam je vsem žal. Maribor je storil, kar je mogel, vendar ni nič pomagalo. V Ljubljani so se odločili, da jo ukinejo, in jo tudi bodo, naj študentje v Mariboru gremo na cesto ali ne.

Potem pa še, da je tam, na oni strani Drave tudi Tovarna avtomobilov, tovarn, kjer so težave, je še več, študenti bomo za seboj potegnili delavce, če bomo šli na ceste. Potem ne bo več šlo za Stomatološko šolo, kaj lahko nastane, si je bolje ne predstavljati.

Ali pa se mi po teh desetletjih to, o delavcih, ki bi šli za nami, samo dozdeva. Mogoče zaradi logike, da je gotovo moral imeti svoje razloge, zakaj ne smemo v povorki z desnega brega Drave od Stomatološke čez dravski most na to stran. Neke razumske razloge mi je moral ponuditi, čeprav – pošteno povedano – o tem bolj ugibam, kot da bi se zares spominjal, ali pa se nočem prisiliti, da bi se spomnil, saj ob odločitvi za demonstracije res nisem pomislil, da bi lahko bile kaj drugega kot študentska povorka z desne strani Drave čez most v središče mesta, na Glavni trg, mogoče še do občine. Malo bi kričali in razgrajali, mahali z gesli, ki bi jih napisali na velike liste, ki bi jih položili na tla naše pisarnice v kleti študentskega doma, kaj drugega pa skoraj ne bi bilo. Seveda, jaz bi imel še svoj govor, študente bi potegnil za sabo, da bi še bolj zaropotali.

Zares se spominjam samo nečesa drugega, kar pa se je zares zgodilo pri njem. Kot da trgujeva, sva se žogala s ponudbami in protiponudbami, kaj študenti dobimo, če ne gremo na cesto. Začel pa je on, jaz takšnih izkušenj še nisem imel. Videl sem samo svoje demonstracije, ki jih moramo imeti, ker jih imajo povsod drugod, nenadoma pa se je pokazalo, da je na zadevo mogoče gledati tudi trgovsko. Preprosto je prišel s ponudbo: dobite to, dobite ono, in spet je navrgel  še kaj … Kako se s svojimi demonstracijami ne bi ustavil, čeprav prej ne bi nikoli pomislil, da je z načeli mogoče tudi trgovati.

Toda našteval je tako mamljive ponudbe, da bi moral biti iz železa, da me ne bi omehčale. V kot me je stisnil tudi s prijaznostjo. Niti za hip ni povzdignil glasu ali kako drugače dal vedeti, da se pogovarja kot oblastnik. Še danes vem, da je bila njegova pisarna z velikim oknom čez vso steno obrnjena na jug, zato je bilo v njej zelo vroče. To je moralo biti maja ali junija, ko v Mariboru vročina že hudo pritiska. Znojil se je in je bil ves rdeč v obraz. Pozneje sem videl, da je to skoraj vedno, ko mora nastopiti in je v zadregi. Narava mu ni dala, da bi bil politkomisar bojevite vrste. Prej trgovec, ki ne misli samo na svojo korist, pač pa ve, da mora prepričati tudi kupca.

In me je.

Kako me ne bi?

Najprej in glavno, da – če ne gremo na cesto – dobimo še en študentski stolpič. Še en pravi študentski dom! On sam bo poskrbel zanj in mu lahko verjamem, da bo besedo držal. Vsi smo vedeli, da se je z našimi željami za nov stolpič nekje ustavilo in da se je odmaknil nekam daleč v megleno prihodnost, zdaj pa ga imam pred seboj nenadoma kot na pladnju. Drugo, kar je obljubljal, je bilo samo še dodatek, ki sem ga že zdavnaj pozabil, toda še en študentski dom, to pa je nekaj. Koliko novih postelj!

Ko sva si nazadnje pokimala, saj, kako bi se lahko odrekel nečemu tako mamljivemu, kot je nov stolpič, in sem se dvignil iz tistega globokega naslanjača s plastično prevleko, pa me je prevzela silna zadrega, da mi je vsa kri butnila v glavo. Tam, kjer sem sedel, je ostala črna vlažna črta. Na sivem usnju je bila prav grdo zarisana. Kot da je znoj udaril skozi moje hlače na to grdo prevleko. Odurno črno črto mokrote je moral videti tudi on, saj je bila edino, kar sem v tistem trenutku, med dviganjem s stola in roko v pozdrav, imel pred seboj tudi sam. Kot da sem se med ritnicama od silne stiske tako zelo znojil ali pa mi je znoj navzdol po hrbtu pripolzel vse do tja.

Pa ne da je to pri katerem od mnogih, ki jih je posadil v naslanjač pred seboj, videl že kdaj prej?

Skoraj pihnil sem iz pisarne, da je bila čim prej za menoj.

Demonstracije sem preklical, mi pa smo dobili vse, kar je obljubil. Kaj je bilo to, se več ne spomnim. V spominu mi je ostala samo silna zadrega, za katero nisem niti vedel, na dan pa je udarila z mokro, črno črto na sivem umetnem usnju njegovega globokega naslanjača.

Potem sva trgovala še enkrat.

Tudi kot študent nisem mogel brez vojske, saj je bilo to edino, kar me je privlačilo od otroštva dalje. Seveda slovenska vojska, kaj pa drugega. To so bili general Maister in njegovi ter potem med drugo vojno naši partizani; le kako so pustili, da so jim leta 1945 ukinili vojsko. Ker sem bil tak, kot pač sem, čuden ali ne, je bilo jasno, da bom svojo vojsko gnal tudi kot študent. Javna tribuna, kot smo si jo (sem si jo) zamislili, bo o slovenski vojski. Zato bomo povabili generala Jako Avšiča, ki je bil prvi slovenski partizanski general. Po vseh teh letih se ne želim zlagati, toda mislim, da tedaj nisem vedel za njegovo izjavo o slovenski vojski. Če se ne motim, jo je šele čez veliko let prvič natisnila Nova revija.

Zato tudi nisem razumel (ali pa se s tem miselno nisem niti ukvarjal), ko sva s sekretarjem Soršakom spet kupčkala in trgovala. Mamljivo mi je ponudil, da mi – če ne bomo povabili Avšiča – v zameno pripelje pet ali koliko že drugih slovenskih generalov. Nič ni pojasnjeval, zakaj prav njega ne, jaz pa sem s svojimi mariborskimi pogledi na daljno in nam, Mariborčanom tujo ljubljansko politiko, verjetno sklepal, da se tisti tam zgoraj v Ljubljani med seboj pač nekaj ne marajo, si podtikajo noge in se gredo zavist, kot je med take vrste ljudmi na oblasti v navadi. Zato sem, misleč, da je slovenski general pač slovenski general, vseeno ta ali oni, ponudbo sprejel. Kako je ne bi, če jih dobim pet (ali kolikor že) za enega samega, in niti vabiti mi jih ne bo treba, da bi lahko rekli Ne, saj bo to poskrbel Soršak kar sam.

In so res prišli!

Javna tribuna je bila prav lepa. Kaj smo govorili o slovenski vojski, ne vem več, toda gotovo je bilo to edino, o čemer smo se zares pogovarjali. Bili so zelo odprti in vsi po vrsti simpatični, le eden ne.

Prej za generala Rada Pehačka še nikoli nisem slišal, kaj je in od kod ter kakšna je njegova vojna zgodba, še manj bi si lahko predstavljal, da je nekdo tak, kot je on, lahko vojak – in to celo v uniformi, pri čem tega, kakšen je, ne more skriti niti z vsem potrebnim okrašena generalska obleka. Velika, zgoraj široka vodenična glava na šibkem trupu in nogicah, da niti lepo krojene hlače ne prikrijejo, kako so kratke, tanke in krive. Toda še močnejše od tega neprijetnega videza je bilo nekaj drugega, česar si nisem znal razložiti. Od Tavčarja-Roka, ki je imel samo eno roko, je vela radoživa, sproščena veselost, od te male pokvečene postave pa nekaj ledeno mrzlega. Da bi se človek kar odmaknil, kot da zaudarja po mrtvaški trohnobi. Šli smo narazen, ko je bila tribuna mimo, se lepo poslovili, toda ta čuden občutek je ostal.

Naša prva javna tribuna je veljala nerazvitim ozemljem Slovenije in vsiljuje se mi čuden občutek, da smo z nerazvitimi začeli prvi mi, mariborski študenti, potem pa so to pograbili drugi. Slavko Gerič je bil doma od Miklavža, jaz od Tomaža nad Ormožem, zato sva pod nerazvitimi, bolje rečeno zapostavljenimi kraji, mislila predvsem na najine Slovenske gorice in bližnje Haloze.

Ne morem pa se spomniti, za katero našo javno tribuno sem narisal velik plakat z generalom Maistrom. Prerisal sem tedaj vsem nam najbolj znano fotografijo, ko se je pred fotografa strumno postavil z odlikovanji in seveda sabljo. Iz te fotografije smo naredili tudi razglednico. Ne vem, ali je bila ta naša razglednica prva z Maistrom ali pa prvo častno mesto pripada skoraj enaki razglednici, ki so jo izdali borci za severno mejo. Leta 1986 mi je zgorelo stanovanje, med papirji, ki niso zgoreli do konca, se je ohranila tudi naša Maistrova razglednica. Dali smo narediti še nekaj velikih Maistrovih fotografij. Bogo Čerin jih je posnel z originalnih starih plošč v Pokrajinskem arhivu ali so jih mogoče hranili kje druge. Res pa sem jim iz Arhiva, po prijateljskem nasvetu dr. Vrišerja, odnesel enega izmed mnogih Maistrovih podpisov in ga dal pod steklo k sliki, ki sem jo imel na steni pisarne predsednika Študentske skupnosti. Potem je šla z mano, leta 1976 sem si jo celo obesil v pisarno glavnega urednika Večera. Tam jo je videla Slava Perger iz Večerove pravne službe, kamor je prišla z Uprave javne varnosti. Na vrat na nos me je zaradi tiste Maistrove slike šla zatožit na mariborske Sindikate, kjer je bila nekaka funkcionarka. Tam pa seveda v zrak, kako je nekaj tako groznega sploh mogoče! Urednik Večera pa da ima na steni pisarne Maistra! Ko so me leta 1989 izgnali iz Maribora, sem fotografijo in Maistrov podpis podaril Maistrovi spominski zbirki na Zavrhu. Rad bi verjel, da je še vedno tam, in še več, da so celo pripisali, kakšna je bila njena zgodba in kdo jim jo je dal.

Pri Mitji Ribičiču, ko sem ga pripeljal na javno tribuno (ali pa je bil mogoče tudi del tiste zamenjave, ko sem se odrekel generalu Avšiču?), je bilo drugače. O, ta pa je bil prevejanec!

Naše javne tribune so bile kar znamenite, zato se mi ni zdelo nič posebnega, da pride k nam celo sam predsednik jugoslovanske vlade – in je tudi zares prišel. Javno tribuno z njim smo naredili v veliki predavalnici Visoke ekonomsko-komercialne šole. Ribičičevo ime je vleko, dvorana je bila nabito polna, komaj se je dalo dihati. Odžebral je svoj uvod, kot gotovo velikokrat ob raznih priložnostih. Gledal nikamor, glasu ni niti za hip povzdignil, nekako tako, kot da neprizadeto govori sam sebi, presledkov in premorov pa ni delal za piko, pač pa sredi stavka. Stavek je začel, nato nekaj besed, misel, ki bo sledila, je nakazal, toda nenadoma se ustavil, postal, kot da išče pravo besedo ali je celo pozabil, kar je hotel reči, po tem kratkem, čudnem premoru pa je, kar je začel, le sklenil. Tudi če je kdaj dvignil pogled, je bilo videti, da študentov v dvorani ne zaznava. Razpredal je svoje, lepo začenjal in enako lepo končal. Potem so sledila vprašanja iz publike. Najbolj so spraševali ekonomisti, vse pa nas je presenetil en sam. Mlad mariborski pesnik, drugače precej posebna, majhna, neugledna in pesniško zanemarjena figura, z vedno rahlo vročičnimi očmi, je lepo dvignil roko, se priglasil k besedi, potem pa predsednika jugoslovanske vlade vprašal, kdaj bo Slovenija samostojna. Mogoče je rekel, kdaj bo svobodna, vsekakor pa v tem smislu.

Dvorana je onemela, kot prikovani smo strmeli v Ribičiča, on pa nič. Kot da bi ga naš mali čudni človeček vprašal, kaj bo jutri jedel za kosilo. Spet brez enega samega povišanega tona, enakomerno, kot mlinček, ki ga poganja potoček, o Jugoslaviji in Sloveniji. Kaj in kako? Tudi to sem že pozabil, toda kot da se prijateljsko pogovarjamo o lanskih suhih slivah, in odgovor je tako tudi odšel mimo nas.

O tistem vprašanju in pesniku se je potem veliko govorilo.

Le kako si je upal? Ta pa je pogumen!

Tako nekako …

Zato smo ga od tedaj gledali čisto drugače, ne več samo kot nekoliko zadirčnega, vsiljivega, velikokrat neprijetno nadležnega čudaka.

Le kdo bi lahko tedaj pomislil, da bo čez približno 40 let izšla Lajovičeva knjiga, v kateri bo našteta agentura Udbe in Službe državne varnosti. Seveda ne vsa, še najmanj še vedno koristna, tisto se varuje, saj še vedno služi in država sloni na njej, toda nekak spisek pa le. Dali so natisniti sezname tisočih, ki so se kdaj koli vsaj malo zapletli s tajno policijo, zdaj pa je objava te množice imen potrjevala, kako je samostojna Slovenija vse to pustila za sabo in seveda objavlja tudi te sezname. Kot rečeno in kot so nekje zapisali, je Maček osebno prišel preverit, da ne bi dali v javno objavo še vedno koristnih imen, toda med staro, neškodljivo agenturo, ki je bila namenjena za javno rabo, je bilo natisnjeno tudi ime tistega našega davnega mariborskega pesnika, ki si je drznil predsednika jugoslovanske vlade vprašati, kdaj bo Slovenija svobodna.

Tako se pač dela …

Provokacija, da bodo mogoče z njo prišli na svetlo tisti, ki zares mislijo tako.

Zelo odmevna je bila tribuna o narodni bitnosti zamejskih Slovencev. Imeli smo jo 1. marca 1969. Iz Avstrije sta prišla dr. Franci Zwitter in dr. Erik Prunk, iz Italije arhitekt Boris Race in pisatelj Boris Pahor, če nisem pri imenih kaj pomešal. To je bil čas liberalizma, ko si je Slovenija dovolila, da se na glas zavzema za dele svojega naroda v Avstriji in Italiji. Imeli smo tudi Društvo prijateljev zamejskih Slovencev, nekaj nas je šlo gor k njim na obisk, nekaj jih je od tam prišlo k nam v Maribor. Društvo ni nikomur škodilo, saj je bilo bolj lepa želja kot resničnost, toda ko je v Sloveniji zapihal nov politični veter, so opravili tudi s tem našim društvom. Za predsednika so nam podtaknili ugledno znanstveno ime in seveda dr., kako ne bi verjeli, da bo šele ta Društvo popeljal v neslutene višave. Kako malo smo vedeli o mehanizmih vladanja, se je hitro pokazalo. Ta dr. je poskrbel, da je Društvo prijateljev zamejskih Slovencev lepo tiho in neopazno odmrlo.

Ustanovili smo ga mi, študenti, njegova duša sva bila midva z Dragom, prijatelja in sodelavca, ki misliva in čutiva enako, ko gre za domovino, pa saj bolj, kot sva se spoznala v nenehnih neskončnih pijanskih nočeh, se ne bi mogla spoznati. Zato potem, v treznih dneh, ni bilo treba nobenih iskanj in spraševanj, še manj dogovarjanj, če sva se kaj skupaj odločila, ko sva praznila kozarce.

Avgusta 1968 je na neki vroči poletni dan med vse nas udarilo kot bomba, da so Rusi napadli in zasedli Češkoslovaško. Čudno, da smo govorili samo o Rusih, saj je vkorakala vojska Sovjetske zveze z drugimi vojskami Varšavskega dogovora. Za Poljake in Madžare sem skoraj prepričan, da so sodelovali, toda to je manj pomembno. Radio je poročal, z dramatičnim glasom oznanil, kaj se je ponoči zgodilo, in ni moglo biti drugače, da me je kar privzdignilo. Tudi ni moglo biti drugače, kot da je zazvonil telefon in je bil na oni strani enako razburjen Drago. Svinjarija! Nič ne bomo čakali, takoj bomo protestirali, ti boš govoril! Olga že organizira …

Ali pa se mi to po vseh teh letih samo dozdeva in smo se v resnici najprej dobili v naši kleti, kjer smo imeli pisarno in se tam dogovorili? Ne vem, zato napišem, da je bilo organiziranje protestnega zbora lahko takšno, lahko pa tudi drugačno, zanesljivo in popolnoma pa je res, da smo bili v Sloveniji in najverjetneje tudi v vsej Jugoslaviji mariborski študenti prvi, ki smo pripravili in izvedli javno protestno zborovanje proti okupaciji Češkoslovaške, in to prej, kot smo lahko vedeli, kakšno bo stališče naše države do te okupacije, pa saj nanj tudi nismo čakali, če dobro pomislim, niti pomislili, da bi morali vedeti za nekaj takega. Na vrat na nos smo se dobili, nekdo mi je dal megafon. Jaz pa sem tam med obema študentskima blokoma z megafonom na ves glas rjovel, kakšna grdobija se je zgodila. Tako se ne dela in mi bratskim Čehom in Slovakom sporočamo, da smo na njihovi strani. Ves svobodoljubni svet je z njimi … In to smo razglašali prej, kot smo lahko vedeli, kaj bo rekel Tito in ali bo naša oblast na češkoslovaški ali ruski strani. Lahko bi se obrnilo čisto drugače, toda o tem sploh nismo razmišljali, še manj, da bi kogar koli vprašali, ali lahko demonstriramo proti zasedbi Češkoslovaške. Bili smo naravno, biološko proti. To se ne dela, ne! In mi vsi moramo biti proti temu.

Nekaj študentov se je zbralo in me mrtvo hladno poslušalo, še nekaj bolj redkih je viselo zgoraj na oknih in gledalo dol (le kje so se vzeli, saj je bil avgust in počitnice?), jaz pa – bolj sem govoril, bolj sem se razvnemal.

Olge zaradi nekih drugih zadev nisem maral čisto nič, toda če je res ona dala pobudo, da bomo takoj udarili in naredili zborovanje ter mi je prav ona priskrbela megafon, da se me je slišalo, potem ji naj o tem ostane lep spomin. Mi, na Izvršnem odboru, takšne tehnike, kot je bil megafon, zanesljivo nismo imeli. Bolje rečeno, razen enega pisalnega stroja in telefona, tudi samo enega, nismo imeli čisto nič.

Naše javne tribune in kako zborovanje so bile odmevna oblika. delovanja študentske organizacije v Mariboru, ne pa glavna. Glavni so bili zbori študentov.

Zbor študentov je bil v naših rajskih komunističnih predstavah višek nove študentske demokracije. To je nekaj, kar bo tudi svetla luč naše politične prihodnosti. Zberemo se, si iz oči v oči povemo, kar je treba, potem pa se študentska množica odloči za tiste, ki jim da prav. Mogoče je bili nekaj takega v staroslovanski vaški skupnosti, le da smo mi to imenovali vrhunec sodobne demokracije.

V Ljubljani so Ciril Baškovič in njegovi pisali tudi cele politične programe, mogoče smo kaj podobnega, vendar veliko bolj skromnega napisali tudi pri nas, v Mariboru, toda tudi če smo, ni takšnih praznih besed nihče prebiral. Mi smo bili bolj za prakso. Ves naš politični program je bilo mogoče zožiti na vsega dve besedi: pluralizem stališč. To naj bi v praksi pomenilo, da lahko vsak posameznik in vsaka skupina zastopa v konkretnih primerih stališče, v katero verjame. Z argumenti naj o tem prepriča tudi druge. Ti bodo potem izbirali, kdo ima najbolj prav, in z glasovanjem bodo demokratično odločili o tem.

Zamisel je bila zelo lepa. Danes bi dejal, da tudi zelo idealistična, pa saj je bila rojena v lepih idejah francoske revolucije, s katerimi je vsak od nas živel, kar so ga sprejeli med pionirčke: svoboda, enakost, bratstvo. Vse nas vodijo lepa načela, v kar tudi verjamemo. Enako nas kot naše nasprotnike. Ker smo eno mi, je razumljivo, da tisti, ki ne pripadajo nam, so drugo in predstavljajo nasprotnike. Toda njihova pravica do uveljavljanja stališč ni nič manjša od naše. Če bodo njihova stališča boljša in kot taka demokratično potrjena z glasovanjem, jih bomo tudi mi sprejeli za svoja.

Toda če kdo danes pravi, da smo s tem zagovarjali večstrankarski sistem in nekako začeli z njegovih udejanjanjem, to mogoče celo drži in posledica naših pogledov drugačna ne bi mogla biti, toda vsaj mi, v Mariboru, na to nismo gledali tako. Politični pluralizem se je kot realnost v naših predstavah ustavil pri različnosti stališč, ne pa tudi pri organiziranosti nosilcev teh različnosti. Če bi od načelnosti prej ali slej morali priti tudi do organiziranosti različnosti, vsa naša demokracija ne bi bila več samo prepričevanje študentske množice, da glasuje tako ali drugače, pač pa bi zaradi nujnosti samega delovanja morala dobiti tudi svoje organizacijske oblike. Organizirani nosilci različnih pogledov bi dobili pomen in vlogo strank, pa naj bi se imenovali tako ali drugače, vendar s svojimi razmišljanji tako daleč še nismo bili.

Tedaj pa, ko smo z vsem tem začeli, je bilo razumljivo, da smo na eni strani mi, komunisti, na drugi pa naši nasprotniki. Logično, ker smo mi, morajo biti tudi nasprotniki, saj drugače ne bi bilo treba tudi nas. Edini, za katere smo vedeli in so bili v Mariboru organizirani, so bili cerkveni. Njihove niti je bilo mogoče čutiti povsod. Proti nam, komunistom, smo rekli, naj – če kaj hočejo – nastopijo javno, študentje pa bodo ocenili, kdo je boljši in za kom bodo šli. Boljši, kaj pa drugega. Študentsko gibanje naj vodi boljši, kdo je to, se pokaže na javnem zborovanju, glasovanje na koncu pa je potrditev te demokracije, še lepše vladavine ljudstva. To ljudstvo, ki vlada sebi, smo študenti.

Vendar se mi zdi, da sem črne uspel na javno zborovanju izzvati enkrat samkrat. Bilo je na zboru študentov na Pedagoški akademiji. Nekaj študentk je začelo čivkati iz gneče v predavalnici, toda nekako tako, kot da same ne vedo, kaj hočejo, ali pa tega niso znale ali mogoče celo smele povedati. V besednem dvoboju jih ni bilo težko premagati, če uporabimo razumljivo športno izrazoslovje. Potem so mi, ko je bilo vse mimo, šele drugi dan, povedali, da so dekleta pripeljala s seboj na zbor celo duhovnika, voditelja svojega cerkvenega krožka. Sedel je čisto v zadnji vrsti in se delal čim manjšega, da ga ni bilo niti videti, še manj, da bi se črni mož oglasil. Če bi vedel zanj, bi ga izzval.

Študentski jezuitski krožek ni prišel niti enkrat na dan, druge organizirane opozicije državnemu sistemu pa tako ali tako ni bilo. Če je bila, zanjo nismo vedeli.

Šele čez leta so razglasili, da je bil v tistih letih Partiji »opozicija« Stane Kavčič, toda vsaj jaz temu nisem čisto nič verjel. Leta 1969 sem bil izvoljen za študentskega poslanca (iz Ljubljane je bil študentski poslanec Tone Remc) in sem Kavčiča poslušal v skupščini. To je tam, kjer je danes parlament, le da smo sedeli v ravnih vrstah, ne kot so danes, v krogu. Kavčič je bil predsednik Izvršnega sveta, kot se je tedaj reklo Vladi, in njegovi nastopi, ko je odgovarjal na poslanska vprašanja ali zagovarjal kaj vladnega, so bili čisto »vladni«, če se izrazim nežno. Partija ga je poslala, prišel je iz Partije in je po partijsko tudi vladal. Če je bilo v njegovi osebnosti kaj liberalnega, jaz tega nisem opazil. Poslancem nam je dal vedeti, naj si nikar ne domišljajmo, da smo zanj karkoli.

Zato se mi ni zdelo nič posebnega, ko smo ga dali na naslovno stran Katedre, saj je bil predsednik naše vlade, ki bi Sloveniji naredila avtocesto, kar so pozneje razlagali, kot da smo bili mariborski študenti v času liberalizma za Kavčiča (in s tem proti – komu?). Pri cestni aferi pa Kavčič na naši naslovnici ni niti približno pomenil, kar so ji pripisali pozneje. Mi smo Kavčiča dali na naslovnico, ko je bil na čelu naše vlade, ki bi nam naredila avtocesto, in se nam ni moglo niti sanjati, kot še veliki večini Slovencev ne, da ga bodo čez nekaj let razglasili za nekakšnega nacionalista in liberalca in ga odstavili. Ko je Ribičičeva vlada v Beogradu Sloveniji odvzela upravičeno pričakovani denar za avtoceste, je to privzdignilo vso Slovenijo, tudi Maribor. Ne samo navadne ljudi, dvignila se je celo mariborska SZDL. Tako je bil tedaj Kavčič na naslovnici del političnega utripa Maribora in ne samo študentov. Kaj smo pa v Mariboru vedeli, kar se dogaja v Ljubljani? Nič! Zame pa so bili Kardelj, Kavčič, Maček, Kraigher, Ribičič, Šentjurčka, Tomšička in vsa ta ljubljanska vladajoča kompanija iz mariborske perspektive tako ali tako videti kot eno.

Čez leta, ko so zgodovinske analize liberalizma na Slovenskem obveljale kot nesporne, sem si rekel in se čudil, kako sem bil v zmoti, da sem se lahko glede Kavčiča tako zelo zmotil, saj je bil res opozicija in ga je nadzirala celo tajna policija, spremljala, kdo hodi k njemu, potem pa sem bil spet pomirjen. Kakšnih dvajset let po slovenski samostojnosti je enemu izmed režiserjev slovenske zakulisne politike v nekem intervjuju ušlo, da so morali biti vedno pripravljeni na vse, tudi na to, da lahko izgubijo oblast. Enkrat je v jugoslovanskih časih v Sloveniji že kazalo, da bi lahko prišlo do preloma in bi morali z oblasti, toda so poskrbeli za rezervno ekipo, ki bo – če se bo to zgodilo – lahko takoj prevzela oblast. Ta zakulisni politik tega ni nič obrazložil, toda bolj sem obračal leta od 1945 do 1990, vedno je ostalo, da je to bilo lahko enkrat samkrat, in to po letu 1968, in če so res imeli pripravljeno rezervo, ki naj nastopi kot nova, drugačna in po zahodnih merilih liberalna demokratična oblast, je to lahko bil samo Stane Kavčič.

Danes je mogoče dodati še nekaj. Tudi Kavčičeva vizija slovenskega gospodarstva je bila značilno partijska, ko modra glav, ki ima popolno oblast,  edina ve, kaj je prav, realnost pa je samo moteča nepomembnost, kot je bilo na primer pri kolektivizaciji kmetijstva in še kdaj. Po Kavčičevo bi morala Slovenija opustiti industrijo, kot jo je imela, in se preusmeriti k vrhunskim tehnologijam in storitvam, kot je to v najbolj razvitih zahodnih državah. Bilo je slišati lepo in napredno, manjkalo pa je pojasnilo, kaj in kam z našimi tisočimi delavci po tovarnah, ki jih naj ne bi bilo. Od česa bodo živele družine delavcev v Litostroju in še posebej tovarniških velikanov v Mariboru. Iz njih nobena oblast, tudi partijska, ne bo mogla narediti tehnoloških strokovnjakov, od nečesa pa bodo morali živeti. Ne vem, ali je kdo Kavčiča kdaj vprašal nekaj takega?

Toda z našega mariborskega študentskega vidika so bile tedaj te ljubljanske zadeve daleč in za nas malo pomembne. Naša resničnost je bilo tisto, kar smo bili mi in kar je bilo okoli nas. To je bil najprej Izvršni odbor Študentske skupnosti, ki smo jo naredili namesto prejšnje Zveze študentov, in je bila Katedra, študentski časopis, ki se je tako imenoval prej in pozneje.

Izvršni odbor, ki sem mu predsedoval, je bil v kleti enega študentskega bloka, uredništvo Katedre pa čez cesto, v kleti drugega študentskega bloka. Mi smo imeli v kleti eno samo luknjo, oni pa tudi, le da se je bilo treba do njihovih vrat prebiti skozi cele skladovnice starih Kateder, ki obležale v svežnjih. Na stare so nalagali vedno nove.

Formalno je bil na lestvici pomembnosti Izvršni odbor več, toda na Katedri je vladalo prepričanje, da je središče intelektualne moči pri njih, zato so oni več. Tam je bilo res precej drugačno vzdušje. Imeli so še posebnost, ki je bila nekaka njihova znamenitost, saj je šla z uredništvom skozi vse selitve. To je bil star, razmajan zelen kavč, na katerem so kot trofeje razkazovali sledove madežev spolnega življenja članov uredništva na obledelem in zguljenem blagu. Mi, na Izvršnem odboru, nismo imeli nič takega ali vsaj približno podobnega, da bi se lahko pohvalili. Vse, kar smo spravili skupaj, je bilo, da smo ob večerih za našo sejno mizo igrali poker za drobiž in po malem praznili kozarce. Bilo nas je nekaj, ki nam je bil Izvršni odbor naše edino življenje in se nismo ob večerih imeli kam dati, tudi naša tajnica Branka ne, ker je imela fanta pri vojakih. Bila pa je neomajna in ji je kateri od nas, da ne rečem jaz, zaman pihal na dušo. O naši uradni dejavnosti so oni s Katedre poročali, kolikor se jim je zdelo vredno, najraje pa so se izživljali s člančiči, ki bi naj bili hkrati literatura, pikrost in še kaj, Drago pa je iz številke v številko po svoje še enkrat napisal kak udaren uvodnik, ki ga je prej prebral v Studentu ali Studentskem listu, in je zato veljal za najbolje pišočega med nami vsemi.

Predvsem pa je bil moj najboljši prijatelj in zato mi ni bilo čisto nič odveč, ko mi je na enem izmed mnogih pijanskih večerov na Braniku začel pihati na dušo, da bi bilo najbolje, da Katedro prevzame kar on, da bo potem zares dobra. V podtonu je bilo tudi slišati, kot da potem s Katedro ne bom imel več nobenih težav. Oboji bomo eno, kot sva eno midva, prijatelja. Ne kakršna koli, pač pa najboljša. Pošteno povedano, me ni bilo treba prepričevati. Komu pa bi lahko zaupal naš Časopis, če ne prav njemu. Misel sem ves navdušen pograbil, saj bo res lepo imeti urednika, ki je tudi prijatelj in se bo vse urejalo, kot se ureja med prijatelji. Prepričal sem še druge, čeprav je bilo nekaj pomislekov zaradi njegove splošne izobrazbe in razgledanosti. Imel je le srednjo kemijsko šolo v Rušah, ki ni slovela kot šola široke izobrazbe, saj je fante pripravljala za službo v Tovarni dušika Ruše, vendar smo šli preko tega. Tedaj smo na srednje poklicne šole gledali precej zviška, nekaj je veljala samo gimnazija, zares in več kot druge le Prva, ki je bila tik nad kinom Partizan in starim gradom, v samem središču Maribora. Naredil sem ga za urednika in mu prepustil Katedro.

Kot da je rojen zanjo. Zaživel in zadihal je s polnimi pljuči. Do študija mu že prej ni bilo veliko in mu pravo s svojim brezrezervnim redom tudi miselno ni bilo blizu, kot urednik pa je dobesedno zacvetel in živel samo še za svoj list. Z njim se je, kakor bi lahko rekli, povezal tudi osebno. Z urednico kulture sta šla na neko gledališko predstavo na Hrvaškem, tam tudi prespala, skupno spanje pa je bilo očitno take vrste, da sta prišla nazaj kot par. Mene me je malo presenetil, ker je bila precej let starejša, trdno na zemlji, zagledana v denar in daleč od tega, da bi bila idealistka kakršne koli vrste, še najmanj, da bi kdaj kričala o svobodni Sloveniji, poleg tega pa ji nisem mogel pozabiti nekega čudnega stališča. Nekoga izmed nas so zasačili, da je kradel, saj ni pomembno kdo, kaj, koliko in kako. Moja pravniška logika je bila: krivda in odgovarjanje zanjo, pa saj je tudi ni zanikal. Sedli smo, da se pogovorimo, kaj bomo storili. Kot rečeno, meni in še komu je bilo vse jasno, pa naj je bilo jasno ali ne, potem pa se oglasi ona, ki ni bila kdor koli in ne samo urednica kulture, pač pa tudi upravnica študentske zadruge, poslovna oseba z znanji in strokovnostjo. Nekako tako, no, ne bodimo takšni! Vsi smo ljudje, vsak se lahko zmoti, motiti pa se je človeško. Ko je to rekla, mi je skoraj ušlo z jezika, da se ni nič zmotil, saj je kradel načrtno in večkrat, ona pa je že nadaljevala, da je človeško tudi razumeti, če se komu kaj zalomi, in takrat mu je treba pomagati, ne pa udariti po njem, mu uničiti življenja, saj je še mlad in se mogoče niti ni zavedal, kaj počne.

Tako smo tistemu študentskemu tatu nekako odpustili in se naredili, kot da ni bilo nič. Njena spravljivost bi se počasi izgubila v preteklosti, če ne bi nenadoma kmalu potem počilo kot bomba, da je bila pri njej na študentski zadrugi inšpekcija in da je odkrila velik primanjkljaj. Po domače povedano, tam se je na veliko kradlo, kot so že prej bolj ali manj glasno namigovali nekateri. To ni bila moja stvar in sem vse skupaj odmislil, kot da ne slišim. Šele takrat pa sem razumel, saj mi nič drugega ni preostalo, od kod mojemu dragemu prijatelju denar, da hodi po novem na ocvrte možgančke z jajčki v Slavijo, kamor jaz v življenju nisem nikoli niti še stopil, saj je bil to najimenitnejši hotel v Mariboru. Enako tudi drugače živita na veliki nogi, hodita na smučanje na Poljsko in še kam.

Vse to je bilo tedaj manj pomembno, tudi to, kako se je vse razpletlo, saj so ji vsi po vrsti, tudi moj prijatelj, podpisali lažna potrdila, da jim je Zadruga denar posodila, s čimer so se kraje spremenile v nevestno poslovanje, hudo je bilo nekaj drugega. Med nami, to je Izvršnim odborom, in uredništvom Katedre, od koder sta bila ona in njen fant, moj včerajšnji prijatelj, je nenadoma zazeval globok prepad. Kot se je potem pokazalo, globok, da globlji ne bi mogel biti. Nisem mogel, da ga ne bi vprašal, kako ji je on, ki je pravnik, ali to vsaj bo, podpisal lažno potrdilo, da si je del izginulega denarja izposodil tudi on, vprašanje pa ni bilo vprašanje, pač pa očitek. Šele tedaj sem doumel, da je že prej večkrat uporabil, tako mimogrede, prej hudomušno kot hudobno, čudno razdelitev na mi in vi. Zanj smo postali »vi« mi na Izvršnem odboru, »mi« pa so bili zanj oni na Katedri.

V njem se je tudi nekaj prelomilo.

Nič več o partizanih. Mislil sem, da se o tem še lahko pogovarjava, vendar ni šlo. Kot da živi v nekem drugem svetu predstav, novem in meni neznanem.

Nič več se nismo obiskovali. Klet v sosednjem bloku se je zaprla kot trdnjava in zavila v molk. Prepad je bil tu, tlelo je in nekako se je moralo končati.

Na vsem lepem mi pride nekdo s Katedre pod zaupno, ampak res pod zaupno, naj greva sama na hodnih in samo na štiri oči, povedat, kar moram vedeti, da so se tam odločili, da me bodo oni s Katedre odstavili. Že pripravljajo zbor študentov, ki bo na Pedagoški. Tam imajo največ pristašev. Jaz bom tam, kot pač hodim na zbore študentov, le da me bo tokrat pričakalo presenečenje. Pripravili se bodo, študente prepričali in zbor študentov mi bo z glasovanjem izrekel nezaupnico.

Tako se je moja idealna nova študentska demokracija, z zbori študentov kot vrhuncem političnega pluralizma, nenadoma pokazala kot praktično sredstvo vsakdanje politike. Načelno gledano bi zanikal svoje dotedanje poglede in delovanje, če bi se postavil proti takšnemu demokratičnemu zboru. Kako bi lahko zanikal nekaj, kar smo v novem študentskem gibanju v organizirani študentski skupnosti razglašali kot vrhunec demokracije! Toda če se ta demokracija pokaže kot politična partija šaha, potem – sem si rekel – jo je treba sprejeti. In se je v meni prebudil bojevnik, kot sem ga prej poznal pri šahu in še kje, da kake značilno mariborske, bolj neposredne dejavnosti niti ne omenjam. Oho, pa se dajmo!

Na svoji strani sem imel Slavka Geriča, ki je bil sekretar našega Izvršnega odbora, njegovo dekle, Marijo Frankovičevo, kulturnico, ki je bila s Pedagoške, nato Radovana Cotiča, ki je bil na Izvršnem odboru eden od stebrov, Mileno Hancman s Pedagoške, junaškega Gorazda Šoštra in še koga, da jih ne naštevam, pa saj bo zgodovinska predstavitev gotovo naštela vse člane Izvršnega odbora, kot so bili tedaj in so zapisani kje v starih zapisnikih ali Katedrah. Dogovorili smo se, kako in  kaj, in skupaj odšli na Pedagoško, na tisti zbor. Nasprotniki so pričakovali samo mene, kar bo lahko delo, še posebej zato, ker ne bom vedel, kar me bo doletelo. To, da smo se zdaj pojavili vsi, je bil šok. Dalo jim je vedeti, da vem za nakano in da ne bo nič s presenečenjem, še manj s tem, da me bodo kar tako, brez težav, vsega zmedenega, osamljenega in izgubljenega, odstavili. Meni je beseda tekla veliko bolje, kot kateremu od njih, kar so vedeli z mnogih zborov študentov, kamor sem hodil in se oglašal. Tako je zdaj Olga na zboru samo nekaj jecljala z očitki na moj račun in kmalu izgubila živce, Drago ni spravil skupaj čisto nič, Braco ni niti vedel, kako naj kaj doda, saj je bil tudi drugače okoren z besedami, če so imeli še koga, se več ne spomnim …

… in tisti večer, tam zgoraj v polni predavalnici Pedagoške fakultete, kjer so bila skupaj zbita skoraj sama dekleta, glava pri glavi, vse oči uprte v nas spredaj, se je končalo svetlo obdobje naše idealne študentske demokracije, čas sanj o politiki, kjer vladajo lepa načela in naj zmagajo boljši, komunisti pa smo v takšni politiki samo najnaprednejši in najbolj učinkoviti del realnosti, študentov pa ne vodimo zato, ker je komunistična organizacija v državi na oblasti, pač pa zaradi naših lepih načel, sposobnosti in poštenosti, predvsem pa ciljev, ki so cilj nas vseh, ne glede na politično prepričanje in pripadnost. Enako lepa, poštena in čista je tudi ona druga, nam nasprotna stran.

Kar je bilo potem, je bilo samo še to, čemur pravimo politika, politika, kot se prej ali slej vsaka pokaže kot grda, umazana, zahrbtna in nenačelna. Realnost pač, naj jo táko hočemo ali nočemo …

Jančarja kot urednika Katedre nismo odstavili mi z Izvršnega odbora, ko je prišlo pozneje do tega, še manj sem imel z njegovo odstavitvijo kaj jaz, toda res pa je, da nisem bil proti njej. To je bilo dovolj. Na odstavitev nisem niti šel. Če bi bil jaz proti, bi ga odstavili zelo težko. Toda od tistega zbora na Pedagoški, ko bi me naj zrušil kot predsednika, je bil samo še tujec. Ni več pripadal najinim skupnim časom, naj so bili spomini nanje še tako lepi.

Sem pa takoj našel in postavil novo ekipo za urejanje Katedre in je list izhajal dalje, kot da se ni zgodilo čisto nič.

Nato so bili zame edina prava resničnost trije težki diferencialni izpiti, da bom lahko s študijem nadaljeval v Ljubljani, in ker sem opravil rimsko pravo, gorske bukve in peklensko težko statistiko pri dr. Bajtu, sem bil tisto leto edini in en sam, ki je prišel v tretji letnik Pravne fakultete v Ljubljani. Jeseni sem bil že daleč od Maribora. Mariborsko študentsko življenje in Izvršni odbor sta ostala v preteklosti.

Vedno manj sem vedel, kaj se dogaja s študentarijo, potem pa tako ali tako ni bilo dolgo, ko sem v časopisih lahko prebral, kako je tisto, kar smo naredili v vroči pomladi leta 1968, naša študentska skupnost z vsemi svojimi sanjami, z vsem, kar je spremljalo tisto lepo leto našega mladostnega prebujenja, odmrla, kot da je nikoli ni bilo.

Janez Švajncer

29. aprila 2023

(napis pod sliko)

68-1. Študentsko protestno zborovanje na Trgu svobode, govori Janez Švajncer, snema novinar Radia Maribor Darko Pašek

68-2. Janez Švajncer, predsednik Izvršnega odbora Študentske skupnosti v Mariboru

68-3. Razglednica generala Maistra, izdal jo je Izvršni odbor Študentske skupnosti, kot je ostala po požaru stanovanja leta 1986

68-4. Javna tribuna o zamejskih Slovencih leta 1969, z leve proti desni Boris Pahor, Fran Zwitter, Boris Race, Slavko Gerič, Janez Švajncer

68-5. Tajnica Izvršnega odbora Branka Kreže, zvesta fantu pri vojakih

68-6. Večeri v pisarni Izvršnega odbora, poker za zabavo in kak kozarec

68-7. Zbornik o študentskem gibanju 1968-1974 iz leta 2024, v katerem je Janez Švajncer lahko imenovan kot lider mariborskega študentskega gibanja, ne smejo pa biti natisnjeni njegovi spomini na čas, ko je bil predsednik Izvršnega odbora Študentske skupnosti Mariborskih visokošolskih zavodov. Knjiga grdega, odbijajočega videza.