Ljudska pravica, dnevni časopis, ki je izhajal v Ljubljani, je v četrtek, 17. maja 1945 na prvi strani natisnil naslednji članek:
Pozdrav generallajtnantu Petru Drapšinu in zavezniškim oficirjem
Na čast generalnemu poročniku Drapšinu, osvoboditelju Trsta in njegovim gostom, ameriškemu generalu Williamsu in britanskemu generalu Cheyneju, je priredil predsednik prve narodne vlade Slovenije tovariš Boris Kidrič dne 15. maja slavnostno večerjo. Večerje so se udeležili predsednik Slovenskega narodno osvobodilnega sveta tovariš Josip Vidmar, vsi člani vlade, generalmajor Ivan Maček, politkomisar IV. armade polkovnik Šiljegović s člani štaba in druge visoke osebnosti. Večerja je potekala v prijateljskem vzdušju. Visoke goste generala Drapšina je pozdravil predsednik vlade tov. Boris Kidrič ter jim izrekel dobrodošlico. V imenu zavezniških oficirjev se je za pozdrav najprej zahvalil ameriški general Williams, ki je dejal, da je to srečanje šele začetek, da bo pa to srečanje pripomoglo k vedno večjemu zbliževanju in spoznavanju. Britanski general Cheyne pa je med drugim dejal: »Zahvaljujem se za gostoljubnost. Rad bi izrazil občudovanje Jugoslovanski armadi. Srečen sem, da smo pomagali takim borcem in doprinesli k vašim uspehom.« Ob zaključku je g. general poudaril, da je napravila nanj Ljubljana zelo globok vtis ob prihodu IV. armade in zavezniških oficirjev. Nato se je zahvalil za pozdrav še generalni poročnik Peter Drapšin.
Dne 16. tega meseca se je vršilo poslovilno kosilo. Najprej se je poslovil general Williamson, ki je v svoji napitnici dejal, da so Amerikanci komaj sanjali o podvigih Jugoslovanske armade, ko so bili še na Pacifiku. Predsednik vlade, tovariš Boris Kidrič, pa je v poslovilnem govoru dejal, da bo ta sestanek gotovo rodil pozitivne uspehe, kakor je to dejal tudi g. general Williamson, – namreč, da se bomo pobliže spoznali in še tesneje sodelovali.
Ob zaključku se je za prisrčen sprejem zahvalil generalni poročnik Drapšin, ki je v svoji napitnici izrazil prepričanje, da so se vsi zavezniški oficirji lahko na lastne oči prepričali, kako naš narod ceni žrtve, ki so jih doprinesli zavezniki. »Če stoji danes Jugoslavija na strani zmagovitih narodov in doživlja srečne dni zmage in triumfa, je to velika zasluga maršala Tita.«
Tovariš generalni poročnik je zaključil svojo napitnico z besedami: »Prepričan sem, da so naši zavezniki lahko spoznali, kako čuti naš narod glede naših teritorialnih zahtev. Mi smo v naši borbi odkritosrčni. Dali smo vse, kar smo mogli. Prepričani smo, da bodo zavezniški oficirji odnesli iz slovenske metropole najmogočnejše vtise, vtise najodkritosrčnejšega prijateljstva in volje za sodelovanje z zavezniki.«
Tik pred odhodom sta g. generala izjavila še svoje vtise. Ameriški general Williamson je dejal: »Navdušenje in patriotizem, ki prešinjata slovenske može in žene, sta napravila name globok vtis. Zelo občudujem vašo deželo. Prav posebno smo veseli, da smo si danes lahko ogledali vaše mesto. Ameriški častniki, ki so z menoj, se pridružujejo moji zahvali ter se iskreno zahvaljujejo za prisrčen sprejem.«
Angleški general Cheyne pa je rekel: »Zahvaljujem se za prisrčen sprejem. Izredno nas je veselilo povabilo komandanta IV. armade, ki nas je povabil s seboj v Ljubljano. Občudujemo Jugoslovansko armado, ki je veliko doprinesla k zmagam zaveznikov, prav posebno pa še na sredozemskem bojišču. Prav posebno se zahvaljujemo za prisrčen sprejem, ki ga je bila deležna v Ljubljani britanska skupina.«
In k vsemu temu še komentar!
Nekaj dni prej so Angleži iz svojih tankov samo gledali, kako so esesovci in slovenski domobranci, že po nemški kapitulaciji pri Dobrovljah na Koroškem napadli in pobijali slovenske partizane. Potem pa so s temi istimi tanki izrinjali Jugoslovansko armado s Koroškega, tudi iz tistega dela Koroške, ki se je na plebiscitu leta 1920 odločil za Jugoslavijo.
Američani pa so se, kot so čez desetletja razkrili angleški zgodovinarji, pripravljali za napad na Jugoslavijo, če Tito svojih čet ne bo umaknil s Koroške. Za napad so že začeli s premeščanjem svojih divizij iz Nemčije v Avstrijo.
Angleški poveljnik za ta del Evrope je ocenjeval, da so v primerjavi z Jugoslovansko armado močnejši s tanki in z letalstvom, problem pa bo, da se bo po zmagi na zasedenih ozemljih začel gverilski boj. Posebna težava pa, kako angleškim vojakom dopovedati, naj streljajo na jugoslovanske partizane, ki so bili še včeraj zavezniki.
(napis pod sliko)
52-1. Star slovenski pregovor ne pravi kar tako »Ljubi bog, varuj me prijateljev, sovražnikov se bom že sam«. Predsednik ZDA Harry Truman, ki je spomladi 1945 že pošiljal ameriške divizije iz Nemčije v Avstrijo za napad na Jugoslavijo, če Tito ne bo umaknil svojih čet s Koroške.