Po zmagi nad Nemčijo in po koncu vojne maja 1945 so se šli mnogi partizanski oficirji in borci slikat za spomin. Kot da so hoteli ohraniti spomin na velike trenutke, ko so se zavedli, da so ostali živi, in da bo to s fotografijo ostalo za večno z vsakim. Uniformo so si uredili posebej lepo, se postrigli in obrili, stari borci so si titovko potisnili postrani tik nad uho.

Zato tako zelo drugače deluje fotografija, na kateri so starejši partizanski funkcionar, deček, ki ima kakih deset  ali dvanajst let in na glavi rusko vojaško kučmo, ter mlada, lepa ženska, ki občudujoče zre v dečka, ki sedi na klavirju. Za vsemi je na steni velika Stalinova slika.

Skoraj gotovo je deček prišel k nam z Rdečo armado in so se ga nekje razveselili, manj je verjetno, da so se vsi trije dali slikati kje v Rusiji. Tja so leta 1945 poslali na vojaške šole mlade fante in visoke oficirje, uniformirani moški na sliki pa je videti star, prestar za vojaško šolo v Sovjetski zvezi, in na rokavu nima nobenih trakcev. Tudi obraza nima oficirsko odločnega, deček in mlada ženska pa sta polna lepote, ki jo je na obraz lahko pričarala samo sreča konca vojne.

(napis pod sliko)

47.Posebna, vesela slika iz neveselih časov