Na Dolenjskem je hrib, ki v arheološki literaturi ni neznan. Na njem je izkopaval že Pečnik in je domneval, da je bilo na hribu v starejši železni dobi gradišče. Arheologija je ugotovila, da so na vrhu hriba ostanki močnega suhega zidu, na katerem je grajen z malto vezan zid. Zaradi tega zidu in zaradi najdenih starin, fibul in kovanca Aleksandra Severa so vrh hriba pripisali tudi pozni Antiki. Tam naj bi bilo zatočišče, napad nanj pa potrjuje triroba železna puščična ost.

Ime kraja ni navedeno, da ne bi navedba spodbudila divjih kopačev, ni pa tudi najpomembnejše, za kateri hrib gre. Pomembno je sporočilo, ki nam ga daje. To so predmeti štirih depojev, od katerih je največji v Narodnem muzeju Slovenije. Z istega kraja je znanih še nekaj posamičnih predmetov; koliko jih je neznanih in so izgubljeni pri raznih iskalcih z detektorji, lahko samo slutimo.

Opis zakladnih depojev

Depo v Narodnem muzeju Slovenije:

1. Železno dleto z rahlo razširjenim rezilom, 18,7 cm
2. Železen okov, 19 cm
3. Del železne sekire, višina 17,1 cm širina  7,9 cm
4. Del železnega traku, dolžina 6,8 cm, širina 1,6 cm
5. Del železne verige, členi 6,6 do 6,8 cm
6. Železen okov ključavnice, 11,9 x 9,8 cm
7. Del okova ključavnice, 12,3 x 10 cm
8. Del železne verige, dolžina 20,2 cm
9. Del okova ključavnice, 8,7 x 7,8 cm
10. Del okova, 6,6 x 4,2 cm
11. Del železne verige, dolžina 4,93 x 1,58 cm
12. Verjetno člen verige, 4,4 x 2,1 cm
13. Odlomek koščenega predmeta, 3,84 x 1,58 cm
14. Železen tečaj, 14,7 cm
15. Železno teslo (kopača), 14,5 cm, širina lista 9,2 cm, ovalna luknja
16. Železna sekira, 19,7 cm, dolžina čela 9,1 cm, ovalna luknja
17. Železno orodje (sekač), 42,8 cm, širina 2,7 cm
18. Del zapaha, 8,9 cm
19. Del zapaha, 6,6 cm
20. Železen ključ, 17,7 cm, razpon med krakoma 4,2 cm
21. Železen dvorezni meč, 40,5 cm, širina 4,43 cm
22. Odlomek železnega predmeta, 3,65 x 2,5 cm
23. Železna veriga z ovratnico, 122 cm, ovratnica 11 x 10,5 cm
24. Železna tesača, višina 12,4 cm, čelo 8 cm, list 43,2 cm, ovalna luknja
25. Železni žeblji,, 9 cm in manj
26. Železno orodje, 75,8 cm
27. Železen ročaj, 16 cm
28. Odlomek rezila sekire, 12,2 x 4,5 cm
29. Železna os okroglega preseka, 24,5 cm
30. Železen prebijač, 45 cm
31. Žličasti sveder, 25,2 cm
32. Orodje za dolbenje, 26,2 cm
33. Žličasti sveder, 30,4 cm
34. Žličasti sveder, 31,9 cm
35. Sulična ost, 33 cm
36. Zob grabelj, 11,5 cm
37. List žage, 19,5 cm
38. Os nepravilnega preseka, 26,3 cm
39. Železen surovec 24 x 12 x 9 cm
40. Pestni obroč, premer 8,9 cm
41. Trakasti obroč, premer 13 – 13,6 cm
42. Trakasti obroček, premer 2,79 cm
43. Pestni obroč, premer 9,6 cm
44. Trakasti kosir, 4,05 cm
45. Trakasti kosir, 4,23 cm
46. Trakasti kosir, 4 – 4,18 cm
47. Trakasti kosir, 4,1 cm
48. Kladivo, višina 27,1 cm, ovalna luknja
49. Žličasti sveder, 29,5 cm
50. Žličasti sveder, 25 cm
51. Železno orodje, 18,8 cm
52. Železno dleto, 21,2 cm
53. Železno strgalo, 8,8 x 8,3 cm
54. Sodarsko orodje, dolžina 9 cm, širina do 7 cm
55. Železen predmet s kavljem, 10,3 x 4,6 cm
56. Trakasti obroček, premer 3,1 cm
57. Železen ključ, 6,3 cm
58. Železno šestilo, 35,5 cm
59. Železne škarje, 29,9 cm
60. Železne škarje, 30 cm
61. Odlomek zgornjega dela sekira, dolžina 9,13 cm, ovalna luknja
62. Odlomek zgornjega dela sekire, dolžina 9,9 cm, ovalna luknja
63. Železno kladivo, 14,1 cm, zaobljeno pravokotna luknja
64. Železno kladivo, 13,7 cm, okrogla luknja

Opisan depo je v Narodnem muzeju Slovenije opredeljen z obdobjem okrog leta 400.

Depo I:

1. Velika kopača, usločena, okrog 26 cm, širina 15,6 cm, ovalno uho 4,5 x 2,7 cm, hrbet širok 2,6 cm, visok 4,1 cm
2. Kopača, usločena, okrog 20 cm, rezilo 10 cm, vogal manjka, zato prvotno okoli 11 cm, uho ovalno 4,3 x 2,8 cm, luknja tolčena, od spodaj navzgor, hrbet širok 2,3 cm, visok 3 cm
3. Kopača, usločena, okrog 19 cm, rezilo 11 cm, en vogal udarjen, zvit navznoter, ovalno uho 2,5 x 2,3 cm, luknja tolčena od zgoraj navzdol, hrbet širok 2,2 cm, visok 3 cm
4. Sekira, drvarska, 18,5 cm, rezilo 6,7 cm, hrbet visok 8,7 cm, uho ovalno, širok 3,4 cm
5. Polkrožno železo, mogoče del voza ali rala, obod ohranjen v celoti, prvotno široko okrog 18 cm, počez 13,5 cm, na sredini oboda široko 2,7 cm, debelina oboda zunaj 0,5 cm, na notranji strani 1,1 cm, širina, kjer sta zaviha, 6,6 cm, kavelj v ušesu visok 4,3 cm, širok spodaj 6,6 cm
6. Polkrožno železo, mogoče del voza ali rala, prelomljeno na dva dela, prvotno mogoče široko okrog 18 cm ali več, počez 15,8 cm, debelina oboda zunaj 0,5 cm, na notranji strani 1,6 cm, širina, kjer sta zaviha, 6,8 cm, kavelj v ušesu visok 4,7 cm,
7. Surovec nepravilne oblike, dolg okrog 13,5 cm, od strani 8,5 cm, v prerezu 5,5 x 8,5 cm
8. Surovec, podolgovat, dolg 19,9 cm, na najširšem delu 4 cm, debelina na najširšem delu 3 cm

Depo II:

1. Ralnik-lemež, 27 cm, na najširšem delu 20 cm, širina natikala 14 cm, debelina 1,7 cm, levi zavih dolg približno 6,3 cm (ni pravokoten), desni 7,3 cm. Na ploskvi globoke reže od kovanja.
2. Podolgovato železo, mogoče nedokončano rezilo rala ali surovec, 55,5 cm, na močnejši strani širina 3 cm, debelina 1,7 cm, debelina hrbta na šibkem delu 0,7 cm.
3. Velika kopača, usločena, 27 cm, rezilo 15 cm,, hrbet kot rezilo, zatolčeno, visoko 4,5 cm, uho ovalno, 3,6 x 2,8 cm, levi vogal kopače zatolčen, na kopači globoka sled kovanja
4. Sekira, drvarska, prelomljena na dva dela, skupna dolžina 16 cm, rezilo 7,3 cm, hrbet sekire visok 8,3 cm, širok 2,5 cm, uho ovalno, 2,6 x 2 cm
5. Sekira, tesarska, počez 15,6 cm, rezilo prelomljeno na dva dela, dolgo 22,3 cm, vrat sekire visok 3,5 cm, hrbet visok 11,2 cm, širok 3,4 cm, uho ovalno, 3 x 2,5 cm
6. Sekač, 31,5 cm, rezilo široko od 2,1 do 2,5 cm, ročaj 8 cm, hrbet rezila 0,5 cm, pri ročaju 0,7 cm, kavelj na začetku rezila 6 cm
7. Sekač, 46,1 cm, rezilo široko 3 cm, hrbet rezila 0,6 cm, ročaj 11,4 cm, hrbet ročaja 0,7 cm, vzdolž ročaja na obeh straneh žleb, kavelj na začetku rezila 7 cm
8. Sekač, 40 cm, rezilo široko od 2,4 do 3 cm, hrbet rezila 0.5 cm, ročaj 8,4 cm, hrbet ročaja 0,7 cm, kavelj na začetku rezila 5 cm
9. Velik srp ali mogoče posebna kosa, odlomljena, manjka približno tretjina rezila, prvotna dolžina verjetno okoli 50 cm, zdaj samo 38 cm, kot je videti, je bilo rezilo odsekano, hrbet povsod 0,6 cm, kavelj na koncu držaja 1,5 cm
10. Železni obroč, verjetno za vedro, usločen navzdol, premer 18,3 cm, širina nepravilna, od 2,3 do 2,6, opazna vezava obroča
11. Železni obroč, težko železo, del manjka, verjetno za voz ali ralo, debelina 0,6 do 9,7 cm, zelo zožen, zato zgoraj premer 15 cm, spodaj 14 cm, oba odlomljena kraka sta zelo zatolčena
12. Železno strgalo, verjetno za živino, nazobčano, leseni držaj, ki je bil med krakoma, manjka, dolžina 11,4 cm, počez 10,7 cm, širina 3 cm, širina pri držaju 9,3 cm
13. Železno strgalo, verjetno za kože, nazobčano, široko 7,3 cm, visoko 4,8 cm, nastavek za držaj 3,6 cm
14. Železna veriga za obešanje kotla na ognjišču, del pri kavlju verjetno manjka, dolžina 79 cm, obešalo za kotel 31 cm, kavelj za krajšanje ali podaljašnje verige 14 cm, obroči od 7,3 do 8,3 cm
15. Ost kopja z dvema zobcema, 11,7 cm, konica 4,1 cm, zob 1 cm, oglati nasadilni tul, notranji premer 1,3 cm, luknjica za zatič samo na eni strani
16. Dolgo železni šilo ali ost, 26,2 cm, premer na vrhu 8.8 cm
17. Žebelj, rahlo usločen, 17 cm, v preseku štirikoten, glava štirikotna 2,3 x 0,8 cm, usločenost omogoča sklepanje o čekanu
18. Kavelj, dolg 8,7 cm, na zavihu razširjen, tam širok 1,1 cm, zavih širok 2,6 cm

Depo III:

1. Železni surovec nepravilne oblike, visok 10 cm, na najširšem delu 10,8 cm, od strani 6 cm
2. Železni surovec, najtežji in največji, nepravilne oblike, visok 13,5 cm, od strani 6 cm, druga stran hrbet 7,2 cm, širina spodaj 9 cm
3. Železni surovec, nepravilne oblike, najmanjši med tremi, visok 10 cm, spodaj 6,2 x 5,5 cm

Posebej:

1. Železni brus za nože, 18,7 cm, brusni del dolg 8 cm, širok 2 cm, v preseku štirikoten, zareze za brušenje rezil od najgloblje proti najmanjši pori ročaju.
2. Bronast predmet, ki spominja na uho na vedrih, toda zelo debel in težek, zato verjetno za drug namen, dolžina 11,8 cm, višina 5 cm, debelina 1 cm, zgoraj luknja 0,9 cm, na straneh luknji za pritrditev, 2,3 in 2,4 cm.
3. Zlatnik, tretjina solidusa bizantinskega cesarja Anastazija I.
4. Triroba železna puščična ost, nepoškodovana, verjetno manjka del nasadilnega trna. Skupaj z ostankom trna dolga 2,7 cm, samo ost 2 cm, široka 1 cm.
5. Triroba železna puščična ost, zaradi močnega udara odlomljena konica in zadnji del. Dolžina 2,8 cm, širina 1,3 cm. Prvotno je bila dolga okoli 4,5 do 5 cm.
6. Triroba železna puščična ost z zvitim nasadilnim trnom, vsa dolga 6,5 cm, samo ost okrog 4,5 cm, na najširšem delu 1,3 do 1,5 cm.
7. Triroba železna puščična ost z zelo upognjenim nasadilnim trnom, dolga približno 7,5 cm, samo ost 5 cm, na najširšem delu 1,1 cm.
8. Železna puščična ost rombaste oblike, dolga 8,6 cm, samo ost 5,7 cm, na najširšem delu 2,8 cm, nepoškodovana.
9. Majhna bronasta zaponka za usnjen pašček

Primerjava predmetov

Primerjava navedenih predmetov omogoča določene sklepe.

Trije depoji so si po predmetih podobni, samo četrti depo sestavljalo le trije veliki železni surovci. Zaradi podobnega surovca v depoju Narodnega muzeja Slovenije in dveh surovcev v depoju št. I je mogoče sklepati, da tudi depo št. IV. pripada isti materialni kulturi in s tem istemu obdobju.

Samo depo v Narodnem muzeju Slovenije sestavlja tudi orožje (meč, sulica), drugi depoji so brez orožja.

V nobenem depoju ni konjske opreme (brzde, stremena, ostroge, podkve).

V vseh treh depojih je orodje za obdelavo zemlje, čeprav je lemež rala samo v enem.

Depo v Narodnem muzeju Slovenije ima svedre in drugo orodje za obdelavo lesa. Več svedrov je razumljivih, saj so v skladu s tukajšnjim izročilom že iz železne dobe ostrešja in tramove hiš vezali in ne zabijali z žeblji.

Žeblji so bili redki ali malo v rabi. Posebnost je veliki žebelj v depoju št. II, ki je po rahli usločenosti in obliki podoben čekanom iz poznega srednjega veka. Dopustiti je treba razlago, da so ga že tedaj uporabljali v ta namen.

Depo v Narodnem muzeju Slovenije se od drugih razlikuje tudi po verigi za vklepanje ujetnikov in sužnjev. Železne verige z okovom za vrat so bile namenjene za vklepanje ujetnikov na vojnih pohodih in sužnjev, kjer so jih imeli, da niso mogli pobegniti.

Depo v Narodnem muzeju Slovenije ima dvoje škarij za striženje ovac, v drugih depojih ni nobenih.

V depoju Narodnega muzeja Slovenije (št. 37) in v depoju št. II. (št. 12) je česalo za strganje blata z goveda.

Depo v Narodnem muzeju Slovenije ima več različno velikih kladiv, v drugih ni nobenega.

Depo v Narodnem muzeju Slovenije ima tesarsko-mizarsko šestilo.

Depo v Narodnem muzeju Slovenije ima tri železne drogove, ki nimajo konic, zgoraj pa sledove močnih udarcev, kar pove, da so bili najverjetneje kovaško orodje za delanje lukenj v sekire, kladiva in kopače.

Kopače v vseh treh depojih so enake oblike, enako usločene, z zelo širokim listom-rezilom in kladivastim hrbtom na drugi strani. Samo ena kopača ima na drugi strani zožen hrbet.

Na vseh kopačah, sekirah in kladivih so luknje ovalne, le eno kladivo ima okroglo in še eno ovalno pravokotno.

V nobenem depoju ni žage. Tisto, kar so v depoju Narodnega muzeja Slovenije zmotno opredelili kot žago (predmet št. 37), je raztegnjeno strgalo za čiščenje živine. Enako je v depoju št. II. (št. 12), ker je ohranilo prvotno obliko, je mogoče prepoznati, kjer je bil z žeblji pritrjen lesen držaj.

Sekač v depoju Narodnega muzeja Slovenije (št. 17) je po obliki enak kot trije sekači v depoju št. II (št. 6, 7, 8). Sekač v Narodnem muzeju Slovenije je opredeljen kot orodje za obdelavo lesa, dejansko pa gre za sekače, ki so opravljali vlogo orodja, ki ga poznamo kot vejnik.

Vse sekire so enake oblike z značilnim dolgim in močnim hrbtom. Tak je bil zato, da je bilo mogoče po njem udarjati, ko je bilo treba razklati les. Velika sekira v Narodnem muzeju Slovenije (št. 24) je nedvomno tesarska, sekiro št. 5 v II. depoju je bilo mogoče uporabljati kot tesarsko in pri drvarskih delih.

Železni surovci so bili skriti kot predmeti z določeno vrednostjo in ne ker bi jih skril kovač.

Ostaja posebno vprašanje, zakaj ni v depojih ničesar, kar bi bilo povezano s konji. To bi lahko bilo zato, ker je bila konjska oprema skrita posebej. Po drugi razlagi bi bilo mogoče, da je imel lastnik eno samo konjsko opremo, ta pa je bila na konju, ki je bil skupaj z njim v zavetišču. Težko verjetno, da bi bil bojevnik, ki je imel meč, navaden pešec. Toda če je bil samo pešec, bi to lahko pomenilo, da ni bil plemenitega rodu. Rimsko konjenico so sestavljali pripadniki plemstva, čisto mogoče, da se je to izročilo ohranilo tudi potem. Enako je v visokem srednjem veku konjenik pomenil plemiča. Zato so bile ostroge simbol viteštva. Lastnik predmetov, ki so v Narodnem muzeju Slovenije, je bil razmeroma bogat zemljiški posestnik z močnim kmečkim gospodarstvom, ni pa bil plemič.

Zavetišče na hribu je bilo očitno napadeno in zavzeto, ljudje na njem pobiti ali odpeljani v sužnost. Zato so njihovi predmeti ostali za njimi. Kjer je stalo zavetišče, je opazna plast žganine. Zato je mogoče sklepati, da so bile stavbe in obzidje iz lesa. Vse je lahko pogorelo že med napadom ali so zažgali zmagovalci potem, ko so zavetišče že zavzeli in izropali. Če bi zgorelo med napadom, bi tam ostalo več predmetov, ki bi ostali pod ostanki pogorelih stavb. Zato je bolj verjetna razlaga, da so ga napadalci zažgali, preden so odšli s plenom in ujetniki.

Puščice

Vse puščice, ki so znane, pri tem ni všteta puščična ost, ki je verjetno v Narodnem muzeju Slovenije, imajo več skupnih značilnosti, posebnost je rombasta ost št. 8. Druge s trirobo ostjo so pripadale loku azijskih konjenikov. Izstrelili so jih napadalci. Puščična ost, ki se je ob udarcu v trd predmet (najverjetneje skalo) zlomila in so se krilca zvila, je morala biti izstreljena iz velike bližine, da je lahko prišlo do tako močne poškodbe.

Toda tudi trirobe puščične osti se razlikujejo med seboj. Ena je bistveno manjša (št. 4) in 5), tri pripadajo isti skupini po velikosti in obliki (št. 5, 6 in 7). Ena izmed teh treh (št. 5) ima odlomljeno konico in zadnji del, zato je videti manjša. Pri najmanjši osti (št. 4) je moral biti leseni del puščice zelo kratek, da je bil lažji od osti, saj bi se drugače puščica med letom v zraku obrnila. Zato je bila takšna kratka puščica lahko izstreljena samo z zelo majhnega loka.

Večje tri je bilo mogoče izstreliti z večjega loka, toda zaradi lahke osti tudi ta ni mogel biti velik, kot so bili na primer loki frankovskih strelcev, sicer pa že triroba oblika osti potrjuje njihovo azijsko poreklo. Ost št. 5 je zaradi udarca ohranjena samo delno, osti št. 6 in 7 imata zelo upognjen nasadilni trn, kar pa ni bila posledica udarca ob trd predmet, na primer obzidje ali skalo. Do takšnih poškodb je prihajalo zaradi teže nog, ki so stopale na puščice na zemlji. Pritisk podplata ali mogoče konjskega kopita je še posebej izrazit na nasadilnem trnu puščične osti št. 7.

Po obliki je posebnost puščična ost št. 8. Drugačno jo delajo njena rombasta oblika in tudi velikost ter teža. Tako težka puščica je lahko imela dolg leseni del in je bila zato izstreljena z veliko večjega loka. Enako kot trirobe osti je bila v leseni del puščice vstavljena in ne nataknjena. Na Slovenskem se je ohranilo več tovrstnih puščičnih osti, po časovni pripadnosti so uvrščene v 6. stoletje.

Obe večji trirobi puščici in puščica rombaste oblike pripadajo isti celoti. Povezane so bile z obzidjem zavetišča. Očitno so jih izstrelili napadalci proti branilcem.

Ni znano, ali so proti napadalcem streljali tudi branilci, kot je mogoče sklepati. Na to vprašanje bi lahko odgovoril samo temeljit pregled, kar pa verjetno (še) ni bilo opravljeno.

Dejstvo, da sta dve trirobi puščični osti celota z rombasto, omogoča sklepanje, da so se napadalci med seboj razlikovali po oborožitvi. Večina jih je bila oborožena z majhnimi loki stepnih konjenikov, skupaj z njimi pa so branilce napadali tudi lokostrelci z drugačnimi, večjimi loki. Ker so bili napadalci Avari, kot datacijo omogoča zlatnik Anastazija I., so le-ti imeli v svojih vrstah tudi bojevnike zaveznikov ali podjarmljenih ljudstev.

Ugibanje o nacionalni pripadnosti strelca z večjim lokom je zelo tvegano. Uradno slovensko zgodovinopisje bi brž odgovorilo, da je bil to podjarmljeni Slovan in ga pripisalo tistim, ki so se potem tu naselili in postali alpski Slovani, karkoli že pomeni ta čudna oznaka. Nasprotno pa logika ne pove nič drugega kot to, da med napadalci niso bili samo Avari, če pa je šlo za bojevnika podjarmljenega ljudstva, je to lahko bil predvsem Slovak, katerih ozemlje so si Avari prisvojili v panonski nižini. Tukajšnji prebivalec, Slovenec, ni mogel biti, saj nobena zgodovinska razlaga avarskega naselitvenega prostora ne postavlja v Slovenijo. Tudi ne bi moglo biti na Slovenskem v času napada zavetišč domačega prebivalstva, ki bi jih Avari napadali skupaj z domačimi Slovenci.

Bronasta zaponka

Poseben izziv pri opredeljevanju napada na zavetišče predstavlja majhna bronasta zaponka, med predmeti pod številko 10. Po obliki najbolj spominja na zaponke za pripenjanje ostrog, lahko pa je služila tudi za kak drug namen.

Kot ni mogoče z zanesljivostjo trditi, komu je pripadala, ni mogoče ovreči možnosti, da jo je izgubil eden od napadalcev ali branilcev. Če je bila z ostroge in ob dejstvu, da so bili napadalci konjeniki, je verjetno prej pripadala njim, kot nekomu, ki se je s konjem zatekel za obzidje pribežališča.

Njena oblika dopušča možnost, da je tudi več stoletij starejša ali mlajša.

Zlatnik

Za časovno opredeljevanje drugih predmetov so najbolj zanesljivi kovanci. Drugi predmeti so lahko tudi veliko mlajši, kot je bila letnica kovanja nekega kovanca, nikakor pa ne morejo biti starejši, kot onemogoča prav ta letnica. Nič drugače ne more biti s sporočilom zlatnika z obravnavanega zavetišča.

To je zlatnik, tretjina solidusa bizantinskega cesarja Anastazija I. Bizantinski cesar Anastasius I. je vladal od leta 491 do 518. Leta 498 je izvedel denarno reformo in z njo prekinil tradicijo rimskega denarja. Uvedel je zlatnik v treh vrednostih: solidus, polovica solidusa, tretjina solidusa. V našem primeru gre za najmanjši zlatnik, vendar to ni pomembno. Zares pomembno je obdobje, ko so ga naredili. Ker so Anastazijeve zlatnike izdelovali šele od  leta 498 dalje, ni mogel biti narejen pred tem letom. Toda tudi leto konca njihovega kovanja, to je 518, niti približno ne pomeni, da ni z nekom prišel na zavetišče veliko pozneje, tudi sto ali še več let.

Kako širokemu časovnemu razponu so pripadali kovanci v 5. in 6. stoletju, pove primerjava s kovanci z grobišča v Dravljah pri Ljubljani. Tam so pokopavali ob koncu 5. in na začetku 6. stoletja, najstarejši kovanec v grobovih pa je pripadal rimskemu cesarju Dioklecijanu, ki je vladal v letih od 295 do 305. Temu kovancu sta sledila kovanca Licinusa (308-324) in Constansa (337-350). Najmlajši je bil kovanec cesarja Valensa (364-378). Tako je bil najstarejši kovanec okrog 200 let starejši od dobe, ko so ga položili v grob, najmlajši pa približno sto let starejši. (Marijan Slabe: Dravlje, grobišče iz časov preseljevanja ljudstev, Ljubljana 1975, str. 75, 76)

Če tako širok časovni razpon uporabimo kot primerjavo z obravnavanim zlatnikom, ki tudi pripada istemu obdobju okoli leta 500, potem je lahko ta zlatnik krožil še sto ali celo dvesto let po njegovem nastanku.

Kovanci iz Dravelj in zlatnik z zavetišča pa še sporočajo, da so bili v istem obdobju v rabi stari rimski kovanci in novi bizantinski. Skupaj z drugimi, drugod najdenimi kovanci zanikajo trditve, da je po propadu zahodnorimske države leta 476 pri nas nastopil črni srednji vek brez denarja in samo z menjalno trgovino.

Zgodovinske okoliščine

Po tem, kar je znano o poznoantičnem obdobju in prvih stoletjih srednjega veka, za začetek katerega so določili propad zahodnorimske države leta 476, je bilo v navedenem obdobju več prelomnih let.

Leta 401 so do slovenskega ozemlja prvič prišli Zahodni Goti. Leta 409 so z dovoljenjem bizantinskega cesarja prezimovali pri Ljubljani. Niso prišli kot napadalci in osvajalci. Leta 410 so odšli dalje proti Rimu.

V zimi 488-489 so tukaj prezimovali Vzhodni Goti. Tuti ti niso bili napadalci, pač pa samo na poti čez tukajšnje ozemlje proti Italiji (čeprav je naselbina v Dravljah, ki jim je pripadala, živela še na začetku 6. stoletja).

Leta 547 je bizantinski cesar Justinijan osrednji del današnje Slovenije prepustil Langobardom. Niso prišli kot napadalci. Najverjetneje so si svoje središče uredili v Kranju. Leta 568 jih je večina odšla dalje proti Italiji, del jih je ostal.

Leta 568 so si v karpatski kotlini svojo državo oblikovali Obri ali Avari, ljudstvo, ki je prišlo iz osrednje Azije.

Zaradi avarskega pritiska naj bi se njihovi zahodni slovanski sosedi (zahodno od njih so bili Slovaki) začeli seliti proti zahodu na ozemlje današnje Slovenije.

Leta 574 so Avari zavzeli del Srema in 582 Sirmij, Sremsko Mitrovico, kar jim je odprlo pot za nadaljnja prodiranja.

V letih 584-587 naj bi Avari prodrli do vzhodnih Alp.

Leta 610 je odšel avarski kankan na vojni pohod proti Italiji, kar je pomenilo, da je moral s svojo vojsko tja in nazaj čez slovensko ozemlje.

Leta 670 je v doslej znanih dokumentih prvič omenjena Carneola, ki je južno od Karavank obsegala današnjo Gorenjsko.

Leta 745 je Karantanija, slovenska država severno od Karavank, prišla pod bavarsko oblast in skupaj z Bavarsko leta 788 v frankovsko državo.

Bizantinska oblast je na Gorenjskem prenehala leta 791, na Dolenjskem in južnem Štajerskem leta 796.

Časovna opredelitev

Zakladni depo v Narodnem muzeju Slovenije naj bi po oceni njihovih arheologov pripadal obdobju okoli leta 400. Kulturni center Kamnik hrani podobno zakladno najdbo z Grdavovega hriba pri Radomljah, tej je pripisana druga polovica 3. in konec 4. stoletja. Kopače, svedri, sekira, sekač, šestilo in malo strgalo so po vseh značilnostih enaki kot v prej opisanih depojih, tudi v tej zakladni najdbi je železni surovec. Zato predmeti v navedenih depojih pripadajo istemu obdobju. Podobnih depojev so v Sloveniji odkrili še nekaj.

Arheologi iz Narodnega muzeja Slovenije so prišli do opredelitve, da naj bi bila depoja iz okolice Radomelj in zgoraj opisani depo iz obdobja od druge polovice 3. do konca četrtega stoletja, depo, ki ga hrani Narodni muzej, pa celo natanko iz let okoli leta 400.

Najbolj verjetna je razlaga, da predmetov niso razlagali z vidika arheologije, pač pa po zgodovinski dogmi, da se je s propadom zahodnorimske države leta 476 na Slovenskem končala doba rimske materialne kulture. Stalnih prebivalcev z razvito rimsko materialno kulturo naj ne bi bilo več, Goti in Langobardi, ki so se tu na svoji poti ustavili za krajši ali daljši čas, niso bili stalni prebivalci in kmetovalci, ki bi ob nevarnosti zakopavali svoje predmete, Slovani, ko so se priselili v 6. stoletju, pa naj bi bili na najnižji stopnji primitivne materialne kulture in po Paoli Korošec naj ne bi niti poznali železa.

Ob takšnih nearheoloških in nezgodovinskih merilih ni nobenega depoja na Slovenskem mogoče opredeliti drugače kot antičnega. Če pa so v depoju tudi stremena, ki jih ni mogoče postaviti v antični čas, kot na primer v sebenjskem zakladu, potem arheologi to v najboljšem primeru pripišejo 9. stoletju, najbližja pa jim je oznaka o karolinškem obdobju.

Kaj pa zdaj, ko imamo štiri še doslej neznane zaklade, povezane z istim hribom, pri katerih tovrstno časovno opredeljevanje popolnoma odpove. Zaradi zlatnika, ki je bil kovan po letu 498, depoji ne morejo pripadati nobenemu obdobju pred tem letom, lahko so samo poznejši. To pomeni, da niso poznoantični in tudi ne iz obdobja zahodnorimske države. Zlatnik, ki je bil kovan med leti 498 in 518 je bil kovan v obdobju, ko za slovensko arheologijo tu naj ne bi bilo nobene visoke stalne materialne kulture. Toda ker ni mogoče zanikati, da je iz let 498-518, ne bo več mogoča nobena razlaga, da so predmeti, ki so opisani, poznoantični in iz 3. ali 4. stoletja. Ti predmeti so lahko samo iz 6. stoletja (ali celo pozneje).

Teza, da sta depoja iz okolice Radomelj in Narodnega muzeja Slovenije iz 3. in 4. stoletja, nima utemeljene zgodovinske razlage. Vseh vojnih nevarnosti, ki so od 4. stoletja dalje pretile tukajšnjim prebivalcem, skoraj gotovo niti ne poznamo, ne ker jih ne bi bilo, pač pa zato, ker jih zgodovinski viri niso zabeležili. Za 5. stoletje zgodovina kot grozečo nevarnost, ob kateri so domačini zakopavali, kar so imeli vrednega, postavlja najprej prihod Zahodnih Gotov, nato vdor Hunov leta 452, potem pa prihod Vzhodnih Gotovo leta 488. V 6. stoletju naj bi bili to prihod Langobardov in za njimi Avarov in Slovanov (karkoli je že mogoče razumeti pod to oznako).

Kateri od navedenih nevarnosti bi bilo mogoče pripisati navedene zaklade?

Huni takoj odpadejo kot možnost, saj je bil zlatnik kovan šele pol stoletja po njihovem vdoru.

Enako je z Goti, Zahodnimi in Vzhodnimi, saj so bili tukaj, preden je bil kovan zlatnik cesarja Anastazija I.

Goti in Langobardi tudi niso bili napadalci v dobesednem pomenu besede. Sem so prišli na njegovo ozemlje z dovoljenjem bizantinskega cesarja in ne kot njegovi sovražniki, ki plenijo po bizantinski zemlji. Res je, da so se vojske tedanjih časov prehranjevale na pohodih in niso s seboj vozile zalog hrane, zato so bile za domače prebivalstvo po tej strani enak strah kot sovražniki. Bilo bi mogoče, da so bili navedeni depoji skriti v strahu pred prihodom Gotov in Langobardov, če ne bi bilo zlatnika iz let 498-518 in značilnih puščične osti, to je materialnih dokazov, ki to razlago izključujeta.

Majhne, trirobe puščične osti so imeli samo azijski konjeniki z malim lokom. To so bili pri nas v srednjem veku – kolikor je znano – za Huni še Avari v 6. in 7. stoletju ter v 10. stoletju Madžari, v 13. stoletju pa še Kumani v madžarski vojski, toda kumanske puščice so bile drugačne oblike kot avarske in madžarske. Podobne puščice so se pojavile spet med turškimi napadi.

Trirobe puščice s kraja depojev ne morejo biti hunske, saj tedaj kovanca iz leta 498-518 še ni moglo biti, kot je malo verjetno, da bi ga hranil še kdo v času madžarskih napadov v prvi polovici 10. stoletja. Zato kot edini napadalci s takšnimi puščicami ostanejo samo še Avari. Če je res šlo za napad Avarov, se je ta lahko zgodil šele po njihovi priselitvi v Panonsko nižino, najverjetneje pa šele po zavzetju Sirmija leta 582, kar je bila tedaj njihova najpomembnejša zmaga. Odprla jim je pot proti nadaljnjim napadom proti zahodu, tako tudi proti Sloveniji. Sem bi naj prodrli v letih 584-587.

Če navedena zgodovinska dejstva držijo, potem je mogoče nevarnost, zaradi katere so bili skriti uvodoma našteti predmeti, pripisati prav temu obdobju, to je letom 584-587.

Proti temu, da bi bili depoji skriti šele sredi 7. stoletja, govori zlatnik iz let 498-518. Ali bi bilo mogoče, da bi ga nekdo hranil tako dolgo? Nasledniki Anastazija I. so kovali svoj denar. Če ne bi imeli samo enega znanega kovanca in bi jih bilo več, bi bilo časovno opredeljevanja zakopa depojev popolnoma prepričljivo, tako pa je en sam in zato je pri sklepanju potrebna določena mera pomislekov. Iz numizmatike pa je znano, da je denar Anastazija I. krožil še dolgo po njegovi smrti, zato ne bi bilo nič čudnega, da je bil tukaj v veljavi še leta 584.

Neizpodbitno ostaja dejstvo, da so bili zakladi skriti šele po letu 500, kot dokazuje zlatnik, in zaradi avarskih puščic najverjetneje v času avarskega prodiranja v letih 584-587, to je v obdobju, ko naj bi na Slovenskem vladal črni srednji vek brez stalnih starih prebivalcev in brez visoke materialne kulture.

Povzetek

Navedeni in opisani predmeti imajo oblike, kot jih slovenska arheologija pripisuje pozni antiki.

Zaradi zlatnika Anastazija I. vemo, da predmeti ne pripadajo antiki, pač pa srednjemu veku po letu 498, ko so bili kovani prvi zlatniki tega bizantinskega cesarja.

V zavetišče na hribu so se odmaknili tukajšnji prebivalci, misleč, da bodo tam varni, saj bo sovražna nevarnost šla ob cestah in po dolinah.

Vsi štirje depoji so moški in so pripadali tukajšnjim domačinom, ki so bili po dejavnosti bojevniki, obrtniki, poljedelci in živinorejci. Redili so krave in ovce.

V okolici zavetišča so skrili predmete, ki so bili zanje pomembni, niso pa jih mogli nositi s seboj ali imeti pri sebi, zato so jih za čas nevarnosti nekje začasno skrili. Ker pa je bilo zavetišče napadeno in zavzeto, so bili branilci, ki niso že pri napadu padli, starejši verjetno pobiti, mlajši odpeljani v sužnost, zato se tudi niso mogli vrniti ponje.

Družba, ki so ji tukajšnji domačini pripadali, je bila sužnjelastniška oziroma kaznovalna, zato železna veriga z vratnim okovom.

Predmeti v depojih ne predstavljalo kolektivne lastnine skupnosti neke vasi, pač pa lastnino posameznikov. Zato tukajšnjim domačinom ni mogoče pripisovati ureditve praskupnosti enakih, kot naj bi vladala pri tukaj naseljenih Slovanih. Kot je mogoče sklepati po predmetih, so pripadali lastnikom velikih kmečkih gospodarstev, kot so bila značilna za rimsko obdobje. Enako potrjujejo predmeti močne kmetije z drugega konca današnje Slovenije, iz doline pri Breginju, ki jih časovno opredeljujeta dva langobardska srebrnika.

Vse štiri železne puščice imajo značilno obliko trikrilnih osti za mali lok azijskih jezdecev. Če ne bi bilo dogajanje časovno določeno z zlatnikom, bi bilo mogoče njuno pripadnost iskati pri Hunih, Avarih ali Madžarih. Toda Huni niso bili mogoči kot napadalci, saj so šli skozi naše kraje pol stoletja prej, kot je bil kovan zlatnik. Madžari so težko verjetni, saj v 10. stoletju tukajšnji prebivalci najverjetneje niso več hranili bizantinskega kovanca iz obdobja 498-518. Zato kot najbolj prepričljivi napadalci na pribežališče ostanejo Avari. Avari so na slovensko ozemlje prvič prodrli v letih 584-587.

Zaradi datiranega zlatnika in avarskih puščic je do napada in požiga pribežališča prišlo v letih 584-587 (čeprav možnosti o poznejšem napadu v 7. stoletju kljub zlatniku iz let 498-518 ni mogoče izključiti), kar pomeni, da navedeni predmeti predstavljajo materialno kulturo tukajšnjih domačinov v 6. stoletju.

Gradivo za zgodovino Slovencev tukajšnje prebivalce v 6. stoletju dosledno imenuje kot Slovence. Zato ostaja razlaga, da navedeni predmeti predstavljajo materialno kulturo Slovencev na Dolenjskem v 6. stoletju.

Slovenska arheologija ne dela za zgodovino, kot po drugi strani slovenski zgodovinarji ne upoštevajo arheoloških najdb, pač pa pišejo slovensko zgodovino na podlagi dogem iz literature, ki ji pripisujejo pomen virov. Kako je takšno zgodovinopisje zmotno in kam pripeljejo zmotne dogme pri razlagi arheoloških predmetov, potrjujejo tudi štirje opisani depoji, ki jih časovno zelo natančno opredeljuje kovanec.

Janez Švajncer

(napisi pod slikami)

6-1. Depo v Narodnem muzeju Slovenije

6-2. Depo I

6-3. Del depoja I

6-4. Depo II

6-5. Depo II, strgalo za živino

6-6. Depo II, žebelj, ost kopja

6-7. Depo III

6-8. Brus za ostrenje rezil nožev

6-9. Železne puščične osti in bronasta zaponka

6-10. Majhna bronasta zaponka

6-11. Depo Grdavov hrib pri Radomljah, pripisan 3.-4. stol. (Od Rimljanov do Slovanov)

6-12. Depo Tinje nad Loko pri Žusmu, pripisan koncu 6. stoletja (Od Rimljanov do Slovanov)