Sporočili so nam, kako je srbski predsednik Aleksandar Vučić napovedal, da se bo čez nekaj mesecev začela velika svetovna vojna. Kar tako tega ni rekel, on gotovo ve, kaj in zakaj govori. Toda tudi če te njegove napovedi ne bi bilo, kažejo na to številna dejstva. Zgodovina je učiteljica življenja, kot so rekli stari Rimljani, zato ni treba drugega, kot pogledati, kako so se pripravljale in začenjale velike vojne. Zdaj smo očitno pred še eno.

Žal Slovenci nikoli nismo imeli in nimamo državnikov, ki bi nas vodili za naše koristi, zato najverjetneje ne bo drugače tudi v prihodnji vojni. Toda če le imamo kje trdo jedro, kot ga imajo prave države, naj razmisli o naslednjem.

Ta vojna ne bo naša, naj jo začnejo ZDA, Rusija ali Kitajska. Njim gre za prevlado v svetu, mi smo ob tem samo majhen, nepomemben drobiž. Pomembni smo samo toliko, kot čez naše ozemlje pelje edina smer prodiranja pod Alpami z vzhoda proti zahodu in obratno. Zato se bodo tod valile razne vojske, ko bodo prvi atomski udari mimo in se bo pokazalo, da s tem vojne ni konec. Naj gredo, te vojske, katera hoče in kam hoče (kot je Švedska leta 1940 pustila, da je Hitlerjeva Nemčija čez njeno ozemlje napadla Norveško), naši državni voditelji pa naj zelo gledajo in poskrbijo le, da k nam na Kras ne bo stopil noben italijanski vojak, kot ne v Prekmurje madžarski. Tudi če bodo prišli z belo zastavo, kot novembra 1918, bodo potem tu samo kot okupatorji – in nikoli več se jih ne bomo iznebili. Avstrijci ne bodo vkorakali, saj bo Avstrija v vojni stala ob strani in čakala, kdo bo zmagal (potem pa res prišla do Maribora in Celja, če bo Slovenija razpadla).

To, da je treba čakati ob strani in skrbeti, da bi čim manj razdejanja prizadelo naše ljudi in ozemlje, mora biti tudi glavna naloga slovenske politike. Naj se pri tem uči pri Italiji, kako se naredi, da si nazadnje vedno na strani zmagovalca.

Ni treba drugega, kot da se v slovenskem vrhu oblikujeta dve skupini, od katerih se naj ena dela, da je z vsem srcem za Ameriko, druga pa se naj dobrika Rusiji. Potem naj v pravem trenutku oblast prevzame tista, ki bo navijala za državo, ki bo v vojni zmagala. Na prvi pogled nenačelno, toda za nas in našo državo edino koristno. Slovenija bo na strani zmagovalcev – in bo ostala, mi pa z njo!

Niti približno ne bomo prvi, ki bi storili nekaj takega. Leta 1941 je Bolgarija skupaj z Nemčijo napadla Jugoslavijo, zato je v zahvalo dobila Makedonijo in vzhodno Srbijo, kjer je nato štiri leta zganjala okupatorski teror, toda ko so se septembra 1944 bolgarski meji začeli bližati ruski tanki, je Bolgarija čez noč zamenjala stran. Isti bolgarski oficirji, ki so bili do tedaj skupaj z Nemci okupatorji, so se obrnili proti Nemcem in se za osvobajanje Jugoslavije proti njim borili skupaj z Rdečo in Jugoslovansko armado na sremski fronti. Enako se je obrnila tudi Romunija, ki je prej svoje vojake celo poslala v boj proti Rusom pri Stalingradu. Kako je fašistična Italija septembra 1943 kar tako prešla k zaveznikom, ni treba ponavljati.

Kot rečeno – to ne bo naša vojna!

To bo vojna velikih držav za politično in gospodarsko prevlado v svetu. Z vojno v Ukrajini so ZDA že toliko izgubile, da nazaj ne morejo, razen če si mogoče Ukrajino takoj razdelijo z Rusijo (kar bi lahko bilo zelo verjetno). Poraza ZDA ne morejo sprejeti na noben način, saj s tem izgubijo sedanjo dominantno vlogo v svetu, na njej pa temelji ameriška ekonomija. Problem je le, da se Rusija kljub vsem nizkim udarcem ne pusti izzvati, da bi ZDA lahko razglasile, kako so napadane, kar bi pomenilo, da morajo z njimi v vojno vse njihove vojaške zaveznice.

Toda zaradi zgodovine kot učiteljice si je dobro priklicati v spomin požig Reichstaga, napad na radijsko postajo v Glivicah, Pearl Harbor, kemično orožje v Iraku, ki ga sploh ni bilo, in ne nazadnje tudi letalski nalet na oba dvojčka v New Yorku (dejansko so se podrle tri stolpnice, čeprav letalo, ki je bilo namenjeno za tretjo, do tja sploh ni priletelo), zato je verjetno, da se bo spet treba spomniti na nekaj takega, spretnega in navideznega, da bo videti kot napad. Vojna bo dejstvo, podžigal jo bo propagandni stroj, toda pametni državniki bodo vendar ohranili trezno glavo. Da bi le bili tokrat med njimi tudi naši, slovenski.

Edini cilj Republike Slovenije mora biti, da to vojno, najhujšo v zgodovini sveta, preživi. Če Kitajska izgubi dva milijona Kitajcev, to ni vredno omembe, tudi se ji ne pozna, če jih izgubi dvesto milijonov, toda za nas pomeni izguba dveh milijonov Slovencev, da nas ni več.

Zakaj? Ali zato, da se velike države za svoje koristi bodejo med seboj?

Zato, pravim, da to ne bo naša vojna in glejmo, da pridemo čim ceneje iz nje.

Če pa bomo vojne izšli na strani zmagovalca, bi lahko že pravi čas pomislili tudi na svoje vojne cilje. Zakaj pa ne, saj zato se zmaguje! Če bodo Italija, Avstrija ali Madžarska na premagani strani, bi mi na mirovni konferenci mirno lahko zahtevali uresničitev zahteve iz leta 1953, da Trst postane svobodno mesto, slovenske okolica pa pripade nam. In da se Avstriji odvzamejo kraji, ki so se na plebiscitu oktobra 1920 izrekli za združitev s Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, k našemu Prekmurju pa se priključi slovensko Porabje, ki so ga velike sile dodelile Madžarski.

Vojne niso same sebi namen.

Vojne so zaradi koristi, ki jih zmagovalcu prinese zmaga.

Vojna je nadaljevanje ekonomije z drugimi sredstvi.

Janez Švajncer

12. 7. 2024

(napis pod sliko)

85-1.Zemljevid slovenske dežele in pokrajin iz leta 1853