V zgodnjih obdobjih muzealstva so muzeji sobe in vitrine v njih skušali napolniti, koliko je bilo le mogoče, dobesedno so jih natlačili. Sodobne postavitve so zašle v drugo skrajnost, kot da naj bo obiskovalec v razstavnem prostoru zadovoljen z eno samo vitrino z nekaj predmeti, velika večina muzejskega bogastva pa je v depojih. Očitno takšne postavitve narekuje čas. Sledijo mu vsi po vrsti, zato tudi muzej v Tolminu ni mogel biti izjema. To pa je tudi edini pomislek ob obisku Muzeja.
Toda po zasnovi so tolminski muzealci uredili muzej, ki ga je mogoče samo občudovati. Vsakomur, ki spoštuje in ljubi zgodovino naših domačih krajev in ljudi, je obisk Tolminskega muzeja užitek. Pobožna želja bi bila želeti si, da bi bili zmožni takšno zasnovo uresničiti tudi v našem največjem in najpomembnejšem muzeju, v Narodnem muzeju Slovenije. To je postavitev, kot je v Tolminu, naša zgodovina od začetkov do novih časov kot skrbno urejena celota zaporedij.
Najbolj pa obiskovalca, ki Muzeja ne obišče samo v okviru uresničitve turističnega obiska Posočja, prevzame spoznanje, da je zasnova postavitve delo ljudi, ki jih je treba spoštovati. Tudi v teh čudnih časih tako imenovane samostojne Slovenije, ko je slovenska nacionalna samozavest na veliki preizkušnji in ki so se ji najbolj odrekli tisti, ki to državo vodijo, predstavljajo v Tolminskem muzeju slovensko nacionalno zgodovino kot vrednoto. Vodijo jo iz sobe v sobo, nevsiljivo in strokovno neoporečno, do prostora, kjer predstavljajo slovenski narodni preporod v 19. stoletju. Ob praporih davnega slovenskega narodnega gibanja in tistih, ki so ga vodili, obiskovalca prevzame, da bi se jim priklonil v spomin. Kot da s svojo Čitalnico in vsem drugim zaživijo pred nami.
Prve svetovne vojne je samo toliko, da nas Muzej nanjo opozori, enako je z 2. svetovno vojno in vojno za Slovenijo 1991, toda naj so te tri postavitve še tako skromne, so vendar naše. Nobenega sprenevedanja o prevrednotenju zgodovine po merilih in željah Italije in Nemčije, nobenega občutka diktata sedanje politično razklane Slovenije kot posledice bolj ali manj odkritega pritiska držav, ki v Sloveniji vidijo samo cilj svojih apetitov. In to v Tolminu, ki je čisto blizu meje tuje države, v kateri celo njena vlada razglaša želje po prisvojitvi slovenske zemlje vse do Logatca.
Zato vodstvu in vsem muzealcem Tolminskega muzeja pripada eno samo veliko priznanje z zahvalo.
Tako se to dela!
To je živi duh tolminskih puntarjev, tak muzej so lahko postavili samo njihovi nasledniki z njihovo isto dedno krvjo.
Da bi tako ostalo!
Le odpadlo rjo v vitrini železne dobe pa bi bilo dobro odstraniti …
Slika 1-1. Razstava v Tolminskem muzeju, kot z narodnoprebudnimi motivi
Slika 1-2. Del postavitve z drugo svetovno vojno
Slika 1-3. Boj za slovensko mejo
Slika 1-4. Železni sekiri v vitrini Tolminskega muzeja v štirih delih
Janez Švajncer 25. 7. 2024