Žandarmerijski narednik Đuro Dronjak, po rodu Srb iz Zrmanje v Liki, je  bil  leta 1941 komandir žandarmerijske postaje v Marenbergu, današnjih Radljah ob Dravi. Poročen je bil z Elizabeto Lakovnik, mojo teto, starejšo mamino sestro. Stanovala sta v Radljah. Bila sta brez otrok.

Žandarmerijski narednik Drago Jukić, doma iz Krivaje pri Prijedoru, je bil komandir žandarmerijske postaje v Ribnici na Pohorju Tja je bil zaradi sporne literature nekje z vzhoda (najbrž iz Sovjetske zveze),  ki jo je posedoval, najbrž po kazni prestavljen v Ribnico na Pohorje. Tam je bil po izjavi njegovega sina zelo priljubljen. Poročen z domačinko s Prevalj je imel sina Dušana, leta 1941 starega dve leti. Z Dronjakom sta bila znanca, morda prijatelja iz skupne službe na Prevaljah, od koder sta bili njuni ženi. Na žandarmerijskih postajah v Mežiški in Dravski dolini pa tudi drugod so bili žandarji  v glavnem Srbi, največ iz Like. Tu in tam je bil kak Slovenec, saj je bilo napredovanje tudi pri žandarjih odvisno od narodnosti in lojalnosti režimu.

Bilo je 9. aprila 1941 ob dveh zjutraj. Nemške čete 49. gorskega korpusa so prekoračile državno mejo pri Dravogradu in 51. pehotnega korpusa pri Šentilju. Kraljeva vojska je ponekod nudila močan odpor. Slab odnos do obrambe so imeli oficirji hrvaške narodnosti, na katere so imeli že velik vpliv ustaši. Nekateri so razpustili svoje enote ali pa so ovirali obrambne napore.

Nemci so prodirali po Mislinjski dolini proti Velenju in mimo Maribora ter Ptuja proti Slovenski Bistrici in naprej. Žandarji v Dravski dolini so bili odrezani od drugih vojaških enot. Maribor in Dravograd sta bila zasedena, edini mogoči preboj je bila pot preko Pohorja. Tako so se žandarji iz dela Mežiške in Dravske doline (Mežica, Prevalje, Dravograd, Radlje) odpravili čez Pohorje. Njihov cilj je bil, da bi se združili s kraljevo vojsko nekje pri Celju, ki še ni bilo zasedeno. Oba komandirja, Dronjak in Jukić, sta se podala na pot s svojimi motornimi kolesi. Najbrž so bili tudi drugi žandarji motorizirani.

Najbližja pot preko Pohorja jih je vodila  preko Lovrenca in so prišli med 9. in 10. aprilom do okolice Vitanja. Dne 10. aprila 1941 sta 49. ter 51. korpus nemške vojske po dveh dneh vojskovanja dosegla črto Šoštanj, Vitanje, Slovenska Bistrica, Ptujska gora, zato so morale biti njihove predhodnice in izvidniške enote na tem območju vsaj dan pred tem datumom. Narednik Dronjak, ki je bil vešč vožnje s tovornjakom, je s skupino svojih žandarjev v Vitanju uspel priti do vozila nemške izvidnice.

S tem nemškim tovornjakom so se odpeljali skozi Vitanje proti Celju. Cesta je speljano po ozki soteski, dolgi vsaj tri kilometre. Na desni in levi strani so strme skale, morda tudi opuščeni kamnolomi. Levo pa tudi desno od ceste teče pohorska reka Hudinja, ki v pomladanskih mesecih naraste in je kar nevarna. Na tej ožini je bila na skalovju, približno na polovici poti, v zasedi enota jugoslovanske kraljeve vojske, ki je čakala na nemško predhodnico (izvidnico). Ko so se pripeljali žandarji do  mesta zasede, so jih vojaki v zasedi, misleč, da so na vozilu Nemci, zasuli s kroglami ter ročnimi bombami. Ubiti so bili vsi. Po pripovedovanju naj bi bilo mrtvih vsaj deset žandarjev. Pozneje, preden so jih pokopali (najbrž že v prisotnosti Nemcev), so poklicali mojo teto Lizabeto, ki pa svojega moža zaradi številnih ran, ki jih je dobil, ni prepoznala. Pokopali so jih na pokopališču v Vitanju.

Usoda Draga Jukića ni znana. Jukić  po pripovedovanju njegovega sina ni potoval v isti skupini in ni padel pod streli in bombami napada jugoslovanskih vojakov. Po zapisanem v mrliškem listu, ki ga hrani Dušan Jukić, je padel 8. aprila 1941, po podatkih iz Sistory pa 9. aprila, ko se je iz Ribnice preko Hudega Kota pripeljal z motorjem v bližino Vitanja. Tudi on je bil pokopan z omenjeno skupino  žandarjev. Teta je dobila leta 1953 z Maršalata natisnjeno spomenico za svojim možem. Na njej sta podpisa takratnih najvišjih predstavnikov FLRJ, predsednika republike maršala Tita in predsednika Zveze borcev Jugoslavije, Aleksandra Rankovića. Naredniku Đuro Dronjaku, komandirju orožniške postaje Marenberg, je bil s tem priznan status borca 1941. Tudi Lukićeva žena je dobila enako spomenico.

Pri mojem obisku pokopališča v Vitanju leta 1963 mi je starejši domačin, sicer nekdanji grobar, povedal, da so kmalu po vojni to skupno grobišče odstranili. Danes na tem pokopališču ni ne duha ne sluha o žandarjih, ki so v aprilskih dneh leta 1941 padli  in bili tu tudi pokopani. 

Dronjakovo sabljo in spomenico za padle aprila 1941 imam za spomin.  Podrobnejših podatkov o njihovi smrti ni na razpolago. V župnijskih arhivih župnije v Vitanju nisem našel nobenega podatka, tudi na Upravni enoti v Konjicah, kamor Vitanje spada, so izjavili, da o tem dogodku ni podatkov. Člani Zveze borcev NOB iz tega kraja o tem ne vedo nič.

Pri vsem tem, kar sem zapisal, pa je najbolj presenetljivo, da slovenska obča in ne vojaška zgodovina o tem dogodku ne vesta ničesar. Pozanimal sem se pri nekaterih znanih zgodovinarjih iz Celja, Slovenj Gradca in pri zgodovinarjih iz Muzeja Slovenske vojske, vendar o tem dogodku ne vedo nič. Žalostno, vendar pričakovano.

Zmagovalci so pač zamolčali del naše zgodovine, saj to ni edini primer. V aprilski vojni leta 1941 je takih primerov več. Tudi bolj vedrih, ko se je nemška vojska pri prehodu jugoslovanske meje zaustavila kar za dva dni med Radgono in Ptujem, kjer so si vojaki dali duška z dobro kapljico, ki raste v teh krajih. Tudi to je del naše zgodovine.

Anton Korošec

(napis pod sliko)

54-1. April 1941, jugoslovanska vojska razpada

54-2. Redka listina, spomenica za ubitim aprila 1941