Med služenjem vojaškega roka v Travniku mi je najbolj ostalo v spominu, kako je bilo vse dogajanje, delo, usposabljanje in življenje nasploh do minute časovno tempirano. Tako je bilo vsaj v prvem delu, na osnovnem usposabljanju ter usposabljanju za vojaško evidenčno dolžnost, za VED. Vse je bilo časovno odmerjeno in nenehno smo hiteli. Dokler se nismo izurili v povsem običajnim opravljanju dnevnih nalog, kot so umivanje, britje, pospravljanje, urejanje omaric, opreme, oborožitve, opravljanje vojaških veščin, smo bili v stalnem časovnem pritisku in v nevarnosti za zamujanje.

Pred vsakim opravilom ali dejavnostjo so bili postroji in po hitenju so bila včasih tudi dolga čakanja. Ta preskok iz hitenja v čakanje je bil, vsaj za nekatere, obremenjujoč in zahteven. Sam nisem imel problemov s tem. Dan je minil zelo hitro in zvečer smo po vseh aktivnostih popadali v postelje kot ubiti.

Vstali smo zelo zgodaj, ob petih zjutraj. Sledilo je kratko urejanje postelje, oblačenje v skladu z zunanjo temperaturo in postroj na zbirnem mestu čete pred stavbo. Jutranjo vadbo so izvajali desetarji, vsak dan drugi ali po dogovoru. Nekateri bolj, nekateri manj zavzeto. Vojaki smo dosledno izvajali predpisane vaje, ki smo jih začeli in končali s tekom. Celotna vadba mi ni predstavljala nikakršnih težav. Po jutranji vadbi je sledilo umivanje, britje, urejanje prostorov, postelje ter redarstvo skupnih prostorov. Vsi vojaki smo morali čim prej zapustiti prostore čete, da se je vse uredilo. Ponovno je bil postroj čete in po vodih smo odšli na zajtrk. Po zajtrku je bilo malo časa in do postroja za dvig zastave smo se že uredili ter prevzeli opremo in orožje za dnevno usposabljanje. Po dvigu zastave je sledilo branje dnevne zapovedi, jutranji pregledi, objave notranje službe, kratka seznanitev z dnevnimi razmerami. Vsak večer je bilo obvezno spremljanje večernih poročil ob 19,30 na TV. Poveljnik čete je občasno izbral vojaka, ki je na kratko predstavil novice in kar si je zapomnil. Običajno je prihajalo do smešnih situacij, saj je predstavitev redko ustrezala, kar so strešine želeli predstaviti. Veliko poudarka je bilo na spoznavanju politične ureditve Jugoslavije, republik, predstavnikov republik v kolektivnih telesih. Poimensko smo morali poznati člane predsedstva SFRJ. V predsedstvu SFRJ je bilo šest predstavnikov republik, dva predstavnika pokrajin in predstavnik Zveze komunistov Jugoslavije. Za vedno sem si zapomnil predstavnika Slovenije Staneta Dolanca, predsednika predsedstva s Kosova Sinana Hasanija in predstavnika ZKJ, ki je bil bosanski Srb Milanko Renovica.

Po dopoldanskem pouku smo se uredili, vrnili orožje in opremo, pospravili zvezke ter uredili učilnico ali kabinete, če je usposabljanje potekalo v vojašnici. Sledil je zbor enote za kosilo, ki se je včasih zavleklo daleč v popoldanski prosti čas, saj je potekalo v določenem vrstnem redu. Če je bila enota bolj pri zadnjih, je praktično ostalo zelo malo časa do popoldanskega zbora, ki je bil ob štirih popoldan. Prosti čas si lahko izkoristil za popoldanski počitek, ko si se lahko ulegel v posteljo, vendar samo v pižami. Tako smo to možnost le poredko izkoristili, tako da smo največkrat prosti čas izrabili za obisk vojaške kantine. V kantini je bila manjša prodajalna, kjer smo vojaki lahko kupili pisma, zvezde za kapo, pribor za osebno higieno in šivanje, ogledalca. Lahko si naročil pivo, sok in manjše prigrizke, skratka, zelo skromno. Popoldanskemu zboru so sledila lažja usposabljanja, ponavljanje snovi in čiščenje orožja. Vse to so vodili in izvajali desetarji v vodu. Občasno je prišel dežurni oficir ali njegov pomočnik, vendar res zelo poredko. Sledil je večerni zbor in spust zastave ter takoj potem večerja. Po večerji je sledil prej omenjen obvezni ogled TV večernih poročil, urejanje in čiščenje opreme ter obutve, redarstvo v četi ter ob 21,30 pregled prostorov. Ob desetih zvečer je bil prek razglasa oddan zvočni signal za nočni počitek oziroma »povečerje«. Takrat je dežurni čete ugasnil vse luči v prostorih čete. Izjema je bila učilnica, kjer si lahko nadaljeval z gledanjem televizije ali se učil ter ponavljal snov. Tako je običajni vojaški dan minil v do minute določenem ritmu, ki ni dopuščal nikakršne svobode ali zasebnosti. Vse je bilo tempirano in je sililo vojaka v nenehno hitenje.

Prva večja sprostitev je bila slavnostna prisega, vendar smo prej celoten protokol, postroje, prihod čet na postrojitveni prostor v koraku in besedilo prisege izurili do potankosti. Spominjam se, kako smo z vojaškimi preklopnimi lopatkami prekopali vse gredice, z lopatkami odstranili vso travo ob robnikih, vse pokosili in pometli. Vojašnica je bila sicer stara, a čista in urejena, da smo bili sami nase ponosni, ko smo videli, kaj naredi številčnost vojakov s preprostim orodjem. Z vsakodnevnim čiščenjem in urejanjem okolice vseh vojakov do jutranjega zbora, medtem ko so določeni redarji urejali prostore čete, je vojašnico  prikazalo v najlepši luči. Svečana zaprisega je bila dogodek, ki pusti neizbrisen spomin. Takrat je bila prva možnost za obiske svojcev in prvi izhod v mesto Travnik. Tudi mene so obiskali domači, tako da sem dva dni preživel popoldan in zvečer v prijetnem druženju in pripovedovanju vtisov.

Vojašnica je bila kasarna narodni heroj Petar Mećava, stara, verjetno še iz avstro-ogrskih časov. V njej bil center za usposabljanje vojakov različnih specialnosti, tako da smo mu rekli bataljon tehnične službe. V bataljonu so bile štiri izredno številčne čete tehnične službe. Poveljnik vojašnice je bil podpolkovnik Vid Jazbinski. V prvem tednu, ko smo imeli predstavitev in spoznavanje vojašnice in okolice, so nam starešine predstavili narodnega heroja, partizanskega poveljnika Petra Mećavo. Konec oktobra 1944 so enote 10. krajiške divizije osvobajale Travnik. V vojašnici je bila močna ustaška in domobranska postojanka. Poveljnik divizije je bil Petar Mećava. Ko se je v tanku pripeljal pred vhod vojašnice, ga je izpod stopnic ene od stavb zadela granata iz skritega protitankovskega topa. Po njem je vojašnica dobila ime. Vso to zgodbo so nam prestavili v parku, kjer je bila spominska plošča in kip heroja Petra Mećave.

V vodu smo bili vojaki iz vseh republik in pokrajin. Še najmanj je bilo Slovencev. Poleg desetarja Janka je bil v vodu še sovojak Janez iz Plešivice. Bil je odličen strelec s polavtomatsko puško in v prekomando je šel za nami, saj je ostal v Travniku v strelski ekipi, ki je zastopala našo vojašnico na armadnem strelskem tekmovanju.

Med drugimi vojaki je bilo največ Srbov, sledili so vojaki iz Bosne in Hercegovine, kosovski Albanci in kosovski Srbi, Hrvati, Makedonci, Črnogorec in Madžar. Zanimivo je bilo spoznanje, da v Bosni ne živijo samo Bosanci ampak se ti delijo na bosanske Srbe, Hrvate, muslimane in Jugoslovane. Za mene je bilo nekaj novega, saj sem opredelitev musliman do tedaj poznal kot versko opredelitev in ne kot nacionalno. Novo je bilo tudi to, da na Hrvaškem ne živijo samo Hrvati ampak tudi hrvaški Srbi. Takrat sem se spomnil na jezikovno karto Jugoslavije, kjer je bila predstavljena jezikovna delitev srbohrvaškega jezika na ekavico, ijekavico in ikavico. Šele sedaj sem razumel, da delitev sovpada s poselitvijo Srbov na ozemlju Hrvaške in BiH. Zame novo je bilo tudi dejstvo, da poleg Makedoncev v Makedoniji živi tudi veliko Albancev. Vsa ta mešanica pripadnikov narodov in narodnosti je bila pravšnja zmes za različne spore na nacionalni osnovi, katerih do takrat nisem zaznaval. Seveda sem vedel za nemire in demonstracije kosovskih Albancev na Kosovu leta 1981, ko so protesti prištinskih študentov prerasli v nemire z zahtevo Kosovo republika. A vse to se je dogajalo v okviru Jugoslavije in razpad Jugoslavije je bil še zelo daleč. Posledica tega pa je bila, da so bili kosovski Albanci ožigosani kot nevarni, sumljivi, posebni zaradi jezika, svojih navad in zvez s tujino. Težko so navezovali stike z vojaki drugih narodnosti in vedeli so, da niso sprejeti mednje. Mnogo vojakov jih je posmehljivo imenovalo Šošoni. Starešine so ta nasprotja zelo dobro poznali in bdeli nad tem, da se ti prikriti ali odkriti spori ne bi razplamteli.

Pravi nacionalizem pa sem spoznal v obravnavanju Slovencev. V Sloveniji so se prebujala nacionalna čustva in predvsem tednik Mladina je prednjačila v objavah, ki so bila iz jugoslovanske perspektive zelo provokativna in znanilec zelo radikalnega odstopanja od začrtane jugoslovanske politike in prihodnosti. V jugoslovanskem prostoru so v negativnem smislu izstopale aktivnosti glasbene skupine Laibach in aktivizma Neue Slowenische Kunst (NSK), ki je bila slovenska politična umetniška organizacija, ustanovljena leta 1984. Predvsem je odmevala plakatna afera s provokativnim predlogom za natečaj Titove štafete.

Zaradi tega je prihajalo do obsojanja Slovenije, do bojkota slovenskih izdelkov in posledično do obsojanja Slovencev tudi v vojski, vsaj s strani nekaterih starešin in vojakov. Moram poudariti, da to ni bilo splošno protislovensko stališče, a velikokrat smo bili Slovenci deležni zmerljivk »Švabe« in zlonamernih podukov »Tko vas je Slovence oslobodio u prvom i u drugom svetskom ratu?«. Prvič sem se srečal tudi z odkritim zagovarjanjem četništva in velikosrbske ideje. A o tem ni bilo nikoli govora niti ne obsojanja.

Nekaj novega so bila zame nasprotja med Hrvati in hrvaškimi Srbi. Ko je v enoto v Zagrebu v prekomando prispel voznik Stipe, Hrvat iz Splita, smo se medsebojno predstavili. Povedal sem mu, da je tu v enoti še en Dalmatinec, vojak Boško, iz Benkovca. Boška sem srečal že prvi dan prihoda v Travnik in skupaj smo potem šli tudi iz Travnika v prekomando v Zagreb. Z ledenim, sovražnim odgovorom je Stipe odvrnil, da Boško ni in nikoli ne bo Dalmatinec in da ni njegov sorojak in da naj tega nikoli ne omenjamo. Takrat sem spoznal, da so nasprotja in celo sovraštva med narodi in narodnostmi v Jugoslaviji res velika.

Paračinski dogodek septembra 1987 je ta nasprotja potrdil. 3. septembra je vojak Aziz Kelmendi, kosovski Albanec ponoči z avtomatsko puško v spalnici streljal na vojake, svoje sovrstnike. Ubil je štiri, pet vojakov pa ranil, med njimi tudi enega Slovenca. Po tem dogodku so starešine sklicali vse vojake, imeli smo sestanke vojaškega kolektiva, na katerih so starešine predstavili uradno verzijo dogodka. Raziskava je namreč potrdila, da ni bilo političnega ozadja, da pa je vojak Kelmendi imel težave v kolektivu. Vsi smo se morali izjasniti o dogodku, predstaviti svoje stališče in na koncu oblikovati skupno izjavo o obsodbi tega dejanja in varovanju bratstva in enotnosti ter varovanja Jugoslavije. Po tem dogodku so bili strožji nadzori straže. Vsi vojaki in starešine smo z delovno akcijo uredili okolico vojaške ograje (odstranjevanje podrasti, košnja) in ograja, stebrički in mreža se je v celoti obnovila. Sestanki kolektiva so postali redni in moral se je voditi zapisnik, saj je bilo to prej bolj izjema kot redna dejavnost. Ta dogodek je vse vojake in starešine dodobra pretresel. Še bolj se je izpostavljalo bratstvo in enotnost, hkrati pa so radikalni časopisi še bolj prilivali olja na ogenj in razpihovali sovraštvo. Vojaki smo pazili na besede, vsak spor so starešine preverjali, ali ni kje nacionalni element v ozadju.

Starešine so predvidevali, oziroma so bili opozorjeni, naj spremljajo naše mednacionalne odnose. Temu se je posvečala izredna pozornost. Hkrati pa se je čutilo, da so vojaki iz Srbije in Bosne privilegirani. Slovenci in kosovski Albanci smo bili zelo opazovani. Takoj ko si s Slovencem spregovoril v svojem jeziku, se je že pojavil kdo, ki je zahteval, da govorimo srbohrvaško. Nekega večera, ko smo pred stavbo čistili škornje, sva se z Janezom pogovarjala in glasno šalila. Poleg je bilo še nekaj vojakov. Od nekod se je pojavil podoficir, se ustavil in naju je pozval, naj prideva k njemu. Odložila sva vse ter pristopila k njemu. Pred vsemi naju je javno opomnil, naj govoriva tako, da naju vsi vojaki lahko razumejo. Za primer nama je dejal, da se lahko pogovarjava o napadu na druge, ostali pa tega ne bodo razumeli. Meni se je to zdelo zelo neumno in hkrati smešno. Dogodek je bil za naju neprijeten, Izpostavljena sva bila v negativnem smislu in drugi vojaki so se škodoželjno nasmihali.

Med vojaki, ne glede na nacionalnost, je bilo najbolj obsojanja vredno tožarjenje desetarjem in starešinam. Vzroki za tožarjenje so bili največkrat razni pobalinski izpadi in osebne zamere, predvsem zaradi izmikanja redarstvu, raznim nalogam, in kraje. Vedeli pa smo, da je v vsakem vodu kdo, ki načrtno spremlja dogajanje in poroča starešinam. Nekega dne sem bil določen za pomočnika dežurnega v četi. Dežurni vojak je bil z enoto, pomočnik pa je ostal na hodniku, štel orožje in opremo, poskrbel za prevzem in delitev vojaške malice, prenašal razna sporočila. Skratka nič zahtevnega, pa še oproščen si bil usposabljanja, tako da si imel dovolj časa za pisanje pisem in branje časopisov. Medtem ko so bili drugi vojaki na usposabljanju, me pokliče poveljnik voda, ki je kot običajno ždel v svoji pisarni. Prihitim v pisarno, pozdravim in se predstavim. Poveljnik voda, starejši vodnik prvega razreda, Makedonec, mi ukaže naj sedem. Ponudi mi kavo. Kaj je sedaj to, se sam pri sebi vprašam. In starešina prične s kramljanjem in z nedolžnimi vprašanji. Od kje sem, kako se počutim v vojski, kaj delam v civilnem življenju? Iz kakšne družine izhajam, kaj delajo starši? Glede na to, da sem doma blizu italijanske meje, ga je zanimalo ali grem pogosto v Italijo in ali imam tam kakšne sorodnike? Tako kramljava nekaj časa. Pomislil sem, da me bo vprašal, ali mu lahko priskrbim kavo. Takrat je bila v Jugoslaviji motena oskrba s kavo, pralnimi praški in drugimi za današnje pojme običajnimi dobrinami. Ampak nič od tega. Potem me pohvali, češ da sem dober vojak in vpraša, kaj menim o razmerah v Sloveniji. Zanimala ga je plakatna afera in ali berem tednik Mladina? Hotel je izvedeti moje mnenje o tem. Odvrnil sem mu, da je Mladina glasilo socialistične mladine in da ta časopis vsi berejo. O plakatu in vsej aferi pa sem pripomnil, da gre za nedolžno provokacijo v smislu ali drugi v Jugoslaviji poznajo osnovo tega plakata, ki je spominjala na nacistične propagandne plakate. Dolgo je molčal, potem pa pripomnil, da naj Slovenci pazimo s tako imenovanimi provokacijami, ker te niso tako nedolžne. Sledila so vprašanja o mojem odnosu do drugih vojakov in ali je kaj takega, kar bi lahko bilo zaskrbljujoče. Vedno bolj nelagodno sem se počutil in iskal prave besede, da se rešim tega spraševanja. Odvrnil sem, da skušam biti dober vojak. Glede na to, da čuvamo bratstvo in enotnost se trudim, da sem v dobrih odnosih z vsemi vojaki v vodu in četi, ne glede na nacionalno pripadnost. Sledilo je vprašanje, kdo je moj najboljši prijatelj v vodu? S kom se družim? Počasi je prihajal do bistva. Dokazal mi je, da se glede na povedano družim z vsemi, prijatelje pa imam Slovenca, nekaj Srbov in Makedonce. Zakaj ne z drugimi? Kako pa s kosovskimi Albanci? Kaj oni počenjajo? Končno me je vprašal, ali bi spremljal vojake v vodu, še posebej kosovske Albance. Odvrnil sem, da sem prijatelj z vsemi in zato tega ne bom počel. To se mi ne zdi primerno in da vojaki tega med seboj ne počnejo. Po daljšem premoru je povedal, da skrbi za varnost v dobro vseh vojakov. Naj premislim. Še enkrat sem zatrdil, da tega ne bom počel. S tem se je ta razgovor končal. Počutil sem se zelo neprijetno, saj bi drugi vojaki lahko pomislili, da tožarim pri poveljniku voda ali še huje, poročam o špijoniranju. K sreči so bili vsi na usposabljanju. Ko so se vrnili, sem vseeno povedal, da me je poveljnik voda poklical na raport in da je hotel vedeti, kaj delamo v prostem času.

Potem sem uvidel, da je bilo to varnostno preventivno delovanje, ki je zasejalo dvom in vzbudilo pozornost med vojaki. Verjamem, da v vodu nisem bil edini na taki preizkušnji. Dogodek šel mimo brez posledic, moja vest je ostala čista in tudi nikoli več se nisem znašel v podobni situaciji. Ko na ta dogodek gledam z današnjimi očmi sem prepričan, da so starešine ali celo kontraobveščevalna služba iskali informacije o kakršnikoli možnosti za mednacionalne spore ali celo preprečevanje tragičnih dogodkov, kot je bil v Paračinu..

Po končanem osnovnem in specialističnem usposabljanju v Travniku smo se v našem šolskem bataljonu tehnične službe pripravljali na preverjanje znanja in prekomande. Ker smo bili v vsej jugoslovanski armadi samo ena šolska četa za pirotehnike oziroma bolje rečeno mehanike/manipulante s strelivom in minskoeksplozivnimi sredstvi, smo lahko pričakovali prekomande v vojašnice po vsej Jugoslaviji. Preverjanje je potekalo s pisnim delom, spraševanjem in opisom postopkov pri rokovanju ter delom s strelivom in MES.

Trajalo je ves dan in na podlagi ocen smo bili razporejeni v različne enote. Sledilo je urejanje skupnih prostorov, čiščenje in razdolžitev oborožitve in delno bojne opreme, kot so zaščitna maska, lopatke, čelade. Orožje smo očistili in orožar je pregledal ter ocenil poškodovanost cevi orožij. Zagroženo je bilo, da bo za vsako nagriženost cevi ocenjeno več kot 5 %  potrebno plačati. Vendar se to ni zgodilo. Sicer smo pa redno skrbeli za orožje in tako ni bilo odkritih večjih pomanjkljivosti.

Sledil je pregled vse zadolžene opreme. Ponovno so se pričele pojavljati kraje, saj so nekateri vojaki s krajami hoteli pridobiti in kompletirati vse dele opreme. Teh kraj je bilo že toliko, da smo morali po postroju za dvig zastave vse odnesti na postrojitveni prostor, imenovan »pista«. Sledil je pregled in štetje posameznih kosov opreme. Vsa odvečna oprema-višek se je oddala na določeni prostor in vojaki, katerim je manjkal kakšen kos uniforme ali opreme, so s tega kupa dobili manjkajoče kose. Tako smo bili vsi bolj ali manj ponovno opremljeni. Vse dele smo korali spakirati v bojni nahrbtnik in transportno vrečo. Ko je bilo to opravljeno, smo bili na večernem postroju seznanjeni skraji prekomand. Moja prekomanda je bila Vojna pošta 2120 Prečko-Zagreb. Vesel sem bil, da grem bliže domu.

Naslednji dan smo dobili vojaški suhi dnevni obrok in pol štruce kruha. Po dvigu zastave, nagovoru in slovesu smo se z avtobusi odpeljali v Zenico, kjer nas je večina počakala svoj vlak, ki nas je odpeljal proti Zagrebu.

Na železniški postaji v Zagrebu nas je pričakal vojaška policija ter kurirji iz vseh vojašnic iz Zagreba in okolice, ki so nas prevzeli in pospremili na določene lokacije. V vojašnico Prečko smo prišli trije iz Travnika: Ljubiša iz Bojnika v južni Srbiji, Boško iz Benkovca in jaz. Vojašnica Prečko je bila majhna vojašnica ob cesti Brežice-Zagreb, pri savskem mostu. Severno je bilo predmestje Zagreba Špansko, na jugu pa si prišel do naselja in vodnega centra Jarun. Vojašnica je bila sorazmerno nova, s pritličnimi montažnimi bivanjskimi objekti, z velikimi skladiščnimi stavbami ter delavnicami, v katere je vodil tudi slepi odsek železniške proge. V vojašnici je bilo manj kot sto vojakov, kateri smo bili razporejeni v tri Vojne pošte. Največja enota je bila četa pehote, ki je opravljala samo stražo. Najmanjša Vojna pošta je bila neko jedro zalednega poveljstva, ki je imela oficirja, nekaj starejših podoficirjev zastavnikov, ki so bili skrbniki posameznih skladišč, in dva vojaka. Ta dva sta bila za v pomoč v pisarni, kuhanje kave ter kurirja. Naša Vojna pošta 2120 Zagreb je bila dejansko enota velikosti voda in je imela uradni naziv Premična delavnica za kontrolno-tehnične preglede in uničevanje streliva in MES (Pokretna radionica za kontrolno-tehnične preglede i uništavanje municije i MES). Bila je v sestavi 977. tehnične baze v 5. vojaškem armadnem območju Zagreb. Poveljnik je bil poročnik tehnične službe Meho Mehanović. Podoficir je bil vodnik iz Pančeva, ki je bil stalno odsoten in je počel vse (se pravi malo ali nič), samo da bi dobil odpustnico iz vojske. Vsega skupaj nas je bilo v tej enoti okrog 20-25. Po specialnostih nas je bilo največ pirotehnikov, najmanj dva voznika, nekaj vojakov z obrtniškimi poklici, kot so mizar, strugar, kovinar, avtoličar ter nekaj običajnih pehotnikov. Glede na opremo in orodje smo bili kot enota opremljeni za izvajanje KTP in uničevanja streliva in MES. Razstavljanje in uničevanje streliva se je izvajalo v poletnih mesecih na poligonu Oštarije pri Ogulinu. Tam je bil posebno zaščiten, z betonskimi prekati pregrajen objekt, kjer se je sprejelo, odprlo in razstavilo razno topniško in pehotno strelivo in MES. Pehotno strelivo se je uničevalo v posebnem kotlu za sežig streliva, topniško strelivo in MES se razstavljalo in delno uničevalo (inicialne dele ter smodnik) na odprtem poligonu.

Večina drugih nalog pa so bili redni in izredni kontrolno-tehnični pregledi streliva v skladiščih ali v bojnih kompletih enot, ki je bilo podeljeno posameznikom (straža, graničarji, vojaška policija) in v bojnih kompletih bojnih vozil (predvsem tanki in bojna vozila pehote). Pregledovalo se je tudi strelivo enot TO in Milice. Občasno se je izvajalo tudi preglede vsega artilerijskega streliva za bojna streljanja vsakoletnih velikih vaj združenih enot, ki so se odvijali na poligonu Slunj.

Prvenstvena naloga naše enote je bila, da smo opravljali kontrolno-tehnične preglede streliva v vojašnicah po vsej Hrvaški, razen Dalmacije. Tako smo bili iz Zagreba, iz matične lokacije vojašnice Prečko, odsotni tudi po več tednov skupaj. Obšli smo tudi po več lokacij in tamkajšnjih enot in skladišč. Prevažali smo se s kombijem ter z enim ali dvema tovornjakoma.  Delo smo opravljali samo, kadar so bile ugodne vremenske razmere in temperature. Tako je bilo zaradi vremenskih razmer zelo veliko ur in dni, ko praktično nismo počeli nič in je bilo dovolj časa za odmor, zabavo in počitek.

Vojašnica Prečko, ki je bila v predmestju Zagreba, je bila nova, lično urejena. Nastanitveni prostori so bile nizke, montažne barake. Spalnice so bile majhne in v njih je bilo med šest do osem postelj. In to pravih postelj s tridelnimi jogi vzmetnicami. Neprimerljivo s pogradi in umazanimi, smrdljivimi »dušaki« v Travniku. Pravo razkošje pa je bila kopalnica s tuš kabinami s stalno toplo vodo. V Travniku smo imeli samo hladno vodo in enkrat tedensko kopanje v skupinski kopalnici. Nekje na sredini med bivalnimi objekti je bilo asfaltirano rokometno igrišče, ki je služilo kot postrojitveni prostor. Ob robu je bil velik travnik s stezo z ovirami. Celotno vojašnico je do ograje obdajal redek gozd, ki je prikrival pogled z glavne ceste, ki je potekala blizu vzdolž vojašnice. Vojaki v vseh treh enotah smo opravljali različne naloge. Vojaki pehotniki so samo stražarili. Stražili so našo vojašnico in nekatere druge manjše vojaške objekte v okolici Zagreba. Poveljnik vojašnice je bil starejši kapetan (stotnik) prvega razreda, tik pred upokojitvijo. Režim v vojašnici je bil zelo ohlapen in disciplina je bila na zelo nizkem nivoju. To je bilo vidno še posebej popoldan, ko je bil v vojašnici samo dežurni oficir, največkrat ostareli zastavnik, ki ni imel pretirane vneme uveljavljati red in disciplino. Popoldanskih usposabljanj praktično ni bilo, tako da je veliko vojakov odhajalo preko ograje v mesto.

Dnevi so minevali dokaj hitro. Še posebej poleti, ko smo bili po več tednov na nalogah v Varaždinu, Virovitici in Ogulinu. Dneve oddiha v Prečku smo izkoristili za obiske kina v Zagrebu, za kopanje na Jarunu, ki je bilo sicer prepovedano, in popivanja po bližnjih lokalih, še posebej v sodobnem lokalu Lun. Zaradi daljše odsotnosti se je zgodila za nas nove vojake slaba stvar. Ko so vojaki septembrske generacije končali vojaški rok, so vlomili v naše vojaške omarice in pobrali posamezne dele uniform za razdolžitev. Meni so ukradli samo nekatere dele, vojaku Bošku pa praktično vse. Vendar se je tudi za to našla rešitev. V enem od skladišč naše enote je bilo veliko tako imenovane opreme iz »ratne rezerve«. To so bili kompleti uniform, ki jih je enota imela na zalogi v skladišču. Večkrat smo ta skladišča zračili, urejali ter čistili orodje in opremo. Tako sem nekega dne zase in za Boška izmaknil kup manjkajoče opreme, celo zimsko vetrovko. Ključe skladišča sem prevzel v poveljstvu. Boška sem poslal po najini transportni vreči.  Ko je Boško prihitel, sem opremo znosil ven, kjer jo je Boško pospravil v torbi. Še nekaj časa sva pridno delala v skladišču, potem poravnala vso opremo na policah. Zaklenil in pečatil sem vrata ter vrnil ključe. Nekaj dni sem bil v skrbeh, da bo kdo kaj opazil, vendar ni bil nihče pozoren na to opremo, tako da ja vse ostalo neopaženo.

Iz časa služenja vojaškega roka ohranil zvezek, v katerega sem si zapisoval vtise in lokacije ter seveda vojaški koledarček z odštevanjem dnevov. Na podlagi teh zapisov imam točno datumsko zabeleženo, kdaj in kje smo bili na terenu, v odkomandi, na dopustu. Pri pisanju teh spominov mi je zelo koristil.

Jesen se je prevesila v zimo. Dela je bilo vse manj in manj. Zadnji teren smo imeli konec oktobra in v začetku novembra v Bjelovarju. Nastopila je zima in do pomladi, do marca nismo imeli dela. Januarja smo imeli prvo in zadnje bojno streljanje na padajoče tarče. Zelo sem se veselil tega streljanja, vendar sem na mojo veliko žalost zbolel. Dobil sem hudo vnetje grla in sem bil en teden v vojaški bolnišnici na Borongaju, kjer sem prebolel angino.

En naš vojak je bil razporejen v poveljstvo tehnične baze. Vsako jutro je z avtobusom odšel, vračal se je pozno popoldne ali celo pozneje, saj je imel stalno dovolilnico za prosto gibanje po Zagrebu. Decembra je končal vojni rok in predlagal je mene, da bi prevzel njegovo delo. Nič kaj mi ni dišalo to pisarniško delo. Vendar nisem rekel ne in tako sva en dan odšla na uvajanje. Zelo hitro sva končala. Največ tega »uvajanja« je bil poduk, kako se kuha kava v džezvah. V komandi je imel majhen prostor, kot neko čajno kuhinjo. Tam je kuhal kavo za oficirje, prenašal pošto iz pisarne v pisarno. Skočil v mesto po kakšno malenkost za oficirje. Takoj sva zaključila. Preprosto sem povedal, da to delo ni zame. Je sicer zelo pomembno in zaupanja vredno, vendar sem raje v enoti, skupaj z drugimi vojaki. Tako je bil za to delo povabljen vojak Ljubiša.

Bližal se je konec vojaškega roka. 22. decembra je jugoslovanska vojska praznovala dan JNA. Na ta dan, so se izbirali najboljši vojaki enot. Tem vojakom je bila podeljena značka Vzoren vojak. Poleg značke je odlikovani vojak dobil 15 dni nagradnega dopusta. Na sestanku kolektiva, ki so se po paračinskem dogodku redno izvajali, smo tajno glasovali. Največ glasov sem dobil jaz, drugi je bil vojak Ljubiša. Poročnik je izbral vojaka Ljubišo. Vojaki so nekoliko godrnjali nad izborom in tudi samemu Ljubiši je bilo nekoliko nerodno. Sam sem vedel, da si značke sam – glede na vse – ne bi zaslužil. Nisem bil ravno vzor vojakom vendar sem bil po poznavanju dela ter zaupanju daleč pred vsemi. Sem pa res nekajkrat tudi kakšno ušpičil, zamudil iz mesta in se ga nekajkrat krepko napil. Vendar so mi zaupali in pri pregledih sem imel največkrat kar svojo ekipo vojakov ter pripravil vse za KTP. To je pomenilo pripravo izbranega streliva, zapisovanje serij, letnikov ter v imeniku streliva poiskati nomenklaturne številke streliva skladno s sovpadajočo serijo in letnikom izdelave ter vrsto in kalibrom streliva. V glavnem, bil sem dober vojak.

Podelitev značke je minila slovesno in skupaj z drugimi sem čestital Ljubiši. Po postroju naju je poklical poročnik. Povedal je, da se je odločil za vojaka Ljubišo, ki je res tih, vzoren vojak in dela v poveljstvu tehnične baze. Najbolj pa prevlada argument, da je član Zveze komunistov Jugoslavije. Ostal sem nekoliko poparjen, vendar sem sarkastično izjavil, le naj bo tako. Najprej tega izbora nisem jemal vnemar. Pozneje pa me je to nekoliko potrlo in pustilo grenak priokus. Ne zaradi značke in nagradnih dni dopusta, ampak zaradi dejstva, da je nekdo, ki je član stranke, takoj v prednosti pred drugimi To ni bilo prav in domnevam, da smo se tega vsi zavedali.

Od prej sem poznal primer, ko je nek vojak iz Kragujevca delal v tovarni Zastava. Skupaj z bratom dvojčkom sta bila v naši enoti. Njegov brat je bil član Zveze komunistov in je delal v obratu Zastava orožje. Ker bi se rad zaposlil tudi on v ta obrat je zaprosil, da bi bil na sestanku partijske celice sprejet v zvezo komunistov. Članstvo bi pri obravnavi njegove želje veliko pripomoglo.

Poročnik mi je pozneje pojasnil, da je moral narediti tak izbor. Domnevam, da je vse skupaj prišlo zaradi zaslug vojaka Ljubiše pri kuhanju kave v komandi tehnične baze. Kakorkoli, poročnik mi je ponudil čin desetarja ter naj razmislim, ali bi se zaposlil v JNA kot vojak po pogodbi. Odklonil sem, saj mi je življenje in delo v Sloveniji pomenilo več od možnosti za vojaški poklic v JNA.

Ob koncu vojaškega roka sem dobil deset dni nagradnega dopusta. K temu nagradnemu dopustu sem lahko prištel še dva dni za krvodajalsko akcijo ter tri dni, ki sem jih dobil neposredno od poročnika, poveljnika enote. Tako se je na koncu vsega skupaj nabralo 15 dni za predhodni odpust. Vse skupaj smo s sovojaki temeljito proslavili in s pijačo zalili v gostilni na Jarunu. Leto vojaškega roka se je sorazmerno hitro obrnilo. Zavedam se, da je bilo vsaj zame izredno zanimivo in to je vsekakor pripomoglo k hitrejšemu dojemanju časa. Verjamem pa, da so nekateri imeli hujše preizkušnje in zato tudi bolj negativne spomine na vojaški rok. Kakorkoli, leto dni preživetem zunaj varnega domačega okolja, z dobrimi in slabimi izkušnjami, je pripomoglo k odraščanju in izoblikovanju osebnosti.

Major Franko Kukanja

(napis pod sliko)

52. Franko Kukanja