Goriški letnik, zbornik Goriškega muzeja, je s številko 45, ki je prišla do bralcev tik pred novim letom 2022, zgled, kakšna naj bo tovrstna slovenska zgodovinska revija. To, da jo izdaja muzej, ne pomeni, da je hišna revija, ki goji domačijskost s pisanjem o muzeju, težavah z vitrinami in muzealijami ter o tam zaposlenih, pač pa predstavlja zgodovino območja, ki ga muzej pokriva.
Zajetna knjiga, ki ima 462 strani, je v tej številki v veliki večini namenjena prazgodovini in arheološkemu bogastvu Goriškega. Uvodoma je to tudi pojasnjeno, saj je posvečena jubileju Draga Svoljška, spoštovanja vrednega slovenskega arheologa, pripadnika stare slovenske arheološke šole, ki se je potrjevala z izkopavanji na terenu, tudi v težkih razmerah, in ne s posedanjem po udobnih pisarnah. V Goriškem muzeju je bil zaposlen od leta 1964 do 1986 in je postavil temelje arheološkemu oddelku tega muzeja. Opravil je tudi številna arheološka izkopavanja, najobsežnejša so razkrila zgodovinsko bogastvo Mosta na Soči.
Razprave, monografske predstavitve posameznih tem, zajemajo strani od 11 do 375. Vse razprave predstavlja domačo tematiko in so prispevek k zgodovinski podobi Slovenije in našega ozemlja. Nato sledijo do strani 425 Zapiski, ki jih je po vsebini in teži mogoče prišteti k celoti Razprave. Tako za drugo ostaja, v primerjavi s celoto, le nekaj strani. Med 17 razpravami sta dve v tujih jezikih, ena v nemškem in druga v italijanskem jeziku, toda če k tem 17 razpravam prištejemo še 5 zapiskov, kar znese skupaj 22 razprav, se dve – slovenskim bralcem nerazumljivi – nekako izgubita. Od kod logika urednikov slovenskih zgodovinskih revij, da vsi bralci popolnoma obvladamo nemški, angleški in italijanski jezik, je posebno vprašanje. Ker oba sestavka, napisana v tujih jezikih, obravnavata našo domačo tematiko, se je mogoče zadovoljiti tudi s slovenskima povzetkoma, zato nista tako zelo moteča.
Lepa posebnost Goriškega letnika je njegova likovna podoba. Ni dodatek vsebini, pač pa njen sestavni del. Številne ilustracije, mnoge v barvah, naredijo knjigo prikupno. Pri tem pa je papir običajen in enako tisk, kar pove, da slikovni del knjige ne pomeni nobenega drugačnega stroška, kot če bi bila brez ene same ilustracije in samo črno-bela. V likovni podobi zbornika se kaže odnos uredništva do svojega dela in tudi do bralcev. Odgovorni urednik Goriškega letnika je Vladimir Peruničič, glavni uredniki Andrej Ferletic, dr. Teja Gerbec in dr. Petra Kolenc, člani uredniškega odbora Rok Bavčar, dr. Ines Beguš, Katarina Brešan, dr. Tanja Gomiršek, dr. Špela Ledinek Lozej, dr. Marko Klavora, dr. Borut Koloini, dr. Ana Kruh, dr. Neva Makuc, dr. Branko Marušič, mag. Miha Mlinar in Alessandro Quinzi (ki je, upajmo, v uredniškem odboru zaradi lepšega in ne kot podaljšana roka Italije).
Urednik Zgodovinskega časopisa iz Ljubljane ima v svoji biografiji navedeno tudi strokovno izpopolnjevanje na tujem. Ne bi bilo narobe, če bi se prišel vsaj malo izpopolnjevat tudi nekoliko bliže, k uredniku Goriškega letnika, kako se ureja zgodovinska revija. Dovolj bi bil celo samo kak dan. Urednica ČZN iz Maribora pa bi spoznala, kakšna je lahko videti zgodovinska publikacija naših dni.
(napis pod sliko)
77. Goriški letnik, zbornik Goriškega muzeja 2021