Kot je uvodoma zapisal dr. Aleksander Lorenčič, direktor Pokrajinskega muzeja Ptuj-Ormož, je nova knjiga o starem orožju v na Ptujskem gradu unikum, to pomeni nekaj edinega, izjemnega. Za državne muzeje na Slovenskem to gotovo drži. Ni še bilo enega samega državnega muzeja, ki bi uspel narediti nekaj takega, to je predstavitev vsega starega orožja, ki ga hrani zbirka. Zajeto je orožje od poznega srednjega veka do 2. svetovne vojne. Če bi dodali še orožje iz starejših dob, saj je Ptuj prava zakladnica rimske dobe, bi bila predstavitev še veliko bogatejša. Muzeju, ravnatelju, brez katerega takega odločilnega koraka gotovo ne bi bilo, in vsem muzealcem veliko in iskreno priznanje.

Naš največji državni muzej, Narodni muzej Slovenije v Ljubljani, v vsej svoji dvestoletni zgodovini ni, ob vsej vojski svojih zaposlenih kustosov, uspel spraviti skupaj nekaj niti približno podobnega. Tancikov katalog, ki je z zaporedno številko 1 napovedoval, da mu bodo sledili tudi drugi, je bil samo katalog ob razstavi. To je bil katalog starega orožja, ki je bilo razstavljeno, brez vsega drugega, kar je ostalo v depojih. Toda takrat je bilo tudi to nekaj velikega, ob splošnem neposluhu slovenskih muzealcev za orožje in vse kar je vojaškega. Kot da so se navzeli čudne večvrednostne drže, da sta vojska in orožje visoko pod njihovo humanistično ravnijo.

Za Tancikovim katalogom je prišlo še nekaj drugih. Obsežen je bil že prvi ptujski, bogat iz Pokrajinskega muzeja Celje, glede na razmeroma ne najbolj bogato zbirko skromen dolenjski, pravo presenečenje je bil katalog orožja iz 2. svetovne vojne, ki ga je naredil Vanja Martinčič in leta 1990 izdal Muzej ljudske revolucije Slovenije, kmalu preimenovan v Muzej novejše zgodovine. V obsežni knjigi Pokrajinskega muzeja Murska Sobota je bilo starega orožja samo za vzorec, v enako debeli knjigi, ki jo je ob stoletnici izdal Pokrajinski muzej Maribor, pa še tega ne. S predstavljanjem starega orožja je uspešno začel tudi Vojaški muzej Slovenske vojske, le da je zbirka tega novega muzeja tako skromna, da ne morejo biti drugačne tudi predstavitev, toda napovedi so dobre. Nekaj starega mornariškega orožja je bilo v predstavitvi mornariških uniform Bogdane Marinac iz Pomorskega muzeja Piran. Če je kateri od muzejev izdal še kaj, se opravičujem, saj ni prišlo do mene, da bi lahko poznal.

Posebna celota so knjige Narodnega muzeja Slovenije, naj gre za prazgodovinska in rimska stičišča svetov ali srednji vek. Za prazgodovino in rimsko dobo izide vsakih nekaj let nova knjiga, vedno pa veliko istih slik (foto Tomaž Lauko), kot da v Muzeju mislijo, da smo bralci pozabili, kar smo že videli v prejšnjih knjigah. Srednji vek pa spet le izbor predmetov, do orožja novejših dob pa Narodni muzej tako ali tako še ni prišel. S tem, da naredijo izbor in ne katalog vsega, avtorji določajo, kaj naj bi bilo zanimivo za nas, vedoželjne bralce, od vsega, kar hrani ta naš največji in najstarejši muzej.

Zato je največja posebnost in vrednost kataloga Pokrajinskega muzeja Ptuj-Ormož, da nam predstavi vse, dobesedno vse staro orožje, ki ga hranijo na Ptujskem gradu. Bralec se sprehaja od stran do strani in si ustvarja svoje sodbe, saj ne gre za majhne, komaj prepoznavne sličice na robu strani, kot na tem bolehajo oblikovalci, pač pa za prave fotografije, ki omogočajo prepoznavo. Najprej velika slika celotnega predmeta, nato pa še njegov najpomembnejši del.

Kaj drugega bi si bilo mogoče še želeti!

Odveč so le baročno zaokroženi opisi oblike kosov orožja. Bralec ima pred seboj dobro fotografijo in mu je opis tako ali drugače zavitega ročajnega locena odveč. Tak opis je bil razumljiv pri prvem Tancikovem katalogu, toda tedaj je bila tiskarniška tehnika še tako daleč zadaj, da so mu za katalog lahko dovolili samo nekaj fotografij. Nujne so mere predmeta in njegovih glavnih delov, nato snov, iz katere je narejen, gostobesedne opise pa naj zamenjajo zgodovinske razlage. Kdaj je bil v rabi, kdo ga je nosil, kako so ga rabili in še kaj, kar bi nam predstavilo njegovo zgodovino. Res pa je, da je to veliko težje, kakor golo opisovanje. Pri orožju zahteva tudi vojaško in vojno znanje.

Druga velika prednost kataloga o orožju na Ptujskem gradu je njegova sistematičnost. To lahko zares ceni samo kateri od muzealcev, ki se je tudi sam poskusil s čim takim. Bralcu je ta razvrstitev nekako samoumevna, pri čemer odmisli ali ne ve, da ni nastala sama od sebe. Avtor je imel na začetku pred seboj samo ogromno, komaj pregledno količino raznovrstnih in pomešanih predmetov, do razvrstitve je lahko prišlo šele zaradi njegovega širokega znanja, ki mu je omogočilo oblikovanje vsebinsko povezanih celot. Knjigo o orožju na Ptujskem gradu je uredil Branko Vnuk in zato priznanje o sistematičnosti velja prav njemu.

Tretje, česar pri katalogu ni mogoče prezreti, je želja po čim boljšem prepoznavanju predmetov. Kot avtorji besedil so navedeni Branko Vnuk, Tomaž Lazar in Nataša Kolar. Čeprav so si lahko pomagali s predhodnimi opisi orožja, je bilo vendar le na njih, kot kaj bodo predstavili ta ali oni kos. Ali bodo potrdili staro opredelitev ali na osnovi svojih znanj ugotovili nekaj drugega, novega. To pri starem orožju še zdaleč ni preprosto. Do standardizacije orožja je pri nas prišlo šele z nastajanjem stalne armade v 30-letni vojni, toda tudi še potem so bili uvedeni modeli sabelj in bajonetov, za katere ni bilo nobenih predpisov. Pri takšnih je o njihovem poreklu mogoče sklepati na podlagi značilnosti, kar pa si različni razlagalci lahko razlagajo vsak po svoje. To potrjuje tudi ta katalog, saj je pri nekaterih kosih orožja navedeno, kako različno si je te kose mogoče razlagati. Dva proučevalca, oba ugledna strokovnjaka, toda njuni oceni se razlikujeta celo za sto, dvesto ali več let.

Tudi to je tisto, kar je ptujskemu katalogu mogoče šteti v čast. Avtorji se niso delali pametnejše, kot je bilo treba. Kateremu od muzealcev ali piscev se rado zgodi, da ne dopusti nobene druge razlage, kot je njegova. Ko je to utemeljeno z dokazi, je upravičeno, drugače pa je, ko gre za sklepanje. Kot da se nekateri sramujejo zapisati besede, kot so mogoče, morda, verjetno, sploh pa ne, da tega ali onega predmeta žal ne morejo opredeliti. Kot da se bojijo, da bi lahko kdo ob tem podvomil o njihovi strokovnosti, čeprav je veliko bolj strokovno priznati neznanje, kot se sramotiti z razglašanjem neznanja za znanje.

Zato posebno vrednost katalogu daje poglavje Historične kopije orožja in zaščitne opreme iz 19. stoletja. V to poglavje je uvrščenih 7 predmetov. Navedeno stoletje je bila doba romantičnega odnosa do zgodovine. Ustvarjale so jo knjige, ki so postale dostopne tudi navadnim ljudem, z viteškimi in podobnimi povestmi, mogoče je bil to celo glavni razlog za obnavljanje preteklosti, kot so bile neoromanika, neogotika, napoleonski empire in še kaj. Trgovina in industrija sta oblikovala novi sloj bogatašev. Ti so hoteli biti v vseh pogledih enaki staremu plemstvu. Zato so si kupovali gradove in graščine plemiških družin, ki jih je povozil čas, v teh gradovih pa so hoteli imeti vse, kar je v njihovih predstavah časa sodilo na gradove in jih delalo drugačne od bivanjskih prostorov navadnih ljudi. To so bile velike slike, izbrano pohištvo, porcelan in obvezno viteška dvorana. To je bil na gradovih imeniten prostor, kjer so na stenah visele slike bojevitih prednikov, naokoli pa je bilo razporejeno orožje. Ko pa tega starega orožja ni bilo, si je bilo treba pač pomagati. Zato je cvetela trgovina s ponaredki viteških oklepov, mečev, sulic in vsega drugega, kar je lahko ustvarjalo vtis stare viteške slave. Izdelovalci so kar tekmovali, ko so si izmišljali čim bolj nenavadne meče. Nanje in na ponaredke oklepov so praviloma udarili znake nekdanjih pravih, znamenitih delavnic. Tako je v 19. stoletju nastalo to, kar danes imenujemo historicizem. Ti historični izdelki krasijo številne gradove po Evropi in bogatijo tudi muzeje. Nič čudnega, saj je kovina sčasoma že dobila patino, ki jo dela staro. Naš, slovenski najbolj znani tovrstni primer je čudoviti vratni oklep v Narodnem muzeju Slovenije. Bogat renesančni izdelek vrhunske oklepne umetnosti, Tancik ga je v svojem katalogu predstavil celo s fotografijo, jaz sem ga leta 1992 dal v knjigo Vojna in vojaška zgodovina, prvo tovrstno knjigo na Slovenskem. Potem pa so v Narodnem muzeju oklep odprli in v njem našli zapisano, da so ga izdelali v 19. stoletju v Angliji. Ponaredek prve vrste!

Takšni so tudi vsi po vrsti turnirski polni oklepi v naših muzejih.

Za polni oklep na Ptujskem gradu so to v katalogu tudi pošteno napisali, toda glede tega, koliko predmetov pa bi zares moralo biti v prej navedeni rubriki, bi bilo mogoče dobro biti nekoliko previdni.

Ko je profesor Tancik opravljal pregled starega orožja na Ptujskem gradu, se je k njemu zapeljal dr. Sergej Vrišer iz Pokrajinskega muzeja Maribor, s seboj pa je vzel tudi mene, saj sva si bila v marsičem zelo podobna, zaradi česar sva se tudi ujela. Tam sva našla prof. Tancika sredi običajnega nereda, kot ga zahteva takšno urejanje. Vse mogoče, kar sem prej poznal samo iz viteške dvorane, je bilo nagrmadeno okoli njega, in vse sem lahko prijel v roke ter si ogledal od blizu. Najprej silno navdušenje ob tako lepem starem orožju, potem pa od kosa do kosa čuden občutek, da nekaj ni prav, bolje rečeno, ni, kot bi moralo biti.

Veljalo je pravilo, da je prvo preizkušanje, ali gre pri starem orožju za originale, preprost poteg s palcem po rezilu. Staro bojno orožje je postalo okrasno šele potem, ko so ga razstavili po viteških dvorana, naprej pa je bilo res namenjeno za boj in zanj tudi izdelano. Zato so stare bojne sekire in helebarde ter sulice imele ostrine, brez ostrin pa so bile poznejše helebarde raznih stražarjev, ki so jih imeli kot del svoje podobe in ne za boj. Zgodnje helebarde so bile namenjene za sekanje, spodnji del kljuna pa je moral biti oster, saj je bil tam zaradi rezanja kit na konjskih nogah. Konjenika je bilo potem na tleh lahko pokončati. Zato je vsaka taka helebarda morala biti ostra, enako sulica, glefa, korzeka in kar je bilo drugih orožij na drogu. Pri ponaredkih v 19. stoletju to ni bilo potrebno, dovolj je bilo, da je bila oblika prava. Zato so kovali velike dvoročne meče s popolnoma topim rezilom, kar bi bil pri pravih dvoročnih mečih nesmisel. Enako je bilo s sabljami. Brusiti so jih nehali šele sredi 19. stoletja (in so jih nabrusili šele za vojno), prej pa je morala biti vsaka sablja čim bolj ostra, saj je bila namenjena za sekanje. Zato je velika verjetnost, da stara sablja, meč ali rapir, ki niso ostri, niso pravi.

Čeprav sem se že dolgo ukvarjal s starim orožjem in sem ga imel že veliko v rokah, mi je bilo precej nerodno, ko sem nazadnje prof. Tanciku le omenil, da je precej tega orožja okoli njega malo čudno, kot da ni pravo. Nisem ga presenetil. Mirno mi je odgovoril, da enako misli tudi on. Toda tam ni zato, da ugotavlja, kaj je pravo in kaj ponarejeno, pač pa naj orožje časovno opredeljuje samo po njegovi obliki. Pri tem je ostalo. Nisem spraševal dalje, on pa tudi ne razlagal, kaj so po njegovem samo historični primerki iz 19. stoletja.

Zdaj, ko gledam sulice v katalogu in zamotane ročajne košarice mečev, ki bi naj bili posebno redki stari primerki, se spomnim tistih preizkusov s palcem po rezilu, seveda si pa danes nihče več ne bi mogel dovoliti, da se dotika stare, zaščitene kovine. Kislina na prstnih blazinicah je smrt za železo.

Toda tista preprosta metoda s palcem po rezilu pa tudi ni čisto odveč, seveda samo takrat, če nam gre za to, da se pri tem ali onem orožju prepričamo, ali je res pravo iz svojih pravih časov ali samo ponaredek iz 19. stoletja (ali celo pozneje, saj tudi danes kujejo celo zelo lepe stare viteške meče, ki bodo, ko jih bo z leti prekrila patina, videti kot stari).

Pri opredeljevanju starin skušam biti čim bolj previden. Samo po fotografiji ne sodim čisto nič več, dokončno pa se odločim, ko dobim vsaj nekaj podatkov, na primer, kje se je predmet ohranil. Drugače se mi ne bi moglo zgoditi, da sem razmišljal vse mogoče o srednjeveški vladarski čeladi, ki sem jo pridobil pred par desetletji. Ker je prišla iz zbirke pri Krškem, sem celo dopustil možnost, da jo je prinesla tako daleč tja dol Savinja in bi bila čelada lahko povezana z dogajanjem v Celju, ko je cesar vse svoje pustil spodaj, da se je pred Vitovcem rešil na varni zgornji grad. Dejstvo, da je bila v muzejski delavnici strokovno očiščena in da je v Narodnem muzeju niso hoteli, ker ni povezana z našo zgodovino, ni pomagalo nič. Nekaj čisto drugega pa je bilo, ko mi je prejšnji lastnik povedal, iz katere zbirke je prišla k njemu. Ne vem, zakaj mi ni takoj. Mogoče se mu nisem zdel vreden zaupanja ali da bo čelada zame manj zanimiva, če bom vedel, da se ni ohranila v Sloveniji, pač pa v Muratovi grobnici na Kosovem polju, od koder je prišla nazadnje v neko zbirko v eni od jugoslovanskih republik, od tam pa k njemu.

Kot rečeno, ocenjevanje pristnosti starega orožja samo po fotografijah je nemogoče, toda pri kar nekaj primerkih iz zbirke starega orožja na Ptujskem gradu je že oblika predmeta takšna, da vzbuja dvom in spominja na historični izdelek iz 19. stoletja. To velja za del predmetov, ki imajo kot poreklo pripisan Vurberk. Kot da so tam v želji, da bi bila predstavitev stare slave čim večja, k starim originalom dokupili še historične izdelke. Vsaj za nekaj ročajnih košaric oziroma odbojnikov je ta verjetnost precejšnja, tudi za najemniški dvoročni meč in še za kaj. Lesena kopita pušk pa so tako ali tako čisti ponaredki in še to slabi, saj si je mizar dovolil nekakšno fantazijsko obliko. Na ta kopita so opozorili že avtorji kataloga. Mogoče bo odgovore o originalnosti katerega od dvomljivih kosov orožja nekoč dala posebna analiza kovine, do takrat jih glejmo takšne, kot so.

Zadnjemu poglavju v knjigi je namenjena ena sama stran, toda tudi če bi bila ta stran edina, bi morala priti v vsak slovenski državni muzej. Ne bi bilo odveč, da bi si jo uokvirili in obesili na steno. Stran ima naslov Nerazporejeni predmeti, navede pa staro orožje, ki je na Gradu bilo, vendar ga ni več. Zapisi pri predmetih povedo, da je kateri kje drugje, za nekatere ni znano, kje so, pri dveh sabljah pa je jasno napisano, da sta bili ukradeni. S tem katalog ni zajel samo predmetov, ki so v zbirki, pač pa tudi tiste, ki bi po starih seznamih morali biti, vendar jih ni več, tako ali drugače so izginili.

Pogum, kot si ga ni dovolil še noben slovenski muzej!

Pogum, vreden spoštovanja, in poziv, naj tudi po drugih slovenskih državnih muzejih naredijo sezname vsega, kar bi pri njih moralo biti (kot je to do zdaj v javno objavljenih knjiga storil le Vojni muzej Logatec), vendar je samo na starih spiskih, v resnici pa neznano kje. Da bi naravnost zapisali, da je to ali ono ukradel kateri od v muzeju zaposlenih ali celo kak kustos, je malo verjetno.

Ptujski muzealski tatinski primer ni bil nobena skrivnost, saj je o tem pisal tudi mariborski Večer. Starejši obiskovalci Ptujskega gradu se spomnimo Kosija (če sem si prav zapomnil priimek?), zgovornega možaka, ki nas je vodil po Gradu iz sobe v sobo. V naših očeh se je prikazoval kot oskrbnik, skrbnik, če ne kar skoraj kot direktor in lastnik na gradu, glavni za vse. Tudi sam sem si kupil razglednico, ko se je dal slikati v viteškem oklepu. V svojo vlogo se je tako vživel, da je na vse, kar je bilo na Gradu, gledal kot na svojo lastino, zato se mu verjetno ni zdelo nič posebnega, da stare slike svetnikov na steklu prodaja Avstrijcem. Ali je prodal še kaj drugega, se več ne spomnim, tega, o slikah na steklu v časopisnem poročilu, pa se. Nazadnje so ga le odkrili in njegovo početje je na sodišču dobilo pravo ime. To so bile kraje.

Drugi muzejski tat, ki sem ga spoznal osebno, je bil hišnik v Pokrajinskem muzeju Maribor. Za eno njegovo tatvino sem kriv celo jaz sam in si tega še vedno nisem odpustil. Ravnatelj in avtor razstave starih vojaških uniform dr. Sergej Vrišer je najlepše in najbolj dragocene uniforme postavil na sredo viteške dvorane, okoli njih pa je dal napeljati rdečo vrvico, kot nekakšno simbolično ograjo. Pri pripravah na razstavo sem bil precej domač, saj je bilo na razstavi tudi precej iz moje zbirke (in je potem nekako molče kar tam tudi ostalo za vedno). Gledal sem tisto čudno rdečo vrvico in dr. Vrišerja vprašal, ali ni to malo tvegano, tako redke uniforme postaviti samo za takšno simbolično oviro, vendar me je miril, da je vse v redu. Toda kljub temu sem hišnika, ki je bil tudi nekak grajski oskrbnik, na nekaj le posebej opozoril. Starejši, resen in zaupanja vreden možak, pravi skrbni hišni gospodar, saj je tudi stanoval v gradu. Pokazal sem na visoko odlikovanje na vratu generalske uniforme in naj na to odlikovanje pazi posebej, saj je zelo dragoceno in bi lahko koga zamikalo. Zagotovil mi je, da se ni treba ničesar bati. Križec je (ali ga bo, z leti sem pozabil) privezal z močno žico in bo varen.

Slavnostni trenutki odprtja razstave so bili mimo, nastopilo je novo trezno jutro in mene je spet prineslo na razstavo. Tam bi me lahko zadela kap, če bi bil starejši. Prvo, kar sem videl, je bilo prav to, da tistega dragocenega odlikovanja ni več na generalovem vratu. Tudi tega se več ne spomnim, kaj sem povedal ravnatelju in ne, kaj je storil on, če je sploh kaj storil. Odločnost nekako ni bila v njegovi naravi. Ostalo bi samo pri spominu na neko odlikovanje, ki ga ni več, če ne bi počilo kot bomba, ko so prišli iz Avstrije povedat za našega tatu. Trgovcu s starinami v avstrijskem Gradcu je nosil prodajat, kar je jemal iz muzejskih omar in predalov. Nazadnje je postal tako predrzen, da s pištole kremenjače ni več snel niti obeska, da je pištola muzejska last. Trgovec se je ustrašil, saj bi mu oblast zaprla trgovino, če bi prišlo na dan, da trguje z ukradenimi predmeti, in je šel mariborskega tatu prijavit na policijo. Tako je zadeva z mariborskim muzejskim hišnikom prišla na dan, tudi v Večer, hišnik pa pred sodišče.

Toda največji slovenski muzejski tat ni nikoli prišel ne na sramotni oder in ne pred sodišče, bolje rečeno, kradel je, dokler je hotel. Ta največji muzejski tat je bil kustos v Muzeju ljudske revolucije Slovenije v Ljubljani. Tudi tega niso razkrili sami v Muzeju, pač pa se je oglasil poslovodja Miloš Bizjak iz Antike, ko so kraje šle predaleč. Prišel je v muzej povedat, kaj vse mu tat prinaša. Jaz tega ne bi vedel, če leta 1978 ne bi pripravljal velike muzejske razstave starih odlikovanj in mi je svoja vrata odprl tudi ta muzej. Po moji logiki bi moralo biti tam največ odlikovanj iz 2. svetovne vojne, zato nisem mogel razumeti, da jih ni. V škatlah samo nekaj cenenih medalj in kopij iz celote, ki jo je muzejem prodal Vižintin, drugače pa v omari en sam velik nič. Naletel sem pa na list, na katerem je bil seznam vsem mogočih visokih nemških odlikovanj iz 2. svetovne vojne, ki jih je Muzeju prepustil sekretariat za notranje zadeve ali kdo drugi, sem že pozabil. Zaradi tistega seznama sem tako dolgo vrtal v ravnatelje Merviča, da je le povedal, zakaj ni ne teh odlikovanj in ne drugih, kdo jih je ukradel in kaj so mu sporočili iz Antike. Dodal je še tudi to, da niso šli na policijo, saj je bil ta njihov kustos Mačkov človek. Ostalo je samo pri pogovoru z njim in kustos je obljubil, da ne bo več kradel.

In – ali ni več?

Je, odnašal je tudi potem, mi je odgovoril Stane Mervič.

To sem že zdavnaj napisal in javno objavil, ko so ljudje, na katere se je nanašalo, še živeli, in ni bilo niti enega, ki bi karkoli zanikal.

Tudi Hanka Štularjeva iz Narodnega muzeja Slovenije ne, ki se je sama čudila, kot je leta 1978 v pripravah na prvo muzejsko razstavo odlikovanj pri nas odpirala škatle z odlikovanji, v katerih bi morali biti visoki redi, škatle pa so bile prazne. Zaradi škatel so odlikovanja na prvi pogled bila, v resnici pa jih ni bilo. Tudi ne napoleonskih redkih legij časti, ki so prišle v deželni muzej kot spomin na bitko pod Ljubeljem. Muzej je imel samo še eno samo, škofovo. Tudi Štularjevi, ki je bila že tedaj v času tovarišic po obnašanju prava vljudna in zadržana gospa, je bilo zaradi tistih praznih škatel zelo nerodno. Zato mi je rekla, naj jih kar vzamem in odnesem. Še danes jih hranim. Ko bodo tudi v Narodnem muzeju Slovenije kdaj delali seznam, kaj bi po starih spiskih moralo biti pri njih, vendar tega ni, naj dajo na tak seznam tudi red belega orla II. stopnje, Karadžordževo zvezdo III. stopnje, malo sem že pozabil, mogoče tudi češkoslovaški red belega orla II. stopnje in red romunske krone II. stopnje. Vsaj škatli imam. Ne vem, kje drugje bi ju lahko dobil.

Posebno poglavje bo tudi nastalo, ko bodo v tem muzeju naredili seznam najredkejših starih kovancev in ob katerem mogoče morali zapisati, kot so na Ptuju, da ni znano, kje je danes. Za začetek naj pogledajo za kovancem, za katerega je bilo rečeno, da sta v Evropi ohranjena samo dva primerka.

Ali pa vprašanje Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije, kaj je s partizansko spomenico 1941 Borisa Kraigherja? Ko sem pripravljal razstavo odlikovanj leta 1978, je še bila tam, toda na spisku, ki so mi ga pred par leti poslali za knjigo o partizanski spomenici pa odlikovanja z njegovo številko ni bilo več? Mogoči so samo trije odgovori: ali spomenice v muzeju ni več, torej da jo je nekdo ukradel ali pa da jo je družina vzela nazaj, ali pa je, le da so bili malo površni in je niso dali na spisek, ki so ga mi poslali.

Spoštovanega dolgoletnega kustosa iz muzeja v Novi Gorici poznam že dolga leta kot velikega poštenjaka in zaupanja vrednega človeka. Ali bi bilo mogoče, da mu ne bi verjel, ko mi je povedal, da je bila med gradivom, ki so ga iz novogoriškega muzeja posodili v Kobariški muzej, tudi redka čelada Berndorf M.1918, pozneje pa je v muzeju nenadoma ni več videl.

O ukradeni pištoli iz Pomorskega muzeja v Piranu, za katero v Muzeju niso niti vedeli, da je jim bila iz razstavnega prostora ukradena (kot da se kustosi sami nikoli ne sprehodijo skozi zbirko), je Vojnozgodovinski zbornik že pisal. Enako o zlati medalji za hrabrost v Vojaškem muzeju. Najprej je izginila, toda ko sem vodji muzeja dr. Kladniku jasno povedal, da bom prijavil policiji, se je nenadoma našla. Tudi še o čem drugem iz slovenskih muzejev, kar bi bilo spet samo ponavljanje. Kot so se muzealci ob prvih objavah naredili gluhe, se bodo verjetno tudi zdaj. Enako so gluhi za izginotja predmetov po muzejih društvo, ki združuje muzealce, ministrstvo za kulturo in pri najnovejših primerih, ki kazensko gledano še niso zastarali, ne nazadnje tudi policija. Naj je to še tako neobičajna oblika prisvajanja nečesa, kar ne pripada tistemu, ki vzame, so tudi muzejske tatvine še vedno samo tatvine.

Kroži pa tudi kak glas, ki ni preverjen in zato ostaja samo vprašanje. Na primer, da je v nekem muzeju zaposlen med tehničnim osebjem nekdo, ki velja v krogu tamkajšnjih zbiralcev za preprodajalca. Nič drugega, nobenega konkretnega dejstva, ki bi metalo na človeka sum tatvine ali druge zlorabe muzejske službe v osebne namene, samo to o preprodajanju. Ob tem le misel, če bo na primer takšnemu človeku zmanjkalo predmetov za preprodajo, naj jih mogoče dobi od detektorašev ali koga drugega, ali bo zmogel, da ne bo posegel po čem iz mnogih muzejskih omar in pozabljenih predalov? Muzealec ne sme biti zbiralec starin, saj se to ne more ujemati z njegovo službo, ali preprodajalec pa je lahko?

Naj bodo slovenski muzealci zaradi vsega tega zapisanega še tako užaljeni, dejstvo je, da se je po slovenskih državnih muzejih poleg veliko lepega dogajalo tudi marsikaj grdega. Zaradi popolnega zaupanja zaposlenim so nekateri posamezniki to zaupanje lahko izrabljali – in kradli. Priložnost je naredila tatu. Da niso izginotja predmetov samo davna zgodovina, pove primer dragocenega zlatega reda narodnega heroja Staneta Semiča – Dakija in še enega zlatega odlikovanja, ki bi morala biti v Notranjskem muzeju, vendar, kot je ugotovil Klemen Vidmar, ju tam ni več. To je Vojnozgodovinski zbornik tudi objavil, slovenski muzealci so prebrali, toda kot da je to vsem normalno. Nobenega odmeva, sporočila, da so prijavili policiji in je ta pristojna služba za odkrivanje tatov tudi ugotovila, kdo je bil tisti, ki je imel dostop do odlikovanj in je bil očitno tat. Glede teh tatvin je mogoče sklepati ,ker ni drugačnega sporočila, vseeno tudi ministrici za kulturo dr. Asti Vrečko, saj bi drugače po objavi v Vojnozgodovinskem zborniku javnosti sporočila, da je zahtevala preiskavo, ovadbo pa dala tudi na Policijo.

Biti muzejski direktor (ica, saj so gospe očitno v večini) je veliko težje in bolj odgovorno, kot je videti na prvi pogled. Direktor, ki tatvine prikriva, stori s tem kaznivo dejanje. Dovolj je pogledati v Kazenski zakonik.

Zato ostaja glavno sporočilo kataloga o starem orožju na Ptujskem gradu, naj vsi slovenski državni muzeji naredijo takšne kataloge vsega starega orožja, ki ga hranijo. Vsak kos naj ima svojo zaporedno številko in ko bo kustos zbirko predajal svojemu naslednika, naj gresta od številke do številke, ali je vse na svojem mestu. Če ni, je muzejski direktor dolžan to prijaviti policiji, saj je drugače sam kriv zaradi prikrivanja tatvine. Enake sezname naj naredijo za vsa odlikovanja, za redke zlatnike in srebrnike, za stare medalje, plakete in znake ter še za vse drugo, kar je tako majhno, da lahko gre v navadno torbo in s to torbo neopaženo zapusti muzej. 

Kataloge naj tudi javno objavijo, kot je to zdaj storil Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož.

Zato mu za opravljeno delo in sporočilo velja posebno priznanje. Direktorju in vsem, ki so se odločili za tako pošteno zasnovo javne predstavitve muzejskih predmetov. Tistih, ki jih še imajo, in onih drugih, pri katerih je treba zapisati, da ni znano, kje so danes, ali kar naravnost, da so bili ukradeni. To bo velik in odločilni korak k temu, da se bodo kraje, ko kradejo kar zaposleni v muzejih, končale.

(napis pod sliko)

6. Lepa, bogata in sporočilna knjiga