Vojkovi zapisi je naslov knjige, ki je izšla v Ilirski Bistrici in predstavlja zgodovino kraja z besedili Vojka Čeligoja, velikega rodoljuba in človeka, ki je življenje posvetil svojemu domačemu kraju. S tem je postavil spomenik Ilirski Bistrici in tudi sebi, saj bo knjiga še vedno živa, ko nas že dolgo več ne bo.

Zelo mikavna in prepričljiva je že zasnova knjige. Vsaka predstavljena tema je pred nami kot fotografija, ki jo spremlja besedilo. Začne se s fotografijo dedka, ki se je dal med 1. svetovno vojno slikati v Rusiji kot ujetnik, potem pa teče vse do današnjih dni. Pred bralcem so kot živa težka leta italijanske okupacije po 1. svetovni vojni in potem še hujše obdobje 2. svetovne vojne. Vmes so zapisi, ki bralca ne pustijo neprizadetega. Takšna je stran, ki obuja spomin na smrt očeta, in naj se je pisec še tako izognil vsemu, kar bi bralec lahko jemal kot preveč osebno, je zapis pretresljiv.

Kot da so se nizale grdobije druga za drugo. Gestapovec, ki ubije mlado partizanko, ki je prišla iz ječe ob italijanski kapitulaciji in se je vračala proti domu. Ali pa zavezniško bombardiranje Ilirske Bistrice, kot v naših vojnih zgodovinah neznana stran 2. svetovne vojne. In vsi ti ljudje imajo svoja imena. To niso bile samo številke, kot jih navajajo zgodovinarji, ko pišejo svoje puste zgodovine. Pri Vojku Čeligoju ima vsak ubiti svoje ime in priimek in je za bralca človek, ne številka.

Potem svoboda in novo življenje v novi državi.

Knjiga Vojka Čeligoja je veliko sporočilo o zgodovinski resnici, da brez partizanskega narodnoosvobodilnega boja Ilirske Bistrice in vse zahodne Slovenije danes ne bi imeli v svoji državi.

Velik spomenik Ilirski Bistrici in njenim ljudem. Tako s srcem napisanih knjig, ne da bi ga pisec ponujal na iztegnjeni dlani, je malo.

(podnapis pod sliko)

71. Ilirska Bistrica in usode njenih ljudi v knjigi, kot si jo je mogoče samo želeti