Novinar na dnevniku Večer sem postal 1. januarja 1975, iz Večerove hiše sem moral dokončno oditi 31. januarja 1979, kdaj, se več ne spomnim, toda v tistih letih sem odšel k nekomu v Zagrebu, ki je slovel, da ima največjo zbirko viteških mečev v Jugoslaviji.

Naj se še tako trudim, se ne morem spomniti, kdo je bil ta. Tedaj si nisem nič zapisoval, ni bilo potrebe. Za vsak predmet v zbirki, za vsako najbolj navadno medaljico sem vedel, od koga sem jo dobil in kdaj, zato si tudi o poti v Zagreb nisem zapisal čisto nič. Od tega zagrebškega zbiralca mi je ostalo v spominu samo to, da je bil pomembna oseba, mogoče profesor na pravni fakulteti ali vsaj nekaj takega, če ne še več. Tudi vilo je imel malo nad središčem mesta, med njej podobnimi vilami z visokimi ograjami, železnimi vrati in mirom, ki je vladala nad tiho, gosposko ulico. V vsej veliki hiši je živel sam, sam me je sprejel in vodil navzgor po širokem stopnišču do mečev.

Bilo jih je toliko, da so bili videti kot stenska preproga. Tesno drug ob drugem, da so se skoraj dotikali, in jaz bi moral biti navdušen in bi to navdušenje gostitelju moral pokazati (mogočem sem celo ga?), toda edini vtis, naj še tako nisem razumel, kaj se dogaja, je bil, da nekaj ni prav. Kot da je nekaj drugače, kot bi moralo biti.

Ni bilo videti, da bi bil profesorju (ali kar je že bil) neljubi gost. Ob preprogi mečev na najprej eni in potem še kateri steni je veliko govoril in pojasnjeval, jaz pa se nekako nisem mogel sprostiti. Mogoče zaradi poplave mečev, profesorja, ki je nenehno govoril ali čudnega občutka, da sva v tako veliki hiši sama in da vlada okoli naju ena sama neskončna tišina hiše in ulice pred njo.

Potem pa, ne da bi vprašal, je odgovor prišel sam od sebe.

Vsak meč, ki ga dobi, kupi pa prav vsakega, ki se pojavi, odnese h kovaču. Ima dobrega mojstra, enega samega za vse meče – mi je pojasnjeval – in ta kovač je zares vrhunski mojster. Vsak meč razstavi, kar pomeni, da mu sname z ročaja ročajni glavič in odbojnik, tudi držaj, če ga meč še ima, na schiavonah pa niso redkost. Že prej je omenil, da je doma z Brača in da zato posebej išče za ta otok značilne meče s široko košarico, ki izvirajo iz 16. in 17. stoletja. Kovač vse dele razstavljenega meča lepo očisti in meč spet sestavi, če meču kaj manjka, doda, saj je mojster za kovanje.

Seveda, to je bilo tisto, kar me je odbilo, ko sem stopil pred svetlo preprogo na steni. Moje sablje doma v zbirki se prijazno svetlikajo z motnim bleskom starega jekla, po katerem je segel čas, njegovi meči pa so bleščeče novi, kot da nimajo nobene zveze z davnimi časi pred petsto in več leti. In da ta zbiralec mečev teh starih čudovitih spomenikov ne spoštuje, še manj, da bi jih ljubil, pač pa jih globoko v sebi sovraži. Zato jih išče tako strastno, da jih lahko izroči kovaču v uničenje, kaj pa je drugega kot uničenje, če ta mojster razkuje ročaje, ki so bili narejeni, da bodo večni. Ročajni odbojnik ni tam zgoraj zaradi okrasa, tam je bil zato, da je ohranjal ravnovesje teže meča in omogočal, da je bilo težišče porazdeljeno in ni pripadalo samo dolgemu in težkemu rezilu. Davni mojstri, izdelovalci mečev, so vsakemu določili, kakšen mora biti ročajni glavič, kakšen odbojnik, da bo roka z mečem lahko sekala, za kar so bili ti viteški meči skovani in kar je bilo njihovo poslanstvo. Zdaj pa jih razbija nekdo, ki v njih vidi samo staro železje, in če kaj manjka ali mu ni dovolj dobro, zavrže in doda sam.

Niti z eno samo besedo nisem omenil, da se s temi spomeniki iz viteških časov tako ne dela, le to mi je ostalo v spominu, da sem gledal, da sem pokopališče mečev in strašljivo samotno in tiho hišo zapustil čim prej, se nikoli več vrnil niti oglasil.

Ne, tako se s starimi meči ne dela, še najmanj, da bi to počel nekdo, ki bi jih spoštoval in ljubil. Tako lahko z meči dela samo nekdo, ki jih neizmerno sovraži.

In sem se vrnil domov k svojim starim sabljam, temnim od starosti, pa naj tej ali oni kaj manjka ali pa ne. Nima nožnice, leseni držaj je že zdavnaj vzel čas, od katere je ostalo celo samo rezilo, toda ko jih pogledam, je pred menoj njihov čas, kot da oživi, in stare sablje, tudi moji njihovi najbolj skromni ostanki, zaživijo in zableščijo, kot so se svetile nekoč.

(Napis pod sliko) 6-1. Eden od mečev v Vojnem muzeju Logatec, tak, kot da ga je še včeraj držala vitezova roka