Mejna reka je bila Mura in čez to mejo so z madžarske strani pogosto vpadali roparji, imenovani Kruci. Veržej je bil tik ob meji, zato se je moral na obrambo dobro pripraviti. Naslednik bojevitih Veržencev iz 17. stoletja je bila Verženjska garda. Zaradi njenih zaslug ji je Marija Terezija podarila prapor. Njegove ostanke so hranili še pred 2. svetovno vojno. Lepo okrašeni drog prapora so nazadnje spravili v muzeju v Murski Soboti.

Uniformirano trško gardo, kot se je nazadnje uradno imenovala, so sestavljali vsi verženjski moški, ki so odslužili vojaški rok. Uniforma je bila najprej vojaška, nazadnje veteranska s klobukom s petelinjim perjem. Vse do leta 1809 so bili gardisti oboroženi s puškami sprednjačami, to leto pa jim je domobransko poveljstvo v Mariboru ukazalo pripeljati 60 enostrelnih pušk sistema Werndl in toliko opasačev in torbic za naboje.

Med okupacijo v 2. svetovni vojni so Nemci gardi zaplenili vse, kar je bilo mogoče, tudi stare pečate. Veržej so imenovali Wernsee.

Po osamosvojitvi so na Hrvaškem, v sosednjem Varaždinu obnovili delovanje podobne garde, kot je bila tudi v Veržeju. Uniformirano meščansko gardo je imelo več slovenskih krajev, dolgo se je ohranila v Novem mestu. Od turških časov je imelo meščansko gardo Krško. Vrhunec je dosegla v Napoleonovem obdobju. Gardisti so imeli vojaške uniforme, puške, bajonete in sablje.

(napis pod sliko 18)

18. Meščanska garda iz Krškega, verjetno okoli 1900, v Ilustriranem Slovencu leta 1928