Na Notranjskem in na Krasu so bili za starejšo železno dobo značilni zakopi orožja premaganih sovražnikov, če drži ta arheološka ugotovitev. Kot vprašanje je navedena zato, ker se je na gradišču Povir pri Sežani ohranil zakop, ki ga je sestavljalo pet sulic in vejnik. Mogoči sta predvsem dve razlagi: ali ga ni sestavljalo orožje premaganih sovražnikov (kar bi pod vprašaj postavilo načelno arheološko opredelitev zakopov orožja) ali pa je k orožju mogoče prišteti tudi vejnik.
Štiri sulice z vejnikom so ležale, ena je stala pokonci s konico navzgor. Sulice so dolge 33,3 cm, 30,4 cm, 28,5 in dve 28,3 cm. Premer nasadilnega tula imajo od 1,3 do 1,5 cm, kar pove, da niso bili drogovi nič močnejši. Drogovi te debeline so bili razmeroma šibki, zato je toliko bolj opazno dejstvo, da je bil vejnik iz te skupine nasajen na veliko močnejšem drogu. Premer odprtine za nasaditev je 2,7 cm. Ves vejnik je dolg 20,4 cm (diagonalno 21,1 cm), na najširšem delu meri 3,1 cm. Na nosilni drog je bil pritrjen z močnim zatičem, ki pa se ni ohranil. Premer luknje za zatič je 0,7 cm. Po tem zatiču se bistveno razlikuje od sulic. Vseh pet je bilo samo nasajenih, nobena pa utrjena z zatičem skozi nasadilni tul.
Ni odgovora niti ni mogoče sklepati o dolžini droga oziroma ročaja, na katerem je bil vejnik (če je bil samo vejnik?) nasajen. Vejniki, ki so bili namenjeni za sekanje grmovja, trnja in še česa, kar je bilo dosegljivo, so imeli kratek ročaj. Večinoma so z njimi sekali z eno roko, redkeje z dvema. Vejniki za sekanje vej visoko nad človekom, so morali biti na dolgem drogu, da je bilo mogoče seči do njih. Drog je bilo treba držati z obema rokama.
Če je bil vejnik iz skupine s sulicami res bojni sekač, potem je bil lahko samo tak na dolgem drogu. V boju mu je mogoče pripisati vlogo poznejših helebard. Kljun helebarde, ki je bil zavit podobno kot vejnik, je bil namenjen za sekanje kit na nogah konjev. S presekano kito je konj padel, s tem pa se je zrušil tudi jezdec. Tudi če je bil v oklepu, ga je bilo ležečega na tleh mogoče lahko dotolči. Ker je tudi starejša železna doba poznala bojevnike na konjih, ta raba vejnika ne bi bila nerazumljiva. Poleg tega je bilo z njim mogoče tudi drugače sekati po sovražnikih bolj učinkovito kot s sulico. Močan drog je bil tudi bolj vzdržljiv od tanjših in zato šibkejših kopjišč sulic.
Če je navedeno mogoče sprejeti kot dejstvo, potem poimenovanje vejnik več ne drži. Takšno orožje bi bilo mogoče imenovati bojni sekač. To bo potrjeno, če se bo pokazalo, da je takšnih zakopnih skupin več in vejnik s Povirja k sulicam ni bil dodan naključno.
Zelo verjetna je tudi razlaga, da je bil vejnik orodje in orožje hkrati. Orožje je postal, ko je šel njegov lastnik v boj, kot je bilo enako s sekirami.
(napis pod sliko)
3-1. Sulice in sekač s Povirja
3-2. Sekač z druge strani