Spoštovani vsi, ki ste se na lep poletni dan zbrali ob tej neizogibni in žalostni uri slovesa od našega dragega in nepozabnega Milčeta. Izgubili smo ga tako hitro in seveda upali, da bolezen morda ni usodna, da nam njegov nepričakovani odhod še jemlje dih … Težko se bomo privadili, da ga ni več med nami.
Ko ga je moja sestra Mojca pred skoraj pol stoletja iz Ljubljane pripeljala k nam v Tržič, se je tudi za našo družino začelo bolj razgibano življenje. Mile je bil namreč človek idej in dejanj, nenehno v gibanju in s številnimi načrti, ki jih je znal za razliko od nas, sanjačev, tudi uresničiti. Mene, takrat še študentko, je od vsega najbolj navduševalo, da je bil tudi solastnik majhne rdeče-bele jadrnice, s katero smo v sedemdesetih letih kar nekajkrat prekrižarili prelepe otoke zgornjega in srednjega Jadrana – vse do Kornatov, in doživeli marsikatero mornarsko avanturo. Za moje mlade oči je znal vse, kar je bilo potrebno za preživetje na morju in na kopnem. Ni bil samo navdušen jadralec, planinec, jamar, potrpežljivi popravljavec Tomosove štirke, ki nas je izvlekla iz kakšnega nevarnega položaja, ampak tudi potapljač, ki je v letih, ko je bilo morje še bogatejše z ribami, s harpuno ujel tudi večerjo. Na krovu male jole, ki zdaj počiva v piranskem mandraču, smo se učili osnov jadranja vsi, sestra, brat in moj bodoči mož. In mali Uroš, ki ga je pripeljal iz prejšnjega zakona.
Z mojo sestro Mojco sta se poročila 3. julija 1976 v Piranu; leto zatem se jima je rodil sin Žiga, ki je že poskrbel za krasna vnuka, Filipa in Jošta, za novo generacijo obetavnih mladih Križajev. Prav te dni je minilo petinštirideset let njunega skladnega skupnega življenja … Desetletja smo skupaj praznovali naše rojstne dneve in skupaj silvestrovali, s terase njunega stanovanja opazovali ognjemete – vse do letošnjega koronskega Silvestra, ki nas je pozaprl v naše domove. In nas razdelil na posamezne družine.
Moj dragi svak Mile se je rodil sredi vojne vihre v Srbiji, 8. avgusta 1943, v majhnem šumadijskem selu Raća Kragujevaćka, kamor sta se komaj poročena starša zatekla pred grozotami 2. svetovne vojne. V skromni »vinogradski kućici« je ves droban zajel svoj prvi dih življenja in ljubeča starša sta mu izbrala lepo ime MIOMIR, sestavljeno iz dveh čudovitih besed, »mil« in »mir«; s tem sta povedala vse, kar v življenju želita svojemu edincu.
Res je bil Mile vse življenje ljubezniv fant in ni maral vojne. Čeprav je v odraslih letih obe svetovni vojni, zlasti prvo, temeljito preučeval in opisoval, ljubiteljsko je raziskoval zgodovino, kar je za strojnika pravzaprav precej nenavadna izbira. V Vojnozgodovinskem zborniku, ki izhaja v Logatcu, najdemo vsaj trideset njegovih zanimivih člankov o različnih zgodbah iz prve svetovne vojne, ki jih je zbral na svojih lazenjih po sledeh bitk Soške fronte ali razbral iz starih razglednic vojakov slovenskih polkov avstro-ogrske armade, ki jih je vneto zbiral. Z Mojco sta zato vsako poletje do lani, del počitnic preživljala pod šotorčkom v Kobaridu, da je Mile lahko po starih vojaških kartah iskal nove vojaške skrivnosti, predvsem pa s čopičem in z barvo skrbel za pozabljena obeležja iz 1. svetovne vojne.
A za hip se še vrnimo v njegovo otroštvo, ki človeka pravzaprav najbolj oblikuje. Miletova mati, Jelena Stevanović iz ugledne beograjske družine, je bila ena od treh prvih jugoslovanskih pilotk, ki jih je leta 1940 v Smederevski Palanki izšolal odlični slovenski pilot in inštruktor Josip Križaj, zavedni Primorec, doma iz Koprive na Krasu, ki so ga fašisti izšolali za vojaškega pilota. V Srbiji se je znašel kot junak, o katerem so leta 1932 poročali slovenski in jugoslovanski časopisi, saj je z najnovejšim letalom fiat AS1 iz fašističnega italijanskega kraljevega letalstva prebegnil v Jugoslavijo. Pred začetkom vojne v Jugoslaviji je bil Josip Pepi Križaj, po katerem se zdaj imenujeta letališče v Portorožu in letalski aeroklub v Ajdovščini, kot pilot prostovoljec na republikanski strani v španski državljanski vojni. Prek Pariza se je vključil v mednarodne brigade, dvakrat so ga sklatili in ranili in nabral si je bogatih letalskih izkušenj. Kar mu po napadu nemških letal na Beograd ni nič koristilo, saj so Nemci najprej stolkli vsa prizemljena jugoslovanska letala. Ko so leta 1944 Sovjeti osvobodili Beograd, se je Miletov oče hitro prešolal na sovjetske stroje in sodeloval v partizanskih bitkah na sremski fronti. Po vojni je Josip ostal vojaški pilot, saj civilnih letalcev še nismo imeli, in mlada družina se je naselila v Ljubljani. Žal je kmalu zatem Mile, star komaj pet let, izgubil očeta – junaka, kar ga je po svoje zaznamovalo za vse življenje. Drzni in izvežbani letalec Josip Križaj je oktobra 1948, v zmedenem letu Informbiroja, v nikoli razjasnjenih okoliščinah, izgubil življenje na izvidniškem letu na južnem pobočju Snežnika. V grob, ki ga je z letalom in zvezdo okrasila mlada vdova, bomo danes položili k počitku njegovega sina …
Morda je prav očetova skrivnostna usoda in izguba, ki ga je spremljala skozi mladost in življenje, Mileta pripeljala na študij strojništva. Morda je sanjal, ko je gledal očetove slike, da bo nekoč sam »junak nad oblaki«, da bo lahko svet opazoval z višav, saj je od tam ja zanesljivo lepši … Morda se je mati odločila namesto njega, da še enega tveganja s pilotom ne bo dopustila … Kakorkoli, življenje ga je zasukalo tako, da je mladi diplomirani strojnik našel delo najprej v Litostroju, nato v Gradisu, postavljal je betonarne po vsej nekdanji državi, od tam so ga zvabili v PAP, v inženiring, opremljal je železnice in gradil zaklonišča … In vsa ta, nekoč velika, mogočna podjetja, so z Jugoslavijo vred propadla; tudi malo podjetje Usluga, kjer je bil po osamosvojitvi tehnični direktor. Da so vsi njegovi veliki projekti in podjetja šli v maloro, je v šali rad pripomnil, toliko raje se je ubadal s svojimi malimi domačimi projekti in hobiji. Bil je že v zrelih letih, ko se je odločil narediti pedagoške izpite in šel učit svojo stroko mlade na Aškerčevo, v Srednjo strojno in kemijsko šolo. Sedemnajst let, do pokoja, je poučeval. Da ni bil slab profesor, pričajo številna prijazna srečanja z nekdanjimi učenci, ki jih ni bilo malo.
Vsak od vas, ki ste Mileta poznali v različnih obdobjih njegovega življenja, bi lahko povedal kakšno lepo skupno zgodbo ali opisal bogata skupna doživetja … Pa naj bi bil to kdo od mladostnih prijateljev s Trga mladinskih brigad, ali iz druščine, ki se je desetletja zbirala ob četrtkih, vsakič pri drugem, na partijah bridža … Morda kdo iz društva Alanon, z Mojco sta bila tam petindvajset let zvesta prostovoljca, vsako soboto popoldan sta jim bila zvesto v oporo … Ali učiteljice iz profesorskega zbora z Aškerčeve, ki jih je še v pokoju rad vodil po hribih in celo po Korziki … Ali kdo od številnih znancev in kolegov, kot jim je dejal Mile, ki jih je spoznaval pri številnih zbiralskih hobijih in podvigih … Res je imel veliko takih znancev in kolegov, strastno je namreč zbiral številne stvari, od znamk, starih razglednic, predvsem takih z motivi 1. svetovne vojne, do različnih starin. Na bolšjaku in sejmih je iskal stare novce, vojaška odlikovanja, medalje, kolajne, razglednice in še marsikaj … Imel je tudi lepo zbirko arhivskih vin, ki jim je na terasi, za starimi kmečkimi vrati, postavil posebno shrambo … pa sem gotovo še kaj pozabila. Zgodb o Miletu in z Miletom je nešteto. Odslej se nežno selijo v naše skupne spomine, v katerih bo prebival do konca naših dni na tem svetu.
Zahvaljujem se vam, da ga boste z nami pospremili do njegove zadnje postaje, v posteljo Časa. Ohranite ga v blagem in naklonjenem spominu.
Irena Brejc
Plečnikove Žale, 6. julija 2021
(napis pod sliko)
70. Miomir Križaj, velik poznavalec in ljubitelj soškega bojišča, pisec zgodovine 2. gorskega strelskega polka v 1. svetovni vojni in pripadnik generacije slovenskih zbiralcev, ki je že skoraj vsa odšla