Drugi del zapisa, prvi del zapisa o tem Odredu je bil objavljen v Vojnozgodovinskem Zborniku št. 54 (decembra 2022) na straneh  199-202.

Takoj, ko smo se s poveljnikom, majorjem Urbancem dogovorili o najini vlogi instruktorjev-spremljevalcev za ta 511 Odred, me je kapetan I. st. Cveto Dulmin s štabnim avtom odpeljal k meni domov po vojaško opremo, uniformo in osebno oborožitev – avtomatsko pištolo škorpijon s strelivom kalibra 7,65 mm. Avtomatsko pištolo tipa škorpijon sem uradno zadolžil z osebno odobritvijo načelnika štaba, majorja Franca Kunovarja, in jo od Novega leta 1990/1991 hranil doma. Velika je bila kar precej, skoraj kot majhna brzostrelka z zložljivim kopitom in v velikem usnjenem toku, podobnem kot za pištolo.

Podnevi, ko sem bil v redni službi, sem jo skrival  v kleti. Vsako jutro sem vstal bolj zgodaj, da sem jo, preden sem šel v službo, zavil v dve ali tri plastične vrečke in zakopal globoko v premog, ko pa sem se vrnil iz službe, sem jo spet odkopal, odvil iz vrečk, vsakič razstavil, očistil, na novo podmazal z oljem za orožje, vstavil vanjo napolnjen nabojnik streliva, prinesel v stanovanje ter jo imel ponoči v spalnici na dosegu roke.

Navadno sem jo imel na nočni omarici ali pod posteljnim vzglavnikom, z nabojem v cevi, vendar z zaprtim varovalom. Nikoli nismo namreč vedeli, če ne bo varnostna služba JLA dobila naloge, naj nas kot člane štaba pride ponoči iskat na domove in aretirat. Več mesecev pred vojno je varnostna služba JLA v okolico našega štaba pošiljala v civilne obleke oblečene oficirje JLA (tudi upokojene), tako da so o nas vedeli marsikaj. Več teh oficirjev sem poznal, saj sem si jih zapomnil z orožnih vaj ali ko smo se z LPP avtobusi vozili v službo. Obveščevalce so gotovo imeli tudi med nami, teritorialci, vendar smo tudi mi imeli svoje obveščevalce med njimi.

Nabojev za škorpijona sem imel takrat samo 70 kosov – in sicer trije 3 daljše nabojnike nabojnike s po 20 in krajši nabojnik z 10 naboji. Pač pištolska municija in temu primerna skromna prebojnost in majhen domet. Pištolo sem prvič preizkusil na strelišču pri Litiji in kljub pomanjkanju streliva žrtvoval deset nabojev, tako da sem dobil vsaj malo občutka za to orožje. Dodatnih nabojev takrat nisem mogel dobiti nikjer.

Prvi ali drugi dan vojne sem za naboje spraševal celo na postaji Milice v Šiški (postaja Milice je bila takrat v bloku, blizu stavbe Slovenija Avto), ko sem jim predal najdeni diplomatski kovček, za katerega smo najprej mislili, da je v njem nastavljena bomba.

Šele tisti dan, ko smo zaradi predvidenega napada na kasarne po Ljubljani predvidevali premik celotnega štaba na vojno lokacijo in je bilo potrebno vse počistiti za sabo, so iz kleti prinesli skrite zaboje, polne streliva in druge vojaške opreme, sem si lahko z naboji napolnil nahrbtnik in usnjeno oficirsko torbico, saj sem pričakoval, da naslednje take priložnosti še dolgo ne bo več.

Tisti dan je tudi vsak naš oficir, ki je ob prihodu v štab zadolžil samo elegantno pištolo, pohitel v klet, k našemu zaledniku in zahteval, da mu takoj predajo še brzostrelko.

Municije za škorpijona sem si tokrat nabral toliko, da sem jo čez nekaj dni lahko nekaj deset kosov odstopil še poročniku Bavčarju na Igu (v sedanjem domu obrambe in zaščitena Igu so pred JA skrivali naše mlade nabornike), ker mu jo je že zmanjkovalo. Dolgocevno orožje, nemško trofejno brzostrelko MP 40 s 120 naboji kalibra 9 mm (dolga devetka), sem zadolžil šele na prvi dan vojne. Te brzostrelke in drugo lahko pehotno orožje (podobne lahko vidite v filmih iz druge svetovne vojne) je dal partizanski general Maček-Matija, za katerega se govori, da je bil prikriti slovenski nacionalist in ni zaupal Beogradu, po koncu druge vojne konservirati in pospraviti v tajna skladišča na območju Kočevske Reke. Prvič sem brzostrelke MP 40 v živo videl zgodaj spomladi 1991, ko so jih aktivni oficirji našega štaba množično dekonzervirali in pripravljali za bojno uporabo.

Po bitki v Trzinu pa se je razvedelo, da pri MP 40 prihaja do tehničnih zastojev pri rafalnem streljanju. V takem trenutku si z neuporabnim orožjem pravzaprav razorožen. Smodniško polnjenje v nabojih naj bi bilo namreč prešibko (ali pa je vzmet zaklepa tekom desetletij postala preveč toga), tako da zaklep po izstreljenem naboju ni vedno izvrgel praznega tulca in ni poslal novega naboja v cev.

Tretji dan vojne sem zato MP 40 zaradi teh možnih tehničnih pomanjkljivosti (pa tudi zaradi municije, ki je verjetno ne bi mogel več dobiti, saj so bili naboji take vrste dokajšnja redkost) zamenjal za AK 47-Kalašnikovo.

Pripomba, dopolnitev, major Bojan Mikuš iz takratnega 5. PŠTO Ljubljana: MP 40 je nemška brzostrelka cal. 9 x 19 (dolga devetka). Naboj 9 x 19 (dolga devetka) je najbolj razširjen naboj za civilno, sploh pa za vojaško rabo. Od novejših se razlikuje le po tem, da imajo novi modeli orožja krajšo iglo in naboji občutljivejšo netilko.

Pri novejših pištolah lahko pride z uporabo starih nabojev do zastoja zaradi netilke (udarne kapice). Problem pri MP 40 je, da morajo biti popolnoma čiste. Zaradi masti od konzervansov niso dobro delale. Sam sem zadevo na suho preizkusil in vse na usposabljanju za inštruktorje na bežigrajskem štabu tudi opozoril. Uniforma je uniforma TO in ne JLA.

Pripomba oz. dopolnitev Martin S. (barikada Savlje): Te brzostrelke so bile zelo nevarne. Vem, da je bila prerešetana vsaj ena streha od kombija. Hvala bogu, ni bil nihče ranjen – zaklep je bil slab, zaradi tresenja se je lahko sprožila.

Pripomba, dopolnitev – Stane Leskovšek, (umrl 2021), komandant I. bataljona oziroma 1. čete Posebne enote milice (ljubljanski PEM): Pred vojno je morala milica po komandi iz RSNZ izločiti iz oborožitve avtomate MP-40, tudi iz oborožitve rezervnih miličnikov, torej iz sestave vojnih enot milice. Orožje je bilo menda dodeljeno enotam Narodne zaščite (NZ) v krajevne skupnosti. Pred vojno je bila oborožitev za sestave NZ v hrambi na PM. Tokrat pa to orožje s strelivom ni ostalo na ljubljanskih PM oz. v skladišču UNZ. Vso orožje so prevzeli delavci RSNZ. Ob že tvoji zapisani pomanjkljivosti smo v milici zaznali še eno napako na omenjenem orožju. Avtomat se je sprožil sam, če si ga na trdo postavil na kopitni del na tla. Napaka RSNZ je bila tudi v tem, da so z orožjem pobrali tudi vse pripadajoče strelivo. Ko smo v PEM 3. 7. 1991 zamenjali pištolsko oborožitev ZCZ cal. 7,65 mm s pištolami Beretta FS 92, cal 9 mm, smo prejeli le borbeni komplet. Za preizkus orožja ni bilo dovolj streliva. Tako kot že nekajkrat prej sva z mojim namestnikom v PEM Stanetom Plohlom prosila komandanta PŠTO Miho Butaro za strelivo in ga tudi dobila za celotno enoto.

Orožje so pemovci prvič preizkusili 7. 7. 1991 s strelivom PŠTO na improviziranem strelišču kamnoloma v Kresnicah, ob skupnem usposabljanju s pripadniki TO (pištola, avtomat, protioklepna orožja in kumulativne bombe). Usposabljanje sem organiziral brez vednosti vodstva UNZ, ker bi sicer usposabljanju nasprotovali.

Če me spomin ne vara, je RSNZ že leta 1988 pobral iz skladišč PM, UNZ in RSNZ puškomitraljeze šarec, puške M-48 in M-98 ter ročne metalce s strelivom in raketami. Prav vse bi potrebovali v času vojne, če ne miličniki pa teritorialci. Že takrat smo posamezniki čutili, da se nekaj kuha.

Miličniki smo bili že angažirani ob kosovskih dogodkih varovanjih javnih shodov in prireditev z osamosvojitvenim nabojem, pojavili so se delavski in študentski nemiri, žaganje štafete, JBTZ, Cankarjev dom, zbiranja Srbov pred pravoslavno cerkvijo v Ljubljani … Prav dobro se spomnim obrazložitve, češ kaj bo milica s tem trofejnim orožjem. Menda ga je takratna država prodala arabskemu svetu.

Pri meni doma sem kapetanu Cvetu Dulminu skuhal še kavo, vzel orožje, municijo in vso vojaško opremo in takoj zatem sva šla z avtomobilom na lokacijo 511. odreda TO za posebne namene, ki je bil takrat v dvonadstropnem poslopju samskega doma SCT tik ob Šmartinski cesti – v bližini carinarnice oz. BTC-ja. Takrat smo BTC imenovali še Javna skladišča. Odred je štel čez sto dvajset teritorialcev. Poveljnik Odreda je bil stotnik Ivan Trstenjak, v civilu pomočnik ravnatelja Osnovne šole Trnovo v Ljubljani. Njegova namestnika sta bila poročnika Vlado Pirc in Zvonko Golobič. Vlada sem zadnjič (sept 2012) videl kot kitarista pri skupini Panda (Vlado je bil sicer profesor na gimnaziji), Zvone pa je geodet in ima svojo geodetsko firmo v Ljubljani.

V tistem obdobju smo bili še vsi oblečeni v vojaške uniforme JA in z njenimi vojaškimi oz. formacijskimi označbami činov ter z rdečo zvezdo na kapi, saj smo bili uradno, glede na zakon o narodni obrambi SFRJ, še vedno pod nekakšnim vrhovnim poveljstvom iz Beograda.

Opomba: Novih lisastih uniform je bilo v začetku vojne samo za vzorec in svojo uniformo sem zato dobil šele čez nekaj mesecev. Razlog, zakaj si nisem preveč prizadeval, da bi dobil novo uniformo, je bil tudi v tem, da nisem hotel izstopati, da ne bi ostali teritorialci dobili vtisa, da sem kot štabovec kakorkoli privilegiran. Zmeraj sem v naši teritorialni obrambi (tudi na vojaških vajah) zagovarjal in prakticiral t. i. sistem istih kotlov, torej enake oskrbe za vse, od navadnega vojaka do najvišjega poveljujočega.

Velike probleme sem imel takrat z vojaškimi škornji, ki sem jih zamenjal komaj nekaj mesecev pred vojno in so mi bili pretesni, tako da sem imel prste na nogah ožuljene in krvave. Problem sem rešil tako, da sem vsako jutro z nožem narezal hotelsko rjuho (spal sem v enoposteljni sobi v hotelu Ilirija) na ozke trakove in obvezal prste. Najboljši recept za uhodit škornje v mirnem času pa nam je dal star partizan, polkovnik TO, Stane Klobčar, češ da naj vojaških škornjev ne čuvamo v omari, temveč raje obujemo, kadar gremo v prostem času v gozd nabirat gobe in se jih tako počasi navadimo. Ta nasvet nam je prišel zelo prav, saj potem na nobeni vojaški vaji nismo dobili žuljev, imeli pa smo tudi opravičilo za civilno rabo odličnih vojaških škornjev iz Žirov.

Sicer pa je bila uporaba vojaške opreme za privatne namene (posebno za rezerviste v rezervi JLA) prepovedana in označena kot uničevanje vojaške lastnine in so rezervistom zato lahko grozile sankcije.

Polkovnika Staneta Klobčarja se osebno spominjam kot profesionalca in človeka velikega formata, ki je rad dal strokovni vojaški nasvet. Z zgledom nas je učil, da je v enoti osnovno medsebojno zaupanje in spoštovanje, da ti morajo podrejeni vojaki zaupati in vedeti in da boš storil za njih vse, kar je v tvoji moči. Pri njegovem poveljevanju in komunikaciji si takoj začutil, da te spoštuje in ceni kot človeka in da svoje poveljniške avtoritete ne gradi na svojem vojaškem činu. Vedno nam je rad dajal drobne praktične nasvete, kako v enoti še bolje organizirati vojaški red in da je naša osnovna skrb poskrbeti za nam podrejene borce in za povezanost ter pozitivno stanje v enoti. Za mene so še zmeraj legendarni njegovi nasveti, kako kot poveljnik enote najbolje izvedeš mobilizacijo enote. (npr. sistem dveh vrečk za vojaške knjižice in določitev dveh stalnih kurirjev za poročanje štabu. Njegov način dela z ljudmi, sem pozneje s pridom uporabljal tudi v mojem osnovnem poklicu kot geodet-katastralec.

Pripomba oz. dopolnitev polkovnika Miloša Šonca iz takratnega 57. Obm ŠTO: polkovnik Klobčar Stane (uradno Stanislav) je bil ustanovitelj Mestnega štaba za TO Ljubljane in njegov načelnik od leta 1969 pa vse do leta 1987. Štab je obsegal vse bivše občine Ljubljane ( Bežigrad, Center, Moste –Polje, Šiška in Vič – Rudnik; vsaka od teh občin pa je imela svoj Občinski štab za TO). Poveljeval pa je 3 brigadam, 2 lahkima topovsko raketnima divizionoma protiletalske obrambe, pontonirski četi, 5 četam za protispecialno delovanje ter 5. OŠTO z velikim številom enot prostorske strukture. Torej v rangu divizije z več kot 11.000 vojaškimi obvezniki. Skratka, z usposabljanjem v teh enotah smo vsi pripadniki TO dobivali ustrezno dodatno znanje in izkušnje, ki so nam prišle prav tudi v osamosvojitveni vojni. Prav tako pa smo seveda pridobili tudi vezanost na teren, patriotizem, povezanost s prebivalstvom ter izkušnje starih partizanov (polkovnik Ivan Habjan, polkovnik Stane Klobčar, itd.).

Z vsemi vpoklicanimi teritorialci sva se jaz in kapetan Voje, s katerim sva bila inštruktorja, odlično razumela in imela sva jih imela za svoje oz. kot da je to najina enota. Odziv na mobilizacijo v to enoto je bil okoli 80%. Enota še ni bila popolnoma oborožena, saj so specialna protioklepna in protiletalska orožja Fagote, armbruste in Ose (ročni raketomet 90 mm) pripeljali šele nekaj dni pred vojno. Skupaj smo organizirali normalno vojaško funkcioniranje te novoustanovljene enote in nekaj osnovnih terenskih urjenj na območju Črnuškega proda. Brzostrelke za oborožitev odreda so nam pripeljali na območje črpališča v Črnučah (Savski prod), kjer smo imeli taktične manevre iz napada in obrambe črpališča. Municijo sem si zapomnil, ker so bili naboji izrazito rumene barve. Avtomatske puške (AK 47) so bile romunske (ali pa bolgarske) izdelave in so imele namesto lesenih delov – kopito – iz plastike ter so se na provizoričnem strelišču (ozka, slepa dolina JV od Litije) pokazale kot zelo nenatančne. Bile so nenastreljene in so na sto metrov skoraj vse zadevale okoli pol metra nižje in meter v desno. Naši vojaki so imeli zaradi teh nenatančnih brzostrelk občutek nemoči. Ne vem, ne spominjam se, ali so bili takrat zraven orožarji, ki bi pomagali nastaviti merke na orožju. So pa teritorialci sami skušali na hitro nastreliti – umeriti kalašnikovke, da bi vsaj približno nesle tja, kamor bi radi in jim je to dokaj uspelo.

Jugoslovanske kalašnikove, ki so jih naši pripadniki Manevrske strukture, kljub velikemu tveganju, uspeli rešiti (pretihotapiti) iz skladišč JA, so bile vse vzdrževane, nastreljene in s priloženimi originalnimi dokumenti o tehničnem stanju, za vsako orožje posebej. Te jugoslovanske brzostrelke so bile na začetku vojne redke in zelo cenjene. Kdor jo je imel, je bil upravičeno lahko miren, siguren in se je počutil varno.

Dan ali dva pred začetkom vojne je Odred dobil nalogo, da s skupino teritorialcev v velikosti voda z orožjem in bojnim strelivom takoj zavaruje glavno Carinarnico v Javnih skladiščih, saj naj bi obstajala realna nevarnost zasedbe carinarnice s strani JA. Od nastanitvenega objekta 511. odreda je bila carinarnica oddaljena dobrih nekaj sto metrov. To je bila prva odredova akcija na bojni nalogi z bojnim strelivom. Takrat je bilo tudi največjemu optimistu v Odredu jasno, da nas čaka vojna.

Pripomba oz. dopolnitev stotnika 1. st. Ivana Trstenjaka, poveljnika 511. Odreda TO: Enota se je začela zbirati že 20. maja. Priprave so potekale brez orožja, saj ga še nismo imeli. Kasneje, okrog 15. junija, so nam pripeljali tovornjak kalašnikov iz Bolgarije in protioklepno orožje: armbruste, ose, RPG. Opravili smo tudi preizkus streljanja v Crnem grobu. Puške so bile zelo nenatančne in po kvaliteti veliko slabše, kot jih izdelovala Crvena zastava.

Vsak dan do 24. junija sem kot poveljnik s spremstvom moral hoditi na sestanke na PŠTO na Adamič Lundrovo nabrežje. Odred je bil mobilna enota, saj smo razpolagali s številnimi kombiji. Osnovna naloga je bila, da se premaknemo na Drenov Grič pri Vrhniki, naredimo blokado in preprečimo prehod tankov proti Ljubljani. Tanki so nas presenetili, prehiteli. Tako, da do neposrednega boja ni prišlo. Naslednja naloga je bila napad na kasarno v Mostah. Ob začetku akcije je Milan Kučan po brionskem srečanju zaustavil vse vojaške aktivnosti.

Na predvečer začetka vojne smo prvo lokacijo (samski dom) zapustili in se razvrstili po Tomačevem. Na tem območju smo ostali do konca vojne.

Pripomba oz. dopolnitev stotnika 1. st. Slavka Skokiča, oficirja takratnega 51 ObmŠTO: Od poveljnika 51 ObmŠTO Riharda Urbanca in načelnika štaba Franca Kunovarja sem sprejel nalogo, da izvršim. mobilizacijo 511. odreda za posebne namene na lokaciji Savski prod. Mobilizacija enote se je začela dne 21. 06.1991. Odred smo oborožili večinoma z bolgarskimi kalašnikovi (imenovali smo jih Barbike). Mobilizacija in oboroževanje enote je bilo končano 22. 06. 1991. Odred je nato dobil ukaz za premik v Litijo, kjer je izvajal streljanje iz osebnega orožja.

Moja naloga instruktorja Odreda je bila končana 22.06.1991 na Savskem produ. Pri tej nalogi je bil udeležen tudi stotnik Vojan Rozman, ki je bil zadolžen za pomoč in spoznavanje z radijskimi zvezami sistema Racal.                  

Pripomba oz. dopolnitev poročnika Vlada Pirca iz takratnega 511. odreda TO: Pričujoči tekst je seveda v celoti tvoj pogled(avtorjev) na dogodke leta 1991, zato marsikaj, kar se je z enoto za posebne namene dogajalo, ostaja nedokumentirano. Jaz sem bil s to enoto ves čas priprav in tudi ves čas same vojne kot namestnik poveljnika.

– manjka formiranje zasede ob barikadi na razcepu Tomačevo, ki je bila zadnja ovira tankom, če bi prebili barikado v Trzinu, kjer je dejansko prišlo do enega večjih spopadov slovenske vojne s precej mrtvimi in ranjenimi

– predvsem pa manjka drugi del, ko so nas iz Tomačevega premestili najprej v Podpeč, kjer smo formirali zasedo za morebitni napad ob robu ljubljanskega barja (cesta Podpeč – Borovnica, ob progi), pozneje pa v vojaško skladišče v Borovnici, kjer smo prevzeli stražo ravnokar zavzetega skladišča od drugih enot TO. Datumsko ti dogodkov ne morem podkrepiti, vem pa, da je vse to trajalo približno teden dni, dokler nas niso zamenjali z drugo enoto.

Pripomba oz. dopolnitev stotnika 1. st. Vojana Rozmana :

Malo za šalo: ko na Črnuškem produ še nismo imeli orožja, smo se z Autanom borili tudi s komarji in klopi. Ko je s kamioni prispela oborožitev, je bil med nami na Črnuškem produ tudi stotnik I. st. Slavko Skokič. Zvečer smo dobili tudi radijsko postajo, skupaj z radiofonistom, sprogramirano za delo s predpostavljenim poveljstvom.

26. 6. 1991, proslavo na Trgu republike spremljamo pred Družbenim ali gasilskim (?) domom v vasi Šmartno ob Savi, kjer smo tudi spali.

27. 6. 1991 zgodaj zjutraj so nas prebudili tanki, ki so drveli mimo proti Trzinu; prebudili smo tiste, ki so spali, in se iz gasilskega doma prepeljali na položaj pred mostom čez Savo, Tomačevo (križišče Clevelandska – S obvoznica; kasneje rondo); razporeditev enote po nasipu od križišča do mostu; milica, ki je tudi bila tu, formira barikado: neregistrirani kamioni SCT polni peska, nekaj kamionov, prazna cisterna Petrol, kamion Kemična tovarna Hrastnik (polna solne kisline – po posredovanju pri poveljstvu policija kamion spusti iz barikade); večkrat so prišle do nas neresnične informacije, da tanki prihajajo iz smeri Vrhnike ali da se vračajo iz smeri Trzina; popoldne so nas iznenadila številna reševalna vozila, ki so s sirenami oddrvela mimo v smeri Trzina in se potem čez čas vračala, tudi tokrat s sirenami; očitno je šlo za prevoz ranjencev iz bitke v Trzinu: ponoči nas je zajelo hudo neurje, prebivalci Tomačevega so nam nudili maksimalno možno zaščito pred dežjem; redko kdo je spal, saj je padalo, treskalo in se bliskalo;

28. 6. 1991, jutro brez dežja, enota v celoti zasede položaje na okopih, pričakujemo nekoga, ki bi izvedel dodatno usposabljanje za uporabo protioklepnega orožja; streljanje na helikopterje prepovedano, razen v primeru odgovora na njihov napad; sam vzpostavim kontakt z območnim poveljstvom v Šiški in prosim za premestitev, kjer bi kot vezist deloval bolj učinkovito; premeščen sem bil v enoto za zvezo pri 51. ObmŠTO in s tem izgubil osebni stik s 511. OdTO.

Dan pred začetkom vojne sem ponovno prevzel dolžnosti na 51. ObmŠTO, vendar sem še vedno pozorno spremljal dogajanje in vse informacije v zvezi z njimi, saj sem jih imel nekako za svoje in me je osebno zanimala usoda te enote in njenih pripadnikov.

Stotnik Vojan Rozman

Pred objavo v vojnozgodovinskem zborniku  sem dne 2. novembra  2024 to gradivo poslal v pregled več soborcem, njihovi dodatki so bili vstavljeni v besedilo kot pripombe. Gradivo sem sklenil 2. novembra 2024. Stotnik Stane Lunder, leta 1991  načelnik inženirstva 51. območnega štaba Teritorialne obrambe Republike Slovenije

Stotnik Stane Lunder