Zbirka bajonetov v Vojnem muzeju Logatec je bogatejša za dva tulna bajoneta, ki nista bila v obeh knjigah o bajonetih (2007, 2020). Ohranila sta se na območju Goriškega ali v Posočju.

Večji bajonet je dolg 52,9 cm, bodna ost s kolenom meri 47,8 cm. V prerezu je trikotna. Tul je dolg 6,8 cm, prerez kroga za natikanje na cev je okoli 2,1 cm. Zareza za izogibanje mušici je lomljena dvakrat pravokotno. Na tulu je verjetno bil vrtljivi obroč za zatikanje za mušico, ki pa ga ni več. Bajonet je bil nataknjen na levi strani cevi puške.

Manjši bajonet je dolg 44,5 cm, bodna ost meri skupaj s kolenom 39 cm. Tudi ta je v prerezu trikotna, podobna kot na večjem bajonetu.  Na začetku bodne osti, pri kolenu, je zgoraj vtisnjen znak, podoben cvetu. Tul meri 6,5 cm, luknja za natikanje na cev 1,9 cm. Tul je rja precej najedla, ves bajonet je v primerjavi z večjim lažji, tul iz tanjše kovine, zareza za izogibanje mušici je lomljena enkrat pravokotno. Bajonet je bil nataknjen na levi strani cevi. Ohranil se je v neki stari dimni kuhinji, saj je tul še vedno črn, kot je značilno za predmete iz bližine ognjišča dimnih kuhinj. Lahko je bil zataknjen tudi kje pod stropom, kjer je bil dim najbolj gost. V novejših časih so ga mogoče imeli za igre na ljudskem odru ali za pusta, saj so bodno ost prebarvali z rdečo bronco.

Tulni bajoneti so bili v 18. stoletju velik korak naprej pri rabi pušk. Pri prejšnjem usadnem bajonetu puške, ko je bil bajonet v cevi, ni bilo mogoče znova nabiti, tulni bajonet ni bil več zataknjen v cev in je nabijanje omogočil. Lahko samo ugibamo, zakaj so se nekatere vojske odločile, da je bajonet nasajen na levi strani cevi, druge pa, da je na desni. To ni bilo vseeno zaradi nabijanja. Če je bil bajonet na levi strani cevi, je morala biti puška med nabijanjem k strelcu obrnjena s celinom, saj je samo tako desna roka lahko nabijala cev, drugače bi bil bajonet v napoto. Če je bil bajonet na desni strani cevi, je morala biti puška za nabijanje obrnjena obratno, da je imel strelec pri cevi prostor za roko.

Tudi tulni bajoneti so se z razvojem spreminjali.

Sprva so bili kratki in široki, nekaterim je bila pri tulu dodana školjka, kot je bila na lovskih nožih jelenovcih. Rezilo je bilo ploščato kot nož. Tem bajonetom so ob koncu 18. stoletja sledili bajoneti s trikotno bodno ostjo. Različna je bila učvrstitev na cevi. Vojaku je morala omogočiti, da je bajonet ostal na cevi, ko ga je potegnil iz sovražnika. Zgodnji avstrijski bajoneti so imeli zadaj na tulu razširitev z zarezo, ki se je zataknila z zanko pod ustjem cevi. Francoski bajoneti so v napoleonskih vojnah dobili vrtljiv obroček, ki se je z obratom zataknil za mušico.

Kateri dobi pripadata oba bajoneta?

Najverjetnejša je razlaga, da napoleonskim vojnam, ki so se na slovenskem ozemlju vrstile od leta 1797 do 1813.

Najpopolnejša predstavitev bajonetov na svetu so tri zajetne francoske knjige s skupnim naslovom Atlas de la baionnette de collection. Njihov avtor je Jean-Pierre Vial. V primerjavi z njimi so ameriške in angleške knjige, ki so veljale za temeljna dela, malo več kot nič. Toda tudi v teh treh knjigah natančno takšna dva bajoneta iščemo zaman, vsaj manjšega. Večji bi lahko bil eden od francoskih modelov, mogoče M. 1822 ali celo eden izmed ruskih iz obdobja 1803-1854. Lahko pa tudi kateri od bajonetov, pri katerem ni mogoče določiti države. Tako bi lahko bil iz italijanskih vojn 1848-1849 ali napoleonskih 1797-1813.

Napoleonskim vojnam najverjetneje pripada tudi krajši bajonet. Po obliki tula bi lahko bil avstrijski, le takšne zareze za mušico nima nobeden od opisanih bajonetov v knjigah. Njegova posebnost je prerez luknje na tulu, samo 1,9 cm. V primerjavi z večjim bajonetom je opazno manjša.

V vsakem primeru pa je upravičeno sklepanje, da oba bajoneta pripadata koncu 18. ali prvi polovici 19. stoletja in obdobju pušk kremenjač. To je bil čas linijske taktike. Poravnane vrste vojakov so korakale druga proti drugi. Na določeni razdalji so se ustavile, na povelje so vsi vojaki ustrelili. Enako je ustrelila sovražna vrsta. Na mesta padlih vojakov so stopili vojaki iz druge vrste in korakali dalje ter spet na povelje ustrelili. Nazadnje je sledil bajonetni naskok. Ta je odločil izid boja. Zato je veljalo načelo, da je puška bedak, bajonet je junak. Puška bedak zato, ker s puškami tedanje dobe ni bilo mogoče zadevati niti približno, saj se krogla ni vtisnila v cev.

Stari tulni bajoneti so posebni pričevalci zgodovine.

(napis pod sliko)

16. Tulna bajoneta, najverjetneje iz napoleonskih vojn 1797-1813 ali italijanskih vojn 1848-1849