Nobena druga država ni imela v 2. svetovni vojni medalj za svoje velike bitke, kot jih je ustanovila Sovjetska zveza. Oficirji in vojaki Rdeče armade so že med vojno dobivali medalje za obrambo Leningrada, Moskve, Stalingrada in druge. Vsa odlikovanja katerega od nosilcev visokih redov imajo danes nedosegljive cene, toda nadomestni trakci odlikovanj povedo enake zgodbe.
Vojni muzej Logatec hrani veliko zbirko skupin nadomestnih trakov oficirjev in vojakov Rdeče armade. Vseh je okoli 150. Vsaka ima svojo bolj ali manj prepoznavno zgodbo, trakci nekega oficirja pa ostajajo skrivnost. Na prsih je nosil nadomestne trakce naslednjih odlikovanj: red oktobrske revolucije, red rdeče zvezde, medalja 20 let RKKA 1918-1938, medalja 100 let rojstva Lenina 1870-1970, medalja zmage nad Nemčijo 1945, medalja 20 let zmage 1945-1965, medalja za zavzetje Budimpešte in medalja 50 let oboroženih sil ZSSR 1917-1967.
Če skušamo obrazložiti vojno in življenjsko pot tega odlikovanca, je bil nedvomno udeleženec oktobrske revolucije, potem aktivni oficir, nato v Rdeči armadi med 2. svetovno vojno udeleženec bitke za Budimpešto, ki je trajala od 20. decembra 1944 do 15. februarja 1945. Vojno je preživel, toda leta 1948 ni bil več v vojski, saj ni dobil jubilejne medalje ob 30-letnici oboroženih sil. Prva medalja, ki jo je spet dobil, je bila medalja 20 let zmage 1945-65. To je bila najbolj množično podeljevana medalja za vse udeležence 2. svetovne vojne. Enako pogosta je bila njegova medalja iz leta 1967 ob 50-letnici oboroženih sil. Leta 1970 je dobil še medaljo ob stoletnici rojstva Vladimirja Ilića Lenina.
Na prvem mestu med vsemi njegovimi odlikovanji pa je bil red oktobrske revolucije. Ustanovili so ga oktobra 1967 kot visoko odlikovanje za politične, vojaške, gospodarske, kulturne, mednarodne in druge zasluge. Po rangu so ga postavili celo pred red zmage, rdeče zastave in druge visoke rede. Pred njim je bil samo red Lenina.
Ta odlikovanec ni bil nič visokega ali pomembnega, zato je visoki red oktobrske revolucije lahko dobil samo kot nekdanji udeleženec revolucije, v čast katere je bilo odlikovanje ustanovljeno. To potrjuje tudi njegova medalja, s katero so bili leta 1938 odlikovani oficirji, ki so bili v vojski že 20 let. Toda kaj se je zgodilo s tem oficirjem potem, da ni bil ne med branilci Moskve, Leningrada, Stalingrada in drugih mest, pač pa se je v vojni pojavil šele v bitki za Budimpešto ob koncu leta 1944? In kako tako star oficir, ki je moral biti glede na leta službe najverjetneje celo polkovnik, ni za vojno dobil nobenega visokega poveljniškega reda. Na prvi pogled bi to lahko bil red rdeče zvezde, ki je v skupini trakcev na drugem mestu, toda ker ne poznamo številke tega reda, ne moremo vedeti, ali ni bil mogoče podeljen že za boje z Japonci leta 1938 ali v finski vojni 1939. Lahko je bil z njim odlikovan šele za sodelovanje v bitki za Budimpešto, toda red rdeče zvezde je bil tudi odlikovanje za 15 let službe v vojski. Ker je bil leta 1938 v Rdeči armadi že 20 let, bi lahko dobil ta red tudi za izpolnjevanje tega pogoja.
Odlikovanja, kot o njih pripovedujejo trakci, so skoraj gotovo pričevanje o eni izmed tragičnih zgodb oficirjev, ki so jih zajele Stalinove čistke po likvidaciji načelnika Generalštaba, maršala Tuhačevskega leta 1937. Nemci so preko češkoslovaške tajne službe Stalinu podtaknili lažne podatke, da Tuhačevski z generali pripravlja zaroto proti njemu. Stalin je tako ali tako obračunaval s starimi komunisti, lahko mu je bilo to samo izgovor, da je dal pobiti ves vojaški vrh svoje vojske. Postrelili so skoraj vse generale in večino polkovnikov. Ti niso niti vedeli, zakaj jih pripadniki NKVD vodijo na morišča. Ohranila so se pričevanja, kako so mnogi mislili, da so žrtve zarote proti Stalinu in so pred puškami vzklikali Naj živi Stalin!
Nemogoče je razumeti, kako je lahko dal Stalin obglaviti svojo vojsko, ko je bilo že jasno, da je samo vprašanje časa, kdaj bo prišlo do velike, odločilne vojne z nacistično Nemčijo. Na čelo polkov so prišli celo podporočniki, ki so bili usposobljeni za poveljevanje četi, ne pa veliki enoti, kot je polk. Jugoslovanski vojaški ataše v Berlinu polkovnik Vladimir Vauhnik je v svojih spominih zapisal, kako so Nemci med rusko-finsko vojno leta 1939 ocenjevali, da je nesposobnost oficirjev Rdeče armade namerna, da bi jih zavajala. Toda v resnici res niso bili usposobljeni za poveljevanje in zato je Rdeča armada utrpela tako hude izgube. Nič drugače ni bilo leta 1941 po nemškem napadu. Nedoraslost nalogam najvišjih poveljnikov je bila očitna, Budjonij je delal enake napake kot dvajset let prej v vojni s Poljsko.
Generalni inšpektor pehote Rdeče armade je leta 1940 opravil pregled usposobljenosti za komandante 225 strelskih polkov. To je pomenilo 75 divizij ali polovico mirnodobne sestave Rdeče armade. Med temi poveljniki ni bilo niti enega, ki bi imel končano višjo vojaško akademijo Frunze. Samo 25 jih je končalo vojaško akademijo, 200 pa le tečaje za podporočnike in šole v polkih.
Nekateri polkovniki, ki jih niso postrelili, so 2. svetovno vojno dočakali za bodečo žico taborišč. Kakšna je bila ta resničnost, je najbolj prepričljivo opisal pisatelj Konstantin Simonov v romanu Ne rodijo se kot vojaki. Šele s takšnim opisom je mogoče dobiti predstavo o tem, kaj pomenijo suhoparne številke in podatki o stalinskih čistkah v vojski.
Tudi oficir, ki so mu pripadali nadomestni trakci z redom oktobrske revolucije, je bil najverjetneje eden tistih, ki so jih med vojno iz taborišč vrnili v vojsko, toda madež taborišča mu je ostal. Vprašanje je, ali so mu vrnili čin ali ga degradirali, mogoče poslali v vojsko celo kot navadnega vojaka. Zato je po zmagi spet moral iz vojske. Kje in kako je živel potem, ni mogoče vedeti. Zanesljivo pa ni bil nič velikega in ne pomembnega. Vsi vsaj malo pomembni so dobivali medalje za delovne zasluge, zelo pomembni rede rdeče zastave dela – on ni dobil nič. Vse tri jubilejne medalje so mu pripadle avtomatično, kot milijonom drugih odlikovancev. Medaljo 20 let zmage je leta 1965 dobilo okrog 15 milijonov državljanov Sovjetske zveze.
Nanj so se spomnili spet šele leta 1967, ko so pregledovali spiske še živih udeležencev oktobrske revolucije. Tedaj je bil star že najmanj 70 let in upokojenec. Vendar je vsaj na stara leta na prsih tega odloženega nekdanjega oficirja zasijalo odlikovanje, kot so ga tedaj dobivali samo najpomembnejši politični funkcionarji in generali.
Živ je bil še leta 1970, saj je dobil medaljo ob 100-letnici Leninovega rojstva 1870-1970. Po rangu bi morala biti pred medaljo 20 let Delavsko kmečke rdeče armade, toda v njegovi skupini je medalja iz leta 1938 na prvem mestu. Leta 1938 je bil visoki oficir Rdeče armade res nekaj in nekdo, in o tem je pripovedovala njegova medalja.
(napis pod sliko)
39. Zgodba, kot jo pripovedujejo trakci odlikovanj neznanega oficirja Rdeče armade