Z odlikovanji narodnega heroja Janka Rudolfa Vojni muzej Logatec hrani tudi nekaj odlikovanj njegove žene Tončke Durjava. Med njimi je redka posebnost pisno priznanje ob 15-letnici organov za notranje zadeve. Kot piše na njem, je bilo podeljeno »za uspešno opravljanje vseh nalog, ki mu jih je zaupala socialistična skupnost«. Ko so se na ministrstvu za notranje zadeve odločali za besedilo na listini, so očitno pozabili, da imajo v svojih vrstah tudi ženske. Lahko bi dali natisniti tudi žensko različico besedila, vendar niso. Tako je na listini natisnjeno besedilo namenjeno moškemu, ročno vpisano pa je žensko ime.

Kot je mogoče sklepati, so to priznanje dobili samo tisti pripadniki Milice in Uprave državne varnosti, ki so notranjim zadevam pripadali že 15 let. Kot ustanovitev organov za notranje zadeve so šteli 13. maj 1944, kar v Sloveniji ni ustrezalo zgodovinskemu dejstvu. Varnostno-obveščevalna služba in Narodna zaščita sta bili ustanovljeni že leta 1941.

Na listini je podpisan državni sekretar Vladimir Kadunec. Če je to tisti Kadunec, ki se je čez nekaj let moral ubiti, tedaj ni mogel vedeti, kakšna črna usoda ga čaka. Po Brionskem plenumu je moral biti zaradi lepšega videza in političnega učinka za javnost nekdo kriv za zlorabe UDV tudi v Sloveniji. Čeprav je Vladimir Kadunec opravljal samo to, kar so od njega pričakovali, so mu najverjetneje dali vedeti, kaj ga čaka. Nato so ga našli mrtvega v garaži v avtomobilu, v katerega so bili napeljani strupeni plini iz izpušne cevi. Večino nepomembnih pripadnikov UDV so razporedili drugam ali jih vrgli iz službe. Ti ljudje so izvrševali, kar so oblastniki Upravi naročali, zdaj pa so jih ti isti oblastniki odvrgli. Prišlo je do hudih razočaranj. Še ob praznovanju 13. maja 1974 je na hodniku Uprave javne varnosti na Maistrovi 2 v Mariboru nekdo ponoči na steno napisal Živel Ranković.

Verjetno so imele kak poseben pomen Rankovićeve besede, ko je ob neki priložnosti dejal, da se mu lahko očita vse mogoče, toda za razliko od drugih ni bil on nikoli na šolanju v Moskvi. Verjetno je hotel na lep način povedati, da so tisti, ki so se šolali pri NKVD, tam za to službo tudi podpisali, kar je bilo tedaj znamenje posebnega zaupanja in internacionalna proletarska dolžnost, kot so jim pojasnili. Med tistimi, ki so jih v Moskvo poslali na šolo NKVD ob koncu vojne, je na najvišje dolžnosti v Jugoslaviji prišel Mitja Ribičič. Preveč bi bilo ugibati, ali je Slovenija kdaj objavila seznam vseh, ki jih je poslala v to šolo.

(napis pod sliko)

50. Priznanje Tončke Durjava