Tolarji so bili najlepši kovanci, kar jih je bilo v zgodovini denarja, ker so bili veliko večji in zato v podrobnostih bolj prepoznavni kot grški, rimski in drugi lepi stari kovanci. Imeli so tudi svojo ceno, kot denar in kot srebro. Zato je toliko bolj nerazumljivo, zakaj je nekdo šel prevrtat in s tem uničit tolar iz leta 1792, in to celo dvakrat.

V zbirki je še iz tistih časov, ko so bile meje bolj ali manj zaprte in smo imeli samo starine, ki so se ohranile pri nas. Zato je bil naš človek, ki se je lotil tega čudnega opravila. Večjo luknjo je izvrtal s sprednje strani, manjšo z zadnje. Če je mogoče hotel tolar kam pritrditi, bi bila ena luknja dovolj, še posebej pa ne bi delal tako velike, da je podobo lepega srebrnika povsem uničila. Proti koncu 19. stoletja je z obdobjem moških žepnih ur prišlo do navade, da so si verižice teh ur krasili s starimi srebrniki, tolarji ali dvajseticami, toda dovolj je bilo, da je kovanec dobil zgoraj uho za obešanje.

Če bi bil nekdo posebej jezen na cesarja Franca II., bi zavrtal v njegov obraz, tako pa je obraz pustil nedotaknjen. Toda če je bilo temu našemu človeku vseeno za lep kovanec, kako to, da mu ni nič pomenilo tudi srebro?

(napis pod sliko)

14-1 in 14-2. Prevrtani tolar z obeh strani