Mali dan reformacije in veliki dan za slovenščino na Primorskem

Praznovali smo velik praznik, Dan reformacije in jaz od srca in z vsem spoštovanjem voščim vsem nam, ki nam je dano, da s ponosom izgovarjamo, pišemo in beremo zvenečo slovensko besedo.

Hvala vsem tistim, ki so nam jo stoletja ohranili.

Ampak nam Primorcem, ki smo živeli onkraj rapalske meje v Italiji, se je ponovno zgodil »mali dan reformacije« med II. svetovno vojno. Že leta 1941 je v težko dostopni grapi Trnovskega gozda začela delovati partizanska tiskarna SLOVENIJA. To je bil, po 25 letih, prvi vir slovenske pisane besede na Primorskem. Sprva le ciklostirana besedila, pa vendar naša – slovenska, od tujca tako osovražena in zaničevana.

Tesarji, mizarji in drugi, ki so se spoznali na obdelavo lesa, so na žagi v Gačniku obdelali tramove, deske in drugo gradivo za barake. In te ogromne količine gradbenega lesa je bilo treba spraviti v grapo, Studenci imenovano, in zgraditi barake na mestu, ki je bilo izbrano za tiskarno Slovenija. Tudi elektriko je bilo treba priskrbeti. In hudourniški potok v grapi je poganjal malo turbino. Vse to v strogi tajnosti in zaščiteno zaradi hrupa. Mojstri in pridni delavci so vse to zmogli in tvegali življenja.

V poletju 1944 se je nekaj pogumnih partizanov, tiskarjev,  domislilo, da bi tam globoko v Italiji, v Milanu, kupili pravi električni tiskarski stroj. In misija nemogoče se je začela. Veliki stroj iz Milana prepeljati v pripravljene barake v grapi pod Vojskarsko planoto, ni mačji kašelj.

Kako so iznajdljivi obveščevalci, s pomočjo domačinov, to železno gmoto varno pripeljali na zbrano mesto, si je danes težko predstavljati. Sovražnik je imel pod nadzorom vse ceste, železnico in druge poti, ki so vodili v zavetje Trnovskega gozda. Ampak trubarjam tistega časa ali »razbojniškim gošarjem« – (prosto po župniku iz Ihana), je tudi to uspelo.

In znameniti tiskarski stroj iz Milana še stoji in deluje v spomeniško varovanih barakah tiskarne Slovenija. Če vas pot zanese tja, si boste lahko na tem stroju natisnili kakšen spominček.

Sredi vojne vihre, v okupirani Evropi, v gozdu, skrit sovražnim očem, je mogočni stroj razporejal svinčene črke po papirju, da je postala slovenska pisana beseda. Tu sta bili natisnjeni prva in zadnja številka Partizanskega dnevnika. Natisnjeno je bilo 235 številk tega časopisa v 4000 izvodih dnevno. Poleg tega pa še 228 drugih časopisov. Nešteto okrožnic, obvestil, pesmi, v skupni nakladi preko 1.300.000 izvodih. Tradicijo tiskarne Slovenija in Partizanskega dnevnika nadaljuje Primorski dnevnik v Trstu.

Od kot prihaja ta časopis, takrat nismo vedeli. Vedeli pa smo, da prihaja iz rok v roke, od hiše do hiše, od vasi do vasi. In brali smo ga v naših domovih. Mlado in staro, ker je prinašal novice, ker je bilo tako lepo videti slovensko pisano besedo.

Vse to sem zapisal zato, da bi spomnil vse tiste moje sodržavljane, ki niso imeli te »sreče«, da bi jim tujci prepovedali materin jezik, (qvi si parla soltanto Italiano), da bi jim ukradli lastno ime, da bi zahajali v lokale in druge javne prostore z napisi, da je petje prepovedano, E proibitto cantare. In kaj je hujšega, da Primorcu zatreš strast do petja?

Morda mi bo kdo oporekal primerjavo med Trubarjevo reformacijo in ono, ki so jo zakuhali vrli partizani tam v trnovskih grapah in goščavah. Ampak nekaj skupnega, morda, pa le imajo? Trubar je sicer s svojimi somišljeniki na skrivaj v Slovenijo pošiljal slovenske knjige. Sodobni trubarji- partitzani pa so celo pretihotapili tiskarski troj in slovensko besedo tiskali kar doma. Oboji pa so širili pisano slovensko besedo med preproste ljudi. Še eno skupno značilnost imata ti dve reformaciji. Obe sta razklali slovenski narod. Reformacija je prinesla protireformcijo, ki je požigala slovenske knjige.

Petsto let pozneje so se k nam na Primorsko pritepli znanilci dvatisočletne kulture, razglasili Trubarjev jezik za »ligua di merda«, nam potujčili imena in nas razglasili za barbare (ščavi). In leta 1941, ko je Evropa ječala pod naci-fašizmom, so tam v grapi pod vojskarsko planoto trubarjevi zanesenjaki začeli tiskali in širili slovensko besedo, da bi z njo potešili zatirane Primorce.

In ta čas se je v Ljubljani del ostankov meščanskih strank, z blagoslovom veljakov rimskokatoliške cerkve, pajdašil s tistim delom okupatorskih vojaških sil, ki so načrtovale izginotje nas Primorcev. »Tudi, če jih vse potujčijo, (nas Primorce) da bodo le katoliki ostali«, je bilo geslo nekaterih cerkvenih veljakov.

Za konec moram dodati: Novodobni tolmači zgodovine II. svetovne vojne lahko vsa dejstva obrnejo na glavo. Tiskarna Slovenija v grapi pod vojskarsko planoto bo ostala svojstven partizanski-kulturni spomenik, če je komu to všeč ali ne.

– Delovala je nepretrgoma od leta 1941 do 1945.

– Nikoli jo sovražniki niso odkrili.

– V njej je bil natisnjen časopis »Partizanski dnevnik«, edini tiskani dnevnik kakega odporniškega gibanja v tedanji Evropi.

– Tiskarna še vedno stoji in deluje. Vsako leto jo obišče množica domačinov in tujcev. Partizanski dnevnik v slovenščini je hranjen v arhivih. Nihče ne more zbrisati natisnjenih besedil ali jih s »protireformacijo« izničiti. Tudi hvaležnosti nas, Primorcev, ker nam je ta dnevnik ponovno vrnil  pisano slovensko besedo v naše domove, ne more nihče izničiti. Hvala našim partizanskim trubarjem za  pogum, vestno delo, hrabrost in dokajšnjo mero iznajdljivosti v nemogočih vojnih razmerah

Andrej Bolčina