Velika zbirka starih vojaških, policijskih in gasilskih spon v Vojnem muzeju Logatec je bila že leta 2011 predstavljena v posebni knjig Pasne spone 1800 – 2010, od tedaj pa je še nekoliko narasla.
Zadnja pridobitev so bile štiri pasne spone s Koroškega. Pridobljene so bile iz zbirke Iva Skerlovnika s Koroškega. Ohranile so se v njegovih krajih in jih je obravnaval kot partizanske, saj imajo značilnosti predelanih nemških pasnih spon za partizansko rabo.
Prva je spona nemške kopenske vojske iz leta 1941. Pripada zgodnjim sponam, ki so bile izdelane iz železa. Letnica izdelave je na usnjenem jezičku. Tam je vtisnjena še oznaka tovarne Schneide Ludenscheid. Letnica izdelave je tudi na notranji strani spone, ob njej sta kratici E. S. Partizanska predelava je zelo značilna; samo zbrisan nemški orel. Napis Bog z nami očitno ni bil moteč in je lahko ostal. Na notranji strani je na kovini še precej ohranjene prvotne sivo zelene barve. Drugače pa je spona zelo ponošena, kar je tudi razumljivo. Z nemškim vojakom je bila neprestano od leta 1941, potem pa še s partizanom. Če bi lahko pripovedovala, bi bila njena zgodba polna vseh mogočih dogodkov.
Nobenega dvoma o partizanski pripadnosti ne more biti tudi pri drugi sponi. Tudi na tej je bila simbolika nemške kopenske vojske, le da je spona poznejša, aluminijasta. Na notranji strani ima oznako tovarne F. K. O. in še zelo malo ostankov prvotne barve. Partizanu, ki jo je nosil, ni bilo dovolj, da je spilil samo nemškega orla, pač pa je zabrisal tudi napis naokoli. Dolgotrajna raba je potem spono lepo zgladila. Aluminij je tudi nekoliko potemnel, kot da so spono kmalu po vojni odložili in je ni nihče več nosil.
Zgodnjim železnim pasnim sponam pripada tudi železna spona nemškega letalstva. Na notranji strani ima oznako C. T. D. 1942. Na njej se je ohranilo še veliko prvotne sivo srebrne barve, očitno je bila kakovostno delo. Vsi robovi in tudi sama spona so zglajeni, kar je nastalo po večletni rabi. K vprašanju, ali je bila partizanska, prispeva izrezana sredina spone. Tako lepo in pravilno so polje z letalskim orlom lahko izrezali samo v neki delavnici z ustreznim orodjem. To bi se lahko zgodilo tudi po vojni, saj so bile zaplenjene nemške pasne spone v Jugoslovanski armadi v rabi vse do okrog leta 1950. Marsikateri vojak si je potem svojo pasno spono domov vzel za spomin. V letih po vojni je vojaški rok za mladeniče brez šol trajal tri leta.
Najbolj zagonetna je četrta pasna spona. Tudi ta je aluminijasta in popolnoma zbrušena. Zbrušena nista samo orel in krog okoli njega, pač pa tudi polje naokoli. Te spone so imele spredaj nacističnega orla z razširjenimi krili, venec naokoli pa je bil brez napisa. Zelo lepo ohranjena je zadnja stran. Vtisnjena je oznaka M 4/22, vtisnjena podoba pa pove, da je to bila pasna spona Wehrmannschafta SA. Te spone so pri nas redke. Če bi jih imeli vsi pripadniki tukajšnjega Wehrmannschafta Steirische Heimatbund, bi jih moralo biti veliko, vendar jih ni.
Posebnost te pasne spone je njena izpiljenost. Spona je skoraj gotovo stara, toda piljenje sprednje strani ni bilo opravljeno pred toliko leti, da bi aluminij sčasoma potemnel. Tudi notranji rob je oster, kot da ni bila veliko nošena. Če je res pripadala kateremu od naših vermanov, potem jo je nosil samo na apelih in akcijah proti partizanom. Če se je mogoče ohranila v Avstriji in jo je imel kateri od avstrijskih esajevcev, je ni nosil dolgo, saj je moral kmalu obleči vojaško uniformo.
(napis pod fotografijami)
36-1. Pasne spone od spredaj …
36-2. … in z notranje strani