Ko mi je bilo, otroku, komaj 15 let, sem dobil volilno pravico, ker je bilo takrat v navadi, da so »gošarji« lahko volili in bili izvoljeni v vse organe oblasti, društva in druge oblike samoupravljanja, ne glede na starost. In jaz sem nekaj časa pred tem, med vojno, nosil partizansko puško in hajkal tam po Trnovskem gozdu, kar je zadostovalo za pridobitev volilne pravice. Po resnici povedano, partizansko gibanje od mene ni imelo kakšne posebne koristi, ker sem s svojo dolgo britansko »flinto« v glavnem korakal za starejšim bratom, starim partizanskim mačkom, ki me je vzel v varstvo. Ampak bili so časi, ko je štela vsaka puška, če je bila na pravi strani zgodovine. In mi, Primorci, onkraj Rapalske meje, smo peklensko dobro vedeli, kje nam je mesto.
Ne bom pozabil 1. aprila 1945. Velika noč je bila, zjutraj zarana, ko smo na Vojskem padli v zasedo. S Predmeje nad Ajdovščino je naša enota hodila celo noč. Varovali smo vodstvo Osvobodilne fronte za Primorsko, s predsednikom pisateljem Francetom Bevkom na čelu. Prebiti se je bilo treba iz sovražnega obroča. Kako smo se rešili iz navzkrižnega ognja, še danes ne vem. Po dobri uri bežanja sem se znašel v Dolenji Trebuši. Za mene je bil to šok, ki me je v trenutku preobrazil iz otroka v odraslo osebo. Stal sem na cesti v Dolenji Trebuši. Živ in zdrav. Čutil sem, da sem postal odrasel človek. Partizan, vojak nove slovenske vojske.
Maja 1945 smo srečno prispeli v Trst. Varno in z vso častno odgovornostjo smo na Trgu Unita, v vladni palači, ustoličili predsednika Bevka in čakali zahodne zaveznike, da smo jim dokazali prisotnost naše civilne oblasti na tem območju. Trst, Gorico in celotno Julijsko krajno je osvobodil IX. korpus, drugi so le asistirali (IV. armada JNA, zavezniki) – to se danes pozablja. Civilno oblast pa so imeli ljudski odbori Osvobodilne fronte OF. Tako je bilo, če je komu danes to všeč ali ne.
Minevala je evforija in veselje nad zmago, ko je kot strela z jasnega prišel ukaz, da mora naša vojska zapustiti Trst in Gorico. Že pred tem so slovensko partizansko vojsko utopili v jugoslovanskem konglomeratu (beri srbskem) in cvet slovenskega vojaškega telesa razkropili po tedanji Jugoslaviji.
Solznih oči, s cmokom v grlu in stisnjenimi zobmi smo primorski partizanski borci sprejeli novo realnost. To je bila velika napaka, prvi korak, ki je vodil k poznejšemu razpadu Jugoslavije. Dne 15. junija 1945 sem gledal naše borce, ko so po obrobnih cestah Trsta odhajali v neznano. V teh enotah so bili tudi moji rojaki, Primorci, ki so pred mesecem jurišali na Trst. Kraška zemlja po hribovju okrog Trsta, od Bazovice, Občin, Nabrežine, do Tržiča (Monfalcone) je še vedno vpijala kri primorskih rodoljubov, ki so tam pustili svoja mlada življenja, da bi bil Trst svoboden.
Danes, v nedeljo, 7. julija. 2024 dopoldan, sem na TV ekranu gledal slovesnost in prisrčen sprejem njegove svetosti papeža Frančiška na Trgu Združitve-Piazza Unita v Trstu. Veličastno je bilo in za katoličane enkratno doživetje. Hvala prirediteljem, vredno je bilo ogleda. Ampak, z vsem dolžnim spoštovanjem meščanov Trsta in še posebej njegove svetosti papeža Frančiška, moram povedati, da je bila slovesnost, posvečena osvoboditeljem Trsta 2. maja 1945 na tem mestu, mnogo večja, odmevna, spontana, številčna in nabita s čustvi svobode. Trg združitve je bil resnično vreden tega imena, ker je na njem valovalo ljudstvo številnih narodnosti, celo vojaki zavezniških vojska so se pridružili temu veselju. Dne 7. julija 2024 je maševanje potekalo v italijanskem jeziku, Le nekaj besed je bilo sramežljivo izrečenih v slovenščini. Pesem se je komaj slišala, slovesnost 2. maja 1945 pa je bila bučna, razigrana in vesela. Slovenska pesem je donela v nebo, da je njen odmev še morje razburkal do globin. Tresli so se temelji mogočnih zgradb. Jaz pa sem stal na straži, tam med oboki mogočne Vladne palače, srečen in ponosen vojak slovenske vojske, ki je to zimo doma zapustil svojo kozo Belko in se pridružil partizanom. Vsaka puška šteje, so dejali, tudi če je zamenjala pastirsko palico. Stal sem pred vhodom v mogočno zgradbo sredi Trsta in tudi grom in peklo bi me ne premaknilo. Moj dom, kamnita in s slamo krita hišica tam na Gori, pa je samevala.
Andrej Bolčina