V hribih pri Kobaridu, na italijanski strani bojišča, se je ohranilo nekaj predmetov, ki z vidika zbiralcev in njihovih velikih zbirk s soške fronte ne pomenijo nič, čeprav o tistih časih ne povedo nič manj kot še tako redke značke. Že nekaj let so te glavni cilj zbiralcev.

Od lesene italijanske čutare je ostal samo en pločevinast obroč z vzdolžno prečko. Te čutare je imela italijanska vojska samo na začetku vojne, verjetno prvi dve leti, potem so jih zamenjale pločevinaste. Zaradi te zgodnje čutare je mogoče sklepati, da so se predmeti ohranili na nekem kraju, kamor je italijanska vojska prišla na začetku vojne ali kmalu potem.

Ta razlaga bi bila mogoča tudi zaradi dveh pločevinastih vezi za šotorske drogove. Potem, ko se je vojna razvila, so povsod v bližnjem in daljnem zaledju rasla naselja barak, v prvi bojni črti, v strelskih jarkih, pa šotorov niso postavljali. Vojaki so imeli šotorska krila zato, da so jih varovala pred dežjem in poletno sončno pripeko.

Toda vojaki so bili tam še najmanj leta 1916, saj sta se ohranila ostanka dveh razpadlih grebenov s čelad. Leta 1915 čelad še ni bilo, prve francoske čelade so vojakom razdelili leta 1916. Bile so še francosko modre, toda izdelane posebej za italijansko vojsko, saj spredaj niso imele dodanega simbola rodu. Potem so vojaki dobili enake čelade, le da zelenkaste barve, nazadnje pa še izdelane v Italiji. Te niso več imele značilnega roba naokoli. Polkovni in drugi znaki so bili spredaj naslikani s temno barvo. Pločevina čelad je bila slaba, očitno so malo močnejše naredili le grebene in so se zato ohranili.

Nožnice italijanskih bajonetov so bile usnjene, zato ni bilo nič čudnega, če se je usnje zmočilo in propadlo, da se je spodnji medeninasti okov odlomil. Enako se je potem z italijanskimi usnjenimi nožnicami dogajalo med 2. svetovno vojno. Okovi so bili medeninasti in so, ko so očiščeni, kot novi. Ali je vojak hodil naokoli z nožnico brez spodnjega okova, kar bi bilo videti grdo in nevojaško, ali mu je vojska dala drugo nožnico?

Najlepša med spominki iz 1. svetovne vojne pa je italijanska savojska zvezdica. Vojaki so jo imeli na vsaki strani ovratnika. Vojaške so bile iz navadne gladke železne pločevine, oficirske okrašene. Zvezdica je imela zadaj vijak, s katerim je bila privita na ovratnik. Če se je vijak odvil, se je zvezdica lahko snela, toda ta vojak jo je izgubil drugače, saj ima zadaj še vedno matico. Mogoče je blago propadlo in je izpadla. Manj je verjetno, da je vojak star, ponošen suknjič zavrgel, saj bi tam ostala tudi zvezdica z druge strani ovratnika. Zvezdice te oblike in velikosti so vojaki imeli še dolgo po vojni. Manjše, aluminijaste so uvedli z novo uniformo leta 1934, vendar so jih že pred vojno ukinili. V 2. svetovni vojni so bile oznake na ovratnikih iz blaga. Aluminijaste zvezdice, ki se jih je veliko ohranilo na rapalski strani meje, so bile izgubljene pred vojno. Domov so jih prinašali tudi vojaki. Ko je italijanski vojak odslužil svoj rok, je lahko odšel domov v uniformi in mu je ostala kot njegova last. Potem jo je oblačil za veteranske proslave, dokler ni propadla. Najbolj trpežen je bil klobuk alpinske uniforme. Ta je bil iz debele, močne klobučevine. Nanj so si obešali medaljice s proslav, kot v Italiji počnejo še vedno. Ohranjanje vojaških tradicij je v italijanski vojski zelo močno, kot v vseh vojskah zahodnih držav. Izjema je Slovenska vojska, ki vsakih nekaj let celotno vojaško organizacijo popolnoma ukine in postavi na novo.

(napis pod sliko)

43-1. Greben italijanske čelade, dva tula šotorskih palic, obod lesene čutarice, spodnji okov nožnice bajoneta

43-2. Italijanska zvezdica z ovratnika in nepojasnjen krog