Mi smo bili prvi, ki nam po zaslugi ravnatelja Vinka Haložana ni bilo treba za 5., 6,. 7. in 8. razred osnovne šole več kot 2 km peš v šolo v Dolnji Logatec. To je bila, kot je rad rekel ravnatelj Haložan, zlata generacija OŠ Gornji Logatec. Osmi razred je končalo 20 učenk in učencev, od teh 10 z odličnim in le eden z zadostnim uspehom. Tovariš ravnatelj je vsakemu učencu zaželel, da iz šolskih klopi odnese kar največ znanja. Bil je ponosen na odličnjake in na tiste, ki so se morali za boljšo oceno bolj truditi. Do manj marljivih in razigranih nagajivčkov je znal biti strog, dosleden in brezkompromisen. Haložan je bil prepričan, da ima po končani osnovni šoli vsakdo na svojem področju možnost postati odličen in uspešen. Vsakega učenca je bodril, naj zaupa sebi, da bo lahko s svojimi sposobnosti in znanjem ter z veliko željo, voljo in delavnostjo dosegel in presegel svoje zmožnosti, sanje in upanja.
Šolski pouk v stari Ljudski šoli ob Tržaški cesti je bil nekaj let organiziran dopoldan in popoldan. Moški učitelji, imenovali smo jih tovariši, so prevladovali v učiteljskem zboru. V primerjavi z učiteljicami-tovarišicami, ki so imele poleg šolskih še materinske skrbi, so učitelji več časa in misli lahko posvetili učencem za utrjevanje snovi, dodatno izobraževanje, razne krožke, vaje, telovadbo, skupne oglede filmov, televizije, igre. Učitelj Janez Sovan je kar nekaj učencev okužil s smučarskimi skoki. To so bili Janez Marc, Janez Loštrek, Janez, Miri in Mitja Turk ter drugi. Pozneje sta za smučarski tek navduševala učitelja telovadbe Vojko Prezelj in Bosiljka Malnar. Učenci in starši so smučarske polete, polet Lajke in nato Jurija Gagarina v vesolje z zanimanjem gledali skupaj z ravnateljem in učitelji v razredu, kjer je danes v naši nekdanji šolo enota filantropije. V začetku 60-tih let je bila le v malokateri hiši že televizija. Prvi kinoprojektor za filmske predstave in televizijski sprejemnik je krajanom Gornjega Logatca omogočil v šoli Vinko Haložan.
V Gornjem Logatcu je bilo telovadcev in gledaliških navdušencev ter dramskih igralcev veliko in ravnatelj je vse rad podprl. S predstavo Bela snežinka in s Kekcem, pravo dramsko poslastico v režiji učitelja Viktorja Šena, je šola oživela. Kekec je bil Andrej Žigon (Dolinarjev Dreja z Gase, profesor slavistike, popotnik, Aleluja, dobrodelnež in posebnež, logaški pesnik). Mojco je igrala Jasna Rupnik (poročena Čuk, doktorica medicine v ZD Logatec). Rožle je bil Franc Kroupa (potem diplomirani veterinar). Bili so neverjetni igralci. Potem razočaranje, ker kljub izredni igralski sposobnosti Andrej Žigon po več avdicijah v zadnjem krogu ni bil izbran za Kekca v drugem slovenskem filmu Kekec in Mojca. To je ostalo v srcu Andreja Žigona in ga nekako onesrečilo za celo njegovo življenje. Razumel je, da je le nezakonski sin skromne tihe, potrpežljive, trpeče mame Julke. Bil je odličen Kekec, le njegov priimek ni bil dovolj zveneč in premalo znancev je imel ravnatelj v izbirni komisiji. Odlični učitelj slovenskega jezika Marcel Štefančič je Andreja navdušil za pesnjenje, za ljubezen do slovenskega in angleškega jezika.
S prihodom učitelja matematike Viktorja Žaklja je osnovna šola iz Gornjega Logatca slovela kot šola z največ dobrimi matematiki. Najboljši, Olgi Loštrek, na tekmovanjih noben učenec v občini in v Jugoslaviji takrat ni bil kos. Olga Loštrek je bila pozneje priljubljena profesorica matematike na bežigrajski gimnaziji v Ljubljani. Aleš Meze je postal desna roka direktorje SCT.
Takrat je učence prvega razreda učila pisati učiteljica Jelica Brus. Višje razrede pa so poučevali Sonja Haložan, stroga Hedvika Vidmar in Zalka Korenč, priljubljena učiteljica, ki je prišla z ukinjene šole v Grčarevcu. Učitelj je bil Janez Sovan, ki je s seboj z žibrške osnovne šole v 4. razred pripeljal učenca Gregorja Mihevca (Skrotnikovega). Učiteljica Bernardka Jerman je učiteljevala v Hotedršici. Gregor Logar in Vilma Meze sta bila zaslužna, da Viktorju Menartu ni bil nihče kos v naravoslovju. Postal je dr. kemije, znanstvenik … Vsi štirje odličnjaki so bili, kot njihov ravnatelj, prehitro pokojni.
Da šola danes nosi naziv Kulturna šola, je dolga zgodba učiteljev petja. Učitelj petja na šolah v Gornjem in Dolnjem Logatcu je bil Alojz Velkavrh, organist v cerkvi. Tercman so učenci skrivaj klicali dedka simpatičnega TV vremenoslovca, Andreja Velkavrha. Za njim je mladi Andrej Logar sestavil šolski otroški mladinski pevski zbor, ki ga je na zmagovalne stopničke popeljal Marcel Štefančič. Takrat so to bili časi petja partizanskih pesmi in Marcel Štefančič je bil tisti, ki je učencem s ponosnim in zanosnim petjem privzgojil ljubezen do domovine, do partizanskih borcev in bork, ki so se borili za svobodo in mir s pesmijo do zadnjega diha. Tako kot Marcel Štefančič, je z dušo in telesom, kot se reče, do šolskega leta 2019/20 40 let dirigiral osnovnošolcem gornjelogaške osemletke in devetletke in jih za glasbo in umetnost navduševal, najprej kot tovariš učitelj, nato kot gospod učitelj, Zdravko Novak, s simpatičnim “nadimkom” Čivkar.
Ravnatelj Haložan je za razrednika prvega petega razreda v Gornjem Logatcu izbral Edvarda Lenarčiča. Njegov oče je bil eden izmed osmih logaških talcev, ki so jih Italijani leta 1942 ustrelili v Horjulu. Prve angleške besede je petarje naučil učitelj J. Merjasec iz Vzgojnega zavoda v Gornjem Logatcu. Naslednje leto ga je nadomestila Jelka Šprager, ki je po sporu z ravnateljem odbrzela po dveh letih iz Logatca, in Marcel Štefančič se je po sili razmer lotil še učenja angleščine.
Skrbno izbrani Haložanovi učitelji, brata Pekova, za petje in telovadbo Andrej Logar (pozneje je bil logaški župan in se je upokojil kot ravnatelj Osnovne šole Miroslava Vilharja v Postojni, njegova hči Barbara Logar Facija je sedaj na šoli učiteljica slovenskega jezika) in Gregor Logar za biologijo in kemijo. Učili so Viktor Žakelj in tudi Žirovka Helena Oblak, matematika, fizika, Marcel Štefančič slovenski jezik, Franc Korenč zemljepis, zgodovina, Vilma Meze biologija, kemija, Nuša Štefančič glasbena vzgoja, Viktor Šen srbohrvaščina, akademski slikar Kosi tehnični in likovni pouk. Dihali so z učenci, delili znanje nad predpisanim učnim načrtom. Ne za “govejo muziko”, za rock and roll so navduševali šolarje. Pri profesorju Kosiju so, brez njegove vednosti ali pa z vednostjo ravnatelja, ure tehničnega pouka postale ure z Beatlesi. Love Me Do, Can’t Buy Me Love, Yesterday, Rolling Stonsi, Satisfaction … je odmevalo z gramofonskih plošč in iz gramofona, ki ga je spretno pritihotapil v učilnico v zadružnem domu, nad današnjo trgovino Orel, Andrej Žigon.
Bili so športni dnevi, kurirčkova pošta, praznovali smo 1. maj, nato dan mladosti 25. maja s sprejemom pionirjev med mladince, 1. november je bil dan spomina na mrtve, 29. november dan republike, rojstni dan socialistične federativne republike Jugoslavije s sprejemom prvošolcev v pionirsko organizacijo. Hodili smo na proslave ob dnevu borca na Ravniku nad Hotedršico, proslavljali smo dan žena, imeli smo pustna rajanja, orientacijske pohode, športne dneve, številne strokovne izlete med šolskim letom in najpomembnejše, eno ali dvodnevni izleti razredov ob koncu šolskega leta. Na končni izlet konec prvega razreda na ljubljanski nebotičnik je učence pred 60 leti odpeljal in v 2. razredu v Cerkno, v partizansko bolnišnico Franjo, s kamionom znani logaški šofer Radko Marušič.
Bila so srečanja s slovenskimi pesniki in pisatelji. Pisatelj France Bevk je bil eden najzanimivejših. Iz prve roke so vojne čase šolarji podoživljali s prvoborcem Jožetom Simšičem – Jelenom, Francem Rupnikom – Lovcem, partizan Brusom, ki so mu v bolnišnici Franja med vojno morali odrezati del roke. Vojko Rupnik, najmlajši logaški partizanski kurirček, je šolarje popeljal po svoji kurirski poti s Kalc do kurirske postaje TV-2a v Kališah in po skrivališčih za italijansko orožje in hrano za partizane, Obiskal nas je Friderik Meze-Božo, borec 14. divizije in partizanski kurir na konju. Prešel je s štajerskih gričev do Šaleške doline in do Glavnega štaba partizanske vojske v Beli Krajini. Bil je priča smrti in pokopu mladega partizanskega pesnika Karla Destovnika – Kajuha. Srečali smo se z borci Vinkom Jazbecom, Vinkom Petkovškom, partizanko Francko Sever, zdravnico dr. Pavlo Jerina Lah in drugimi. Veselo otroštvo, mladost, ljubezni. Lepi spomini.
V spominskih knjigah učencev in učenk generacije 1958/59 so zapisane misli, ki jih je učencem in učenkam poudarjal ravnatelj in vcepljal učitelj Marcel Štefančič: Nula die sine linea. Memento homo quiapulves as et in pulveris reverteris.
Po izvolitvi Vinka Haložana za logaškega župana in že nekaj časa prej, so bili ravnatelji OŠ Gornji Logatec, pozneje imenovane po Edvardu Kardelju in sedaj Osnovne šole Tabor Logatec, “njegovi“ učitelji Sonja Haložan, Marcel Štefančič, Viktor Šen in Vilma Meze.
Preseljevali, doseljevali, zaostajali, ponavljali razrede so učenci in učenke. Menjavali so se prosvetni delavci, šola se je dograjevala. Danes nima samo osem razredov, vsako leto je več paralelk. Nova je šola v Gornjem Logatcu, nova v Hotedršici, obnovljena je šola na Tratah.
Ni se 60 let spreminjala vedoželjnost otrok. Okolje, možnosti za šolarje in učitelje pa so v začetku 21. stoletja bistveno drugačne, kot so bile v času ravnateljevanja Vinka Haložana. Učitelji vedno orjejo ledino, vsak v svojem času. Učenci v šolskem letu 1958/59 v 1. razredu: Adamič Helena, Brus Dragica, Budič Mojca, Čepon Verica, Loštrek Olga, Čerin Marica, Leskovec Ivanka Jana, Hrovat Dušan, Meze Božidar, Meze Aleksander, Kroupa Franc, Jerina Franc, Boris Vovk, Menart Viktor, Žigon Andrej, Franci Jereb, Anton Čuk, Franci Godina, Franci Habjan, Marko Tomazin, Ivan Gostiša, Štefan.
Učenci v šolskem letu 1958/59 v 8. razredu: Adamič Helena por. Budič, Mojca, Čepon Verica, Olga Loštrek por. Arnuš, Leskovec Ivanka Jana por. Jerina, Maruša Malič por. Gostiša, Lučka por. Mihevc, Hrovat Dušan, Meze Aleksander, Kroupa Franc, Menart Viktor, Žigon Andrej in Hotenjci: Leskovec Francka por. Čuk, Tomažin Jožica, Sonja Menart, Jože …, Janez Zelenc, Mihevc Gregor in Milena Poženel iz Grčarevca.
Učitelji vedno živijo v srcih učencev, ker se ta izjemna vez med učiteljem in učencem nikoli ne pretrga. Veselo in s hvaležnostjo se je spominjati šolskih dni, ravnatelja, gornjelogaških učiteljev, učiteljic, sošolk in sošolcev. Otroštvo in odraščanje Haložanovih učencev je bilo sproščeno, veselo, zabavno, razigrano na polju svobode. Ni se prehitro končalo zaradi vojnih grozot, poniževanj, sovraštva, slabega zdravja, podhranjenosti, težkega dela, izključenosti iz izobraževanja.
Kar pa se dogaja leta 2020 osnovnošolcem ni spodbujajoče in niti malo obetavno. Slovenija ima policijsko uro od 21. ure do 6. ure zjutraj. Otroci in učitelji tedne ne hodijo v šolo, odrejeno je “zaporništvo”. Je čas, ko obstaja preteklost, ni pa videti prihodnosti. Ni vojne, je pa Covid in je karantena. Zakaj? Globoko bi zavzdihnil, se po svoji navadi z roko podrgnil od brade po obrazu, položil roko na čelo in se na svoj 96. rojstni dan, 31. decembra 2020 zaskrbljeno zamislil Vinko Haložan.
Jana Jerina
Zapisano 25.12. 2020.