Vsi sklepanci, pasovi ženske noše do 19. stoletja in še vedno del gorenjske narodne noše, ki so bili predstavljeni v Vojnozgodovinskem zborniku št. 51, so bili iz osrednje Slovenije, Vojni muzej Logatec pa hrani tudi dele sklepanca s Kozjaka. Kozjak je hribovje, ki teče od Maribora do Dravograda vzporedno s Pohorjem, le da na levem bregu Drave, ne dosega pa tudi višine Pohorja. Približno po grebenu poteka meja z Avstrijo. Naselij je samo nekaj in še ta so majhna, na grebenih, ki se spuščajo proti Dravi so samotne kmetije. Nekoč so bile to mogočne kmetije in je vsaki pripadal ves greben s pobočji na levo in desno stran, ob velikih denarnih krizah proti koncu 19. stoletja so se reševale s prodajo zemlje, toda še vedno je tako, da ima vsak greben eno samo zares veliko kmetijo, ob njej pa je še kakšna.

Tako je tudi na Javniku, grebenu, ki se s Sršenovega vrha pri Kapli spušča proti Dravi globoko spodaj v dolini. Zahodna polovica Kozjaka pripada Koroški, vzhodna Štajerski, Javnik leži na začetku koroške polovice. Ob Dravi je Ožbalt, toda Javnik ima grobove in šolo na Kapli. V Ožbalt hodijo – vsaj nekoč so hodili, danes se vozijo – domačini z redkih kmetij tam gori samo ob velikih cerkvenih praznikih in avgusta na veselico ob Ožbalški nedelji. Zato je moralo biti nekaj posebnega, kar se je zgodilo, da je neki ženski nekdo nasilno strgal njen sklepanec.

Pot z Javnika v dolino poteka prav po grebenu. To je samo steza, ki jo je ponekod mogoče bolj slutiti, kot videti. In prav ob tej stezi so se ohranili deli sklepanca in še okov ženske torbice ali denarnice, kot so jih ženske nosile na začetku 20. stoletja do 1. svetovne vojne. Toda ne vse. Služeče dekle si takšnega razkošja niso mogle dovoliti, enako ne žene in hčerke kajžarjev. Vsaka velika kmetija je imela spodaj ob potoku svoj mlin in mlinarja, Robnik, največja kmetija na Javniku, je imel tudi kočarja, ki je bil krojač, in še enega, ki je bil čevljar, verjetno pa tudi kovača. Ko pa se je sekal les ali sušilo seno za živino, so bili vsi po vrsti samo delavci, ki morajo odslužiti, da lahko živijo na gospodarjevi zemlji.

Zato se na tistem grebenu nekaj slabega ni moglo zgoditi kateri koli ženski z Javnika, pač pa tisti, ki je bila nekaj več. Mogoče gospodarjeva ali gospodinjina hči, nečakinja, sestra ali druga sorodnica? Gospodinja z velike kmetije v Ožbalt gotovo ni hodila peš. Ko se je gospodar odločil, da kam gresta, je hlapcu naročil, da mu je pripravil voz in konja.

Ženska s sklepancem pa je šla v dolino ali nazaj gor peš. Ker si je opasala sklepanec, je bila pražnje oblečena, kot so se ženske oblačile za k maši in posebne priložnosti. Na poti navzdol ali med vračanjem ji je nekdo, ki je bil precej močan, naredil nekaj slabega, tako nasilnega, da je pri tem sklepanec raztrgal na več delov. Če je denarnica ali torbica za molitvenik, od katere se je ohranil samo kovinski okvir, pripadala tej ženski, bi razlaga govorila o roparju. Toda če bi ropar hotel samo torbico, zakaj bi ji šel trgat sklepanec, ki ji je obdajal pas? Te torbice niso bile prave torbe, pač pa tedanja oblika ženske denarnice ali prostor za prenašanje molitvenika. Najcenejše so bile zelo preproste, samo bakren okvir za odpiranje in zapiranje, na katerem je visel mošnjiček iz blaga, bogatejše tovrstne denarnice pa so bile posebej lepi obrtni izdelki. Ta torbica z Javnika je pripadala najcenejšim. Glede na njeno skromno obliko je bil v njej samo kak drobiž, razen če je ženska imela kakšno posebno pot. Če je šla na pot z več denarja, potem bi lahko bil motiv napada denar. Poseben zaplet pri sklepanju o ropu pa povzroča dejstvo, da tisti, ki je žensko napadel, njene denarnice ni niti odprl. Zapirala se je z zatičema na vsaki strani, oba sta še na svojem mestu. Ropar bi prazno denarnico odvrgel, ne pa se ukvarjal še s potiskanjem obeh zatičev. Kovinski okvir denarnice je nepoškodovan.

Kraj za napad je bil izbran načrtno. Tam je lahko kričala in vpila na pomoč, slišati je niso mogli ne v dolini in ne zgoraj na grebenu. Od tam, kjer se je to zgodilo, do prvih hiš spodaj je zelo daleč, napad pa se je zgodil na pobočju pod robom grebena, zato kričanje ni moglo doseči tudi hiš zgoraj. Če ni pihal veter, ki bi odnašal glasove, bi jo mogoče lahko slišali le pri prvi hiši zgoraj pod grebenom, pri Zgornjem Hartmanu. Kje ženske ne bo slišati, je lahko vedel samo nek domačin.

Trije deli raztrganega sklepanca merijo skupaj 58 cm, kar pomeni, da sklepanca nekaj manjka. Gotovo je imel še eno vezno ploščico in ploščico s kavljem za spenjanje. Ohranjena je samo nasprotna ploščica z zanko. Če je bila na sklepancu letnica, potem je bila na ploščici s kavljem.

Veriga sklepanca je preprosta, samo obročki, ki so povezani drug z drugim, kot je to pri verigah. Na prvi pogled so močni, očitno pa jih ni bilo težko razpeti in verigo raztrgati. Ta preprosta izdelava lahko sporoča dvoje: v primerjavi z običajnimi sklepanci z dvojno verižico je bila to najbolj cenena oblika sklepanca, po drugi strani pa bi lahko šlo za starejši sklepanec. To pa je malo verjetno, če je bil sklepanec povezan z žensko denarnico iz let okoli 1890-1914. Ali pa so imele ženske takšne denarnice že tudi prej ali pa so še vedno nosile stare sklepance?

Če je res šlo za nasilno dejanje, povezano z neko žensko, kot je mogoče sklepati, potem bi lahko bilo kaj o tem tudi v starih sodnih arhivih, če so se ohranili, toda tudi če ne bomo nikoli vedeli za morebitne papirje, že sam raztrgani sklepanec in ostanek denarnice povesta veliko. Če sklepamo po merilih kriminalistike, pridemo do naslednjih razlag:

Ženska denarnice in sklepanca ni izgubila, saj je bil sklepanec nasilno pretrgan.

Njena denarnica ni bila niti odprta, zato ni šlo za rop.

Če bi hotel neki moški žensko iz maščevanja ali drugih razlogov pretepsti ali celo ubiti, bi jo tolkel ali zabadal v glavo in zgornji del telesa, ne pa da ji je strgal sklepanec, ki ji je visel okoli bokov. Tam spodaj je bil njegov cilj lahko predvsem posilstvo.

Toda če bi žensko samo posilil, bi se ona potem vrnila po denarnico in sklepanec ali oboje pobrala ob naslednji poti v dolino, toda to se ni zgodilo. Mogoče zato, ker je za vedno odšla iz teh krajev in je ni bilo nikoli nazaj.

Denarnice in delov sklepanca ni videl nihče drugi, ki je hodil po isti poti, očitno je storilec vse to porinil pod listje ali dračje.

Če je bilo vse res tako, kot kažejo navedena dejstva, in če predmeti niso ostali v gozdu zato, ker se ženska nikoli več ni vrnila, potem se ni zgodilo samo posilstvo, pač pa mogoče celo umor. Takšno razlago pa lahko potrdijo ali ovržejo samo morebitna stara orožniška poročila ali zapisi v črni kroniki davnih časopisov. Poročilo o umoru, če so truplo našli, ali o izginuli osebi, če je storilec truplo zakopal in ga niso nikoli našli, kar je v tistih širnih gozdovih zelo verjetno.

In če je res prišlo do kaznivega dejanja, kdo je bil storilec?

K odgovoru bi lahko veliko prispevali z domačije Zgornji Hartman, od katere so že dolgo samo ruševine. Hiša je stala na ozkem sedlu tik pod začetkom grebena, vsak, ki je šel v dolino ali se vračal navzgor, je moral dobesedno čez dvorišče. Domači pes je z laježem opozoril nanj in so domači – če že niso imeli opravkov kje okoli hiše – pogledali vsaj skozi okno. Zato so videli žensko, ki je šla v dolino, če ni bila celo iz njihove hiše. Če pa je bil storilec iz njihove hiše, je pohitel za njo ali pa je lahko sklepal, kdaj približno se bo vračala. Takrat jo je pričakal spodaj v gozdu, kjer je vedel, da je dovolj daleč od vseh hiš in tako na samem, da je zanj varno, tudi če bo kričala.

(napis pod sliko)

21-1. Ohranjeni deli sklepanca z Javnika

21-2. Od ženske denarnice se je ohranil samo medeninasti del za odpiranje, vendar popolnoma nepoškodovan