Jezdeci, ki so v drugih polovici 15. in v prvi polovici 16. stoletja iz Bosne in Like vpadali v Slovenijo, so lahko pričakovali, da se jim bo konj na dolgi poti zbosil. Na kovača, ki jim bo konja podkoval, niso mogli računati, zato je verjetno vsak nosil s seboj železno kladivce. Kar nekaj se jih je ohranilo na krajih, kjer se je gibala turška vojska.

Vsa kladivca so si podobna. Na eni strani imajo dva zoba in med njima zarezo, s pomočjo katere so iz kopita izvlekli žeblje, ki so ostali, ko se je podkev snela, z udarnim delom kladica na drugi strani pa so pribili novo podkev. Ni bila razžarjena in zato ne tako zanesljiva, kot pribita pri kovaču, toda še vedno bolje kot nič. Jezdec je lahko jezdil dalje.

Eno takšno kladivce, ki se je ohranilo blizu ceste pri Martinj hribu pri Logatcu je že bilo znano, zdaj se je pojavilo še drugo. Obe je mogoče povezati z napadom vojske Malkoč bega januarja 1559. Noč je prebila pod gradom Hasberg, njen del je čez Laze prišel vse do Logatca. Izvedli so običajno taktiko. Manjši del konjenikov je odjezdil naprej, večina pa je ostala skrita zadaj v gozdu. Če bi predhodnica v Logatcu naletela na sovražno vojsko, bi se navidezno spustila v beg. Sovražniki bi jo udarili za njo, potem pa v gozdu padli v zasedo.

Pri Logatcu se jim te taktike ne bi bilo treba poslužiti. Na Brodu so naleteli samo na kmete, ki so hoteli braniti svoj kraj. Nekaj teh kmetov so posekali, druge navezali na vrvi in odvedli s seboj, da jih bodo doma prodali za sužnje. Glavni trg za sužnje iz Slovenije je bil v Sarajevu, izhodiščna kraja za napade pa Srb in Udbina.

(napis pod sliko)

10. Kladivce turškega jezdeca