Oficirski sluge so imeli v zgodovini različna imena. V avstrijski vojski so jih imeli za pucfleke, v jugoslovanski kraljevi so bili posilni, v partizanih so jih imenovali kot kurirje, čeprav niso imeli nič skupnega s pravimi kurirji, ki so prenašali sporočila. V zgodovini sem jim je dogajalo vse mogoče, srbski prestolonaslednik princ Djordje je svojega vojaškega slugo pretepel do smrti, enako svojega tudi znameniti vojvoda Mišić.

Bilo je leta 1944, ko je komandant VII. korpusa Pero Popivoda razrešil Jureta Volka kot komandanta brigade in ga vzel s seboj kot kurirja v štab korpusa. Razrešeni in ponižani komandant se je temu uprl. V vasi Podub se je pognal v gručo belogardistov in pred sovražni mitraljez.

Ali je bil to samomor ali spet eden od umorov zločinskega Popivode?

Toda kako je bilo mogoče, da so tega človeka, ki je leta 1943 zagrešil pomor Prešernove brigade na Gorenjskem in delal hude grdobije, postavljali na vedno višje dolžnosti in za svoje zločine ni nikoli odgovarjal. Postal je celo general Jugoslovanske armade. Če ne bi po Informbiroju pobegnil v Sovjetsko zvezo, bi si težko kdo dovolil, da bi v svojih spominih zapisal po resnici, kakšen je bil. V Slovenijo so ga poslali novembra 1942 s skupino drugih srbskih in črnogorskih oficirjev, da so prevzeli nadzor nad slovensko partizansko vojsko. Prišel je kot intendant, tu pa postal veliki komandant. Kakšen je bil, dovolj pove to, da se je pustil oklofutati Rozmanovemu kurirju.