Deutsch-slowenisches Wörterbuch, ki ga je izdal ljubljanski škof Anton Alois Wolf in je izšel v Ljubljani leta 1860, je besedo Schwert prevajal kot meč. Dodan je bil še prevod meček za Schwertchen, kar je bila verjetno pomanjševalnica, majhen meč, in ne posebna oblika meča. (Wörterbuch II, str. 1441)
Nemška beseda Sabel je bila v istem slovarju prevedena kot sablja, zakrivljen meč. Dodana je bila razlaga, da gre za staro slovansko besedo. (Wörterbuch II, str. 1307)
Pallasch je bil pojasnjen kot dolgi bojni viteški meč, beseda palaš je slovanska. (Wörterbuch II, str. 1135)
Rappier, rapir, floret, je topi meč. (Wörterbuch II, str. 1227)
Janežičev slovensko-nemški Slovar, ki je izšel leta 1908 v Celovcu, ni dajal pojasnil, le prevod, da je meč v nemščini Schwert in enako pri drugih orožjih. (za meč Slovar, str. 248, za sablja str. 637) Pri rapirju je bila dodana razlaga, da gre za topi meč. (Slovar, str. 596) Po istem Slovarju je bil palaš dolgi bojni meč. (Slovar, str. 421)
Sedanje slovenske besede opredeljuje Slovar slovenskega knjižnega jezika. Določa, da je:
– meč, orožje z držajem in dolgim ravnim rezilom za sekanje in vbadanje (Slovar II, str. 715)
– palaš, meč z ostrino na eni strani rezila (Slovar III, str. 512)
– rapir, ozek, ostro koničast, navadno lahek meč, zlasti za vbadanje (Slovar IV, str. 318)
– sablja, orožje z držajem in dolgim, nekoliko zakrivljenim rezilom za sekanje, vbadanje (Slovar IV, str. 560)
Besede spada ali spata Slovar slovenskega knjižnega jezika ne pozna, poleg tega italijanskega tudi ne nemškega poimenovanja za to orožje, degen.
V Slovarju ni besede udrihač, ki se je pri nas pojavila kot slovensko ime za palaš. Po Slovarju je udrihač kdor negativno govori o kom (Slovar V, str. 231)
Zgodovinsko gledano je bil meč sečno in bodno orožje z ravnim rezilom, ostrim na obeh straneh. Sablja je bila predvsem sečno orožje z zakrivljenim rezilom, ostrim samo na eni, zunanji strani. Meč je pripadal zahodni in srednji Evropi, sablja je veljala za orožje vzhodnih, konjeniških ljudstev. Srednji in potem še zahodni Evropi so sabljo približali madžarski konjeniki.
Obe orožji sta prešli več razvojnih stopenj, v katerih je nastalo več podoblik.
Razvoj meča se je začel v bronasti dobi. Meči bronaste dobe so bili v primerjavi s poznejšimi zelo kratki. Po ročaju so se delili na polnoročajne in jezičasten. Polnoročajni bronasti meč je imel polni ročaj, oblikovan za prijem dlani. Jezičasti bronasti meč je imel namesto ročaja nasadilni trn, na katerega so nataknili držaj ali nanj pritrdili ročajno oblogo.
Orožje starejše železne dobe so bile sulice, kopja in bojne sekire ter noži. Meč se je uveljavil spet v mlajši železni dobi. Imenujejo ga tudi kot keltski, saj bi se naj po Evropi razširil s keltskimi osvajalci. Meč je bil zelo dolg, z na ročajnem trnu nataknjenim držajem. Njegova posebnost je bila pločevinasta nožnica, pod ročajem posebej oblikovana in okrašena.
V isti dobi se je na Apeninskem polotoku oblikovala močna rimska država, ki si je počasi podrejala sosednja ozemlja. Njena udarna sila so bile pehotne legije, konjenice je bilo malo. Legionarji so bili oboroženi s kopjem, kratkim mečem (gladius) in bodalom (punigio). Konjeniki so imeli daljše meče, vendar še neprimerno krajše in ožje, kot so bili veliki in široki keltski meči.
V 5. in 6. stoletju je vzhodnorimska država dovolila, da čez slovensko ozemlje potovali in se začasno tudi naselili Goti in za njimi Langobardi. Zanje so bili spet značilni veliki in široki železni meči z nataknjenim držajem, kot so bili meči mlajše železne dobe. Njihova nožnica ni bila več kovinska, pač pa iz organskih snovi, zaradi česar se te nožnice niso ohranile. Na Slovenskem je bilo najdenih več teh velikih mečev, poimenovani so kot langobardski.
Iz rimskega dolgega konjeniškega meča – spathe – se je v zahodni Evropi skozi več stoletjih razvil meč, ki ga danes imenujemo kot viteški meč. Do 9. stoletja je imel držaj nataknjen na ročajnem trnu, na prelomu iz 9. v 10. stoletje je prišlo do velike spremembe, ki je dala viteški meč značilne oblike. Meč je dobil velik, železen ročajni glavič, ki je bil na vrh ročajnega trna zakovičen. S težo je pomenil protiutež težkemu rezilu, kar je omogočilo lažje rokovanje z mečem. Meči 10. in 11. stoletja so imeli ročajni glavič oblikovan kot polkrog. Od 11. stoletja dalje je bila večina ročajnih glavičev okroglih, bili pa so tudi drugih oblik.
Viteški meč je bil konjeniški meč, saj je bil konjenik lahko samo vitez, to je plemič ali druga oseba v tem rangu, tudi če ni bila formalno povzdignjena v plemiški stan. Viteški meči se niso razlikovali samo po obliki ročajnega glaviča, pač pa tudi po velikosti. Tako so nastali enoročni, enoinpolročni ter dvoročni meči. Njihov odbojnik je bil raven in je kot prečka z ročajem oblikoval križ, kar je bilo v skladu z načelnim poslanstvom viteštva. V drugi polovici 15. stoletja je odbojnik robil obliko črke S in potem še dodatke.
Viteške meče in drugo orožje v srednjem veku je mogoče obravnavati samo v okviru tedanjih družbenih razmer in pravil. To je bila doba, ko je bilo določeno, kaj pripada kateremu stanu. Za oblačila so bili predpisani posebni oblačilni redi, ki so se po potrebi obnavljali. Glavni stanovi, ki so sestavljali družbo, so bili: plemstvo, duhovščina, meščani, vojaki, svobodniki in tlačani.
Plemstvu je bilo dovoljeno vse orožje.
Duhovščina ni bila oborožena, varovali so jo oboroženi hlapci in višjo duhovščino tudi najeti vojaki. Pripadniki viteških redov niso pripadali duhovščini.
Vojaki so bili kot stalna posadka tudi na gradovih, vendar jih je bilo malo, tudi samo po dva ali na malih gradovih nobeden. Število vojakov-najemnikov se je pri nas dvignilo ob koncu 15. stoletja. Zaradi turške nevarnosti je prišlo do organiziranja deželnih najemnikov, landsknehtov, dobesedno deželnih hlapcev. Dovoljeni so jim bili kratki široki meči. Redki izkušeni in posebej močni najemniki so imeli zelo velike dvoročne meče, ki pa niso imeli oblike viteških mečev.
Meščani je pomenilo enako kot obrtniki in trgovci. Osebno so bili svobodni, dovoljeni so jim bili kratki meči in podobne široke, kratke sablje.
Manj jasna je predstava o oborožitvi svobodnikov. V zadnjih stoletjih prvega tisočletja jim je pripadala sulica. Njihova verjetna oborožitev tedaj je bil, poleg sulice, dolgi bojni nož, v visokem srednjem veku viteška oborožitev, če so si jo lahko kupili.
Na dnu družbene ureditve so bili tlačani, kmetje, temu ustrezna je bila v srednjem veku tudi njihova oborožitev. Na pot, ko so se odpravili zdoma, so si za osebno varnost za pas zataknili nož in v roke vzeli gorjačo ali sekirico. Ko so morali z zemljiškim gospodom na vojni pohod ali jih je poklical k obrambi gradu, jih je oborožil iz svojih zalog orožja. Glavno kmečko orožje je bila sekira. V času turških napadov v 16. stoletju, jim je bilo dovoljeno strelno orožje, toda po uporih spet prepovedano. Dolgi nož je po kmetih dobil ime Bauerwehr.
V 16. stoletju se je doba viteštva končala, s tem se je spremenila tudi oblika mečev. Landskehti, dobesedno deželni hlapci, dejansko vojaki najemniki, so imeli kratke meče z zelo širokim, topim rezilom, ki so bili bolj pripravni za klanje ujetnikov kot bojno orožje. Posebej močni med najemniki (Doppelsöldner, vojaki z dvojnim plačilom) so bili oboroženi z zelo dolgim in težkim mečem. Bil je drugače oblikovan, imel je dolg ročaj za dve roki in tudi plamenasto rezilo. Vojaki so z njim nastopali pred bojno vrsto. Vihteli so ga v krogu in utirali pot pehoti. Te meče po muzejih postavljajo k viteškim oklepom, kar je nesmisel.
Dolgi meč je ostal orožje konjenikov. Ker roka ni bila več v oklepu, jo je varovala vedno večja ročajna košarica. Novi konjeniški meč je postal opazno ožji, rezilo je imel samo na eni strani, kot je bil v sekanju njegov namen. V 17. stoletju so bili takšni enorezni meči glavno orožje evropskih konjenikov. Enorezni konjeniški meč je na Slovenskem dobil več imen: palaš, udrihač in še kakšno.
Vsi enorezni meči niso bili konjeniški, kot niso bili vsi oboroženci konjeniki. Tak je bil meč benečanskih hrvaških najemnikov. Po njih, to je Slovanih, je dobil ime schiavona.
V veliki večini so bili pehotni meči in sablje lažji od konjeniških.
Vzporedno s konjeniškimi meči, ki so bili predvsem za sekanje, je nastal še lahki, ozki meč za bodenje, rapir. Zaradi ozkega, čeprav ravnega rezila, ga ni mogoče imenovati kot meč. Pehoto so sestavljali pikenirji in mušketirji. Pikenirjem je bila glavno orožje sulica, s katero so ustavljali sovražni konjeniški napad in varovali mušketirje, saj je bilo nabijanje muškem opravilo, ki je zahtevalo svoj čas. Lahki meč-rapir jim ni smel biti ovira, nujen pa je bil za boj iz bližine, do katerega je prišlo v bitkah.
V 18. stoletju je prevladala pri oficirjih še ena oblika lahkega meča, ki ga nemško govoreče orožje imenuje Degen, v Italiji spada. Da se ne bomo odločali za ene ali druge, naj bo pri nas imenovan kot oficirski meč ali lahki oficirski meč. Podobno orožje paradne uniforme državnih uradnikov je bil uradniški meč. Plemiči so imeli kot del svoje noše v 18. stoletju lahki plemiški meč. Bil je raven, z ostrino na obeh straneh ozkega rezila, pa vendar ne običajni meč. Avstrijski pehotni oficirji so (lahki) oficirski meč nosili do sredine 19. stoletja, šele potem so dobili sablje.
Razvoj sablje, to je sečnega enoročnega orožja s krivim rezilom, je posebno vprašanje. Zajema več dejstev, ki zahtevajo posebno razlago, vse od mahire v starogrški dobi dalje in do drugih podobnih orožij z ostrino na notranji strani zakrivljenosti. Jatagan je bil dolg kot sablja, vendar je imel tako svoje značilnosti, da ga ni mogoče imeti za sabljo. Zahodna Evropa je sablje spoznala kot orožje konjenikov z vzhoda, to je iz Turčije, Madžarske in Poljske. Sablje so v 18. stoletju postale orožje nove zahodnoevropske lahke konjenice, huzarjev, uvedenih po dobrem zgledu madžarskih huzarjev. Ravni konjeniški meč je ostal orožje težke konjenice, sablja lahke konjenice.
Doba sabelj in mečev kot orožja za rabo se je končala v 1. svetovni vojni. Čeprav je leta 1914 prišlo tudi do velikih konjeniških bitk, se je v zimi 1914-1915 začela pozicijska vojna v strelskih jarkih. Sablje in meči so postali na bojiščih odveč, ohranili so jih samo v zaledju. Po 1. svetovni vojni so v več državah oficirske sablje nadomestila oficirska bodala. Sablje in oficirski meči so v 21. stoletju ostali samo za paradne in podobne slavnostne nastope. Lahki meč pripada na primer paradni uniformi gojencev vojaške akademije ZDA West Point. Na paradah zmage v Moskvi imajo poveljujoči oficirji sablje. V Veliki Britaniji so na čelu bataljonov in čet, ki so se iz Afganistana vračali v domači kraj, korakali oficirji s sabljami.
Kot povzetek je mogoče našteti ustrezna slovenska poimenovanja za razne vrste mečev v skladu z opisanim zgodovinskim razvojem:
– bronasti meč, bronasta doba, okoli 12. do 8. stoletje pred našim štetjem
– keltski meč, mlajša železna doba do rimske zasedbe
– gladij, kratki rimski meč
– spatha, dolgi rimski meč
– langobardski meč, 6. stoletje
– zgodnji srednjeveški meč, 7.-8. stoletje
– viteški meč, 9. do 15. stoletje
– kratki meščanski meč, meščanska sablja, 14., 15. stoletje
– kmečki nož, 15., 16. stoletje
– konjeniški meč, 16. do 20. stoletje
– kratki najemniški meč, 16. in 17. stoletje
– dolgi najemniški meč, 16. stoletje
– krvniški meč
– sodniški meč
– rapir, 16., 17. stoletje
– lahki oficirski meč, tudi samo oficirski meč, 18. do 20. stoletje
– uradniški meč, 19. in 20. stoletje
– gasilski poveljniški meč, konec 19. in začetek 20. stoletja
– meč akademske legije, 1848
– paradni meč in sablja, 20. in 21. stoletje
Obstajale so tudi podzvrsti navedenih orožij, kar opredeljuje dodatna oznaka. Enako velja za predmete, ki imajo obliko orožja, vendar niso orožje: gledališki meč, ceremonialni meč, otroška sablja, sablja za odpiranje šampanjca itd. Historični meči in sablje so ponaredki starih orožij.
(napis pod sliko)
8. Sablja nove slovenske vojske, uvedena za častno četo ob razglasitvi samostojnosti slovenske države 26. junija 1991 v Ljubljani, od tedaj sablja, ki je podeljena ob imenovanju v čin brigadirja