Gradišče na hribu Velike bukve nad Logatcem je bilo na vrhuncu svojega razvoja v železni dobi. Iz te dobe je z gradiščem povezanih toliko posebnih rezal, kot nikjer drugje, ali pa so se arheologi iz previdnosti zaradi nejasnosti njihovemu predstavljanju izognili. O tem, čemu so bila namenjena, je mogoče samo sklepati, kar pa je tudi dovolj.
Rezala imajo obliko ležečega štirikotnika, podobnega trapezu. Večinoma so rahlo usločena, redkejša so ravna. Na spodnji strani je rezilo, zgoraj odebeljen hrbet ali rob. Pod njim sta dve luknji, oddaljeni okoli 4 cm. Namenjeni sta bili za vrvico ali usnjen trak, s katerim je bilo rezalo mogoče obesiti. To je bilo tudi razumljivo, saj tedanja oblačila niso imela žepov. S pomočjo teh dveh lukenj je nastala zanka za obešanje, najverjetneje za okoli vratu. Tako je rezalo ležalo na prsih ali pod njimi, če je viselo na daljši vrvici. S tem je bilo takoj pri roki za rabo.
Za kakšno rabo?
V dlan leže zelo lepo, palec ga pritiska na prste pod njim, zato je pritisk dovolj močan za rezanje in strganje, še posebej je priročno za britje. Pri urezovanju ni mogel biti globok, samo do prstov. Ti pa niso bili ovira pri strganju kož. Enako ne pri britju. Zaradi tako manjše globine ureza rezilo ni moglo nadomestiti noža, toda zato, ker je bilo takoj pri roki, je imelo pred nožem prednosti. V mlajši železni dobi so tudi noži dobili na vrhu ročaja zanko, ki je omogočala, da so jih lahko obesili.
Iz mlajše železne dobe so se ohranile tudi britve podobne oblike, kot so bila rezila britev pozneje. Mogoči sta dve razlagi: ali so bila rezala predhodniki britev ali pa so bila hkrati v rabi. Tudi v tem primeru je odgovor lahko samo ugibanje, dokler ne bodo v časovno določenih plasteh našli rezal in britev.
Rezala so bila kakovosten kovaški izdelek, kar pove njihova ohranjenost po več kot dva tisoč letih. Kovina je še vedno močna, rezila so ostra. To potrjuje, da so kovači vedeli, da kujejo nekaj posebnega, kar mora biti močno in ostro, in da so uporabniki to tudi pričakovali. Še posebej briti se je bilo mogoče samo z zelo ostrim rezilom. Lastnik je svoje rezilo potem brusil, da je ohranil ostrino.
Rezala so bila pripomoček v vsakdanjem življenju moških na gradišču, niso pa bila orožje za lov ali boj. Za ta namen je bil samo nož.
(napis pod sliko)
4-1. Eno izmed rezal z gradišča nad Logatcem: rezilo je dolgo10,7 cm, hrbet 9,5 cm, širina na desni strani 4 cm, na levi 3,8 cm, kar je bilo posledica izrabe in brušenja, saj je rezala predvsem leva stran, desno je držal oprijem. 4-2. Še eno rezalo, delno razpadlo, ob njem žebljička s podplatov obutve rimskih vojakov