V zbirki hranim dokument s konca avgusta leta 1919, izdan je bil pri Labotu na Koroškem. Dokument je spričevalo, s katerim se potrjuje, da je Urh Bazant dober in zanesljiv vojak, prostovoljec v srbski vojski in borec za severno mejo.
Od 3. oktobra 1916 do 7. maja 1919 je bil pri jugoslovanski legiji, 3. srbski pešpolk, Moravska divizija. Od 8. maja do 29. avgusta 1919 pa je pripadal SHS Mariborskem oziroma 45. pešpolku.
Dokument je nastal po tistem, ko so polkom vzeli slovenska imena. Kot je razvidno pri polkovnem žigu, so slovensko ime Mariborski odstranili in ročno vpisali številko 45. Slovenski Mariborski polk je bil v okviru Kraljevine SHS preimenovan v 45. pehotni polk 15. julija 1919.
Ker so leta 1916 prostovoljske jugoslovanske enote formirali v Rusiji iz avstro-ogrskih vojnih ujetnikov, je mogoče sklepati, da je bil Bazant kot avstrijski vojak ujet in poslan v taborišče za vojne ujetnike. Tam se je prijavil med prostovoljce za boj proti Avstriji in za Jugoslavijo. Srbi so v slovenskih, hrvaških in bosanskih prostovoljcih videli samo okrepitev svoje, po porazu ob koncu leta 1915 oslabljene vojske. Organizirali so jih pod srbskim poveljstvom in kot srbsko prostovoljsko divizijo. Zato je med prostovoljci prišlo do hudega odpora pri Slovencih in Hrvatih, zaradi česar je prostovoljski korpus razpadel. Samo del oficirjev in vojakov prostovoljcev je bil pripravljen sprejeti dejstvo, da so srbski in ne jugoslovanski vojaki. Te so prepeljali na solunsko bojišče, kjer so morali sprejeti srbsko državljanstvo.
Slovenski prostovoljec Kejžar Valenti je v knjigi Dobrovoljci kladivarji Jugoslavije opisal svojo vojno pot od avstro-ogrskega vojaka do borca na solunski fronti. V ruskem ujetništvu se je javil med jugoslovanske prostovoljce, iz Odese so jih preko Anglije, Francije in Italije poslali na solunsko fronto. Tu je bili dodeljen 4. četi 2. bataljona 3. pešpolka moravske divizije. Ker je bil Bazant v isti enoti kot Kejžar, je bila njegova pot gotovo enaka.
V Pirotu je bilo 27. aprila 1919 nekaj slovenskih prostovoljcev po posebni prošnji premeščenih v Dravsko divizijo. V Ljubljano so prišli 6. maja, takoj naslednji dan so odšli naprej v Maribor, kjer so bili dodeljeni 3. četi 1. bataljona 45. (Mariborskega) pešpolka. To je razvidno tudi iz dokumenta, saj je na njem žig 3. stotnije oziroma čete in datum začetka služenja Bazanta pri polku, 8. maja 1919.
V prej omenjeni knjigi sta objavljeni dve fotografiji, na katerih je tudi Urh Bazant. Na prvi je med skupino slovenskih prostovoljcev 4. čete 2. bataljona 3. pešpolka Moravske divizije. Posneta je bila 20. marca 1918 na solunski fronti. Druga pa je s Koroške, slikali so se maja 1919, na njej je skupina slovenskih prostovoljcev 45. pešpolka.
Zdaj, ko poznamo s fotografij še obraz tega slovenskega vojaka, postane ta dokument lep osebni spomin na našega dobrovoljca in prostovoljca, borca za Koroško.
Kot zastopnik komandirja čete se je podpisal poročnik Franjo Lovrec, v knjigi Slovenska vojska 1918-1919 (Janez J. Švajncer) najdemo, da je bil poročnik Lovrec pri 1. dopolnilni stotniji, dopolnilnega bataljona Mariborskega polka. Poročnik Lovrec je na seznamu borcev za severno mejo, Zveze društev general Maister. Dodano je še, da je bil potem po vojaški službi po poklicu železničarski kontrolor. Enako piše na seznamu Maistrovih borcev, ki so ga že pred drugo svetovno vojno v Mariboru pripravili mariborski Nemci.
Uroš Gorečan
Literatura :
– Slovenska vojska 1918-1919, Janez J. Švajncer, 1990
– Dobrovoljci kladivarji Jugoslavije 1912-18, E. Turk, J. Jeras, R. Paulin, 1936
– Seznam borcev za severno mejo, Zveza društev general Maister, splet
– Predvojni nemški seznam Maistrovih borcev, splet
(napis pod slikami)
23A-1. Urh Bazant med prostovoljci v Rusiji, 1916
23A-2. Na Koroškem, 1919
23A-3. Odpustnica Urha Bazanta iz vojske