Janez Trdina je bil pisatelj in kronist sredine 19. stoletja na Dolenjskem. Svojega osebnega življenja ni imel, zato je imel toliko več časa in volje za druga. Poslušal je, se pogovarjal, potem pa vse to zapisal. Da ne bi bilo zamer, je spremenil priimke in pri vaseh in manjših kraj izpustil tudi ime kraja. Pri Juliji, znameniti Primičevi Juliji, mu tega ni bilo treba. Še več, o njej je pisal kot o Primčevi Julčki, kot naj bi jo imenovali po domače, ali pa je bila to bolj želja Janeza Trdine, da bi jo v svojem narodnem navdušenju čim bolj poslovenil.

V Novo mesto se je odpravil, da na svoje očiti vidi to opevano ljubezen našega največjega pesnika, Franceta Prešerna. Na Dunaju, ko je še študiral, so nekateri razlagali, da v resnici sploh ni obstajala, ampak je bila to samo izmišljena idealizirana podoba, kot si jo je ustvaril Prešeren. Trdina je bil trdno prepričan, da to ni res, in se je namenil to sam preveriti. V Novem mestu mu je Julijo skupni znanec celo predstavil. Ko ji je Trdina sledil na trg in ni imela pri roki drobiža, ji je izmenjal goldinar. To je bilo njuno znanstvo.

Ni je pa imenoval z njenim pravim priimkom, kot je bila poročena. Njen mož je bil velik novomeški veljak in bi znal zameriti. Zato ga je imenoval kot Napoleona. Zaradi tega imena gotovo ne bo mogel tožiti zaradi žalitve časti, kot se je rado dogajalo pred stoletjem in pol in se enako danes.

Pri vsem tem pa gre še najmanj zanj, za tega »Napoleona«, pač pa za lep spomin na muzo našega pesnika. Julija Primic je bila rojena 30. maja 1816 v Ljubljani v premožni trgovski družini. Prešeren naj bi jo prvič videl leta 1832 ali 1833, vsaj tedaj ji je posvetil svojo prvo pesem.  Leta 1834 ji je bil namenjen Sonetni venec. Pet let pozneje, leta 1839, se je poročila z osem let starejšim Jožefom pl. Scheuchenstuelom. Ta je leta 1850 postal predsednik sodišča v Novem mestu. Družina se je preselila v grad Neuhof v Kandiji, Novo mesto. Julija je rodila tri hčerke in sina. Več let je bolehala na srcu in zato že 2. februarja 1864 tudi umrla, stara komaj 48 let. Pokopali so jo v Šmihelu pri Novem mestu, mož ji je dal postaviti lep nagrobnik.

Julijo je upodobil slikar Matevž Langus, dala se je tudi fotografirati. Ob znanih fotografijah je mogoče še na kateri, neznani. Lahko bi bila na kateri sliki, ki jo hranijo stare novomeške družine, ali celo pri tem ali onem zbiralcu. Ali pa še kak drug spominek nanjo?

Novo mesto ima še eno, drugo z ljubeznijo povezano zgodbo, le manj romantično, kot je bila Prešernova. To je bila ljubica ruskega cesarja Aleksandra.

Za njo bi kje v Novem mestu ali okolici  skoraj morala ostati velika, lepa carjeva podoba. Za spomin jo je pustil svoji slovenski ljubici. Ruski car Aleksander I. je bival v Ljubljani ob znamenitem Ljubljanskem kongresu, ko so se zmagoviti evropski vladarji dogovorili, kako bodo vladali po Evropi, da spet ne pride do kake revolucije in Napoleona.

Mlada Slovenka je bila perica, znana kot posebej spretna. Kako sta prišla skupaj car in perica, je posebno vprašanje, očitno pa se je zgodilo. Kot jo je opisal Janez Trdina, je bila še pri petdesetih letih postavna in s prsmi, ki še niso usahnile. Car naj bi se vanjo celo zaljubil ali pa je v svojih predstavah tako mislilo samo dekle. Mogoče se je res, še bolj pa je verjetno, da jo je imel za kratek čas, kot je bilo pri visoki gospodi to običajno. Ko je cesar Franc Jožef prišel na Notranjsko na lov na medveda, so mu krajevni veljaki ponoči v posteljo potisnili najlepše dekle, ki je slovelo po lepoti daleč naokoli. Očitno je bila to posebna milost in velika sreča, če se je katera podložila pod tako velikega gospoda.

Tista Notranjka, ki je spala s Francom Jožefom, naj bi takrat celo zanosila in rodila fantička, za katerega cesarski gospod niso vedeli in ne hoteli vedeti. Kot je zapisal Janez Trdina, je bil tudi prvi sin naše slovenske perice carju Aleksandru zelo podoben. Še tri leta potem naj bi mladi Slovenki z ruskega dvora poslali vsako leto nekaj sto goldinarjev, ko pa je prišel na prestol Aleksandrov naslednik Nikolaj I., je ta dotok prenehal. Dekle je zapustilo Ljubljano, se poročilo, v nekem kraju pri Novem mestu je imela gostilno, zgoraj v sobi pa na steni veliko sliko carja Aleksandra. Vsak dan jo je okrasila s svežim vencem rož.

Le kje je danes tista slika?

(napis pod sliko)

18. Ruski car Aleksander, ki se je pasel na mladem dekletu, kot so se bolj ali manj vse kronane glave, kjer so hodile, avša pa je mislila, da gre za ljubezen