Pravo bojno sabljo je mogoče prepoznati po rezilu. Njeno rezilo je ostro. Mirnodobne sablje, ki so opravljale vlogo dela uniforme, so bile tope. Če bi bile ostre, bi lahko prihajalo do hudih poškodb. V avstro-ogrski, srbski in gotovo še kateri drugi vojski so oficirji in podoficirji z njimi udrihali po vojakih, ki niso bili dovolj ubogljivi ali se niso potrudili, kot bi bilo treba. Udarec s sabljo, še posebej s ploskim delom, je bil veliko prijaznejši od udarca z bičem. Eden od pripadnikov slovenske vojske je v spominih zapisal, kako ga je novembra 1918 neprijetno presenetilo, ko je srbski oficir svojega vojaka usekal z bičem. Udaril ga je tako močno, da je vojaku na hrbtu počila bluza. Italijanski oficirji so vojake pretepali še med 2. svetovno vojno, celo v tistih enotah, ki so septembra 1943 prestopile k slovenskim partizanom.

Ponikljanih rezil avstro-ogrskih in starojugoslovanskih sabelj ni bilo niti mogoče brusiti.

Sablja z ostrim rezilom je bila namenjena samo za boj. To je bilo razumljivo za vse sablje do sredine 19. stoletja, toda že leta 1848 so bile sablje oficirjev narodnih gard samo za okras. Zato je toliko večja posebnost sablja, ki je najverjetneje pripadala vojnim letom 1848-1849 ali celo še 1859 v Italiji. V Vojni muzej Logatec je bila pridobljena iz Nove Gorice, toda tja je prišla iz Italije.

Sablja je dolga 85,6 cm. Njen ročaj je z odbojnikom podoben sabljam avstrijske vojske. V Avstriji so sablje kupovale tudi nekatere italijanske države, saj enotne Italije pred letom 1861 ni bilo. Po knjigi Armi bianche italiane je tak odbojnik mogoče videti na sablji oficirjev papeške države, ne pa tudi takšnega držaja. Ni prevlečen z usnjem ali ribjo kožo, kot je bila na poznejših sabljah avstro-ogrske vojske, pač pa je iz okrašenega lesa. V les so vrezane črte, ki predstavljajo okras. Na levi strani, to je zunanji strani sablje, je propadel in vrezov ni več, na desni strani so popolnoma ohranjeni.

Zaradi tako preprostega držaja je mogoče sklepati, da sablja ni bila oficirska, toda odbojnik je medeninast, kot je bil na oficirskih.

Posebnost sablje je, kako lepo leže v roko, kot da postane roka podaljšana. K silovitosti udarca je prispevala še ukrivljenost rezila, le-to je bilo bolj zakrivljeno, ko so bila rezila pehotnih sabelj. Zato je bila sablja najverjetneje konjeniška. S tako ostrim rezilom je bil zamah s sabljo navzdol smrten. Poleg tega pa je nenavadno lahko. Zato je bilo z njo mogoče brez truda zamahovati levo in desno ter tudi dolgo. Ni si bilo mogoče predstavljati, da bi bilo kaj takega mogoče s težko sabljo francoske lahke konjenice M. 1822. Tudi zaradi tega je sablja najverjetneje pripadala nekemu Italijanu iz srednje ali južne Italije, kjer so moški manjši kot na severu.

Papeževa vojska je bila zadnja, ki jo je bilo treba premagati na poti do združene Italije. Na papeževi strani so se tedaj bojevali tudi slovenski prostovoljci.

(napis pod sliko)

24-1. Sablja z ostrim rezilom

24-2. Ročaj sablje z okrašenim držajem