Že na začetku si postavimo vprašanje, zakaj in kako je mogoče, da je bila armada primorskih  fantov in mož, ki so se po kapitulaciji Italije znašli v zaledju zavezniške vojske v Italiji in Afriki, dolgo pozabljenih in prezrtih, čeprav so se množično prostovoljno priključili partizanski vojski in se potem v 5 brigadah borili s sovražniki od Visa do Trsta in Celovca?

Odgovor je preprost. Neizrekljivo sektaštvo in vzvišenost takratne KPJ in njenega vodstva, ki je širilo doktrino: »Vse, kar se ni zgodilo pod patronatom partije, se ni zgodilo. In naši Primorci, razseljeni po celi Italiji in celo v severni Afriki, niso sledili klicu KPJ, ker ga ni bilo ali jih klic ni dosegel, temveč so sledili klicu vesti, srca in zasužnjene  domovine. To pa bi v tistih časih lahko pomenilo kršitev partijske linije«, če je danes to komu všeč,  ali pač ne.

Bili so še drugi razlogi, ampak pojdimo po vrsti.

Ni res, da je za vse gorje, povzročeno Slovencem na ozemlju, ki je po Rapalski pogodbi dodeljeno Italiji, kriv le fašizem. Kriv je državni sistem, ki je načrtno in premišljeno, postopoma izvajal čiščenje vsega, kar naj bi predstavljalo oviro pri popolni italijanizaciji teh krajev. Prva na vrsti je bila inteligenca in vse, kar je premoglo kakšno izobrazbo. Premestili (izgnali) so globoko v Italijo vse učitelje, pretežno vse duhovnike, uradnike in druge državne uslužbence in jih nadomestili z Italijani. Temu so sledili požigi  domov kulture, slovenskih knjig. Druga čistka je bil pregon vsega demokratičnega življa, ki je moralo bežati v druge države, sicer je sledil zapor, mučenje ali posebna taborišča. Koliko oseb je bilo prizadetih v teh čistkah, ne bomo nikoli izvedeli. Bežale in preseljevale so se cele družine mladih in produktivnih Primorcev. Prizadete so bile cele generacije, ker je bilo izobraževanje v materinščini popolnoma prepovedano, pa tudi  v italijanščini Slovencem nedostopno. V to obdobje spada tudi potujčevanje imen in priimkov (več kakor  50.000 priimkov so potujčili), zamenjali so imena krajev, cestni in železniški promet, uradovanje na občinah, pouk v šolah, vse izključno v italijanščini. Bili so prepričani, da bodo zatrli ta »barbarski« jezik – lingua di merda, so dejali.

Tretje obdobje  čiščenja Julijske krajine vsega slovenskega je bilo temeljito, kruto, boleče in učinkovito. Priprave na vojno so bile v teku. Afrika je gorela v osvajalskem ognju. Italija je izvajala mobilizacijo letnikov 1903 do 1925. Cvet slovenstva so rabili za topovsko hrano pri osvajanju tujih dežel. Na bojišče v Afriko so pošiljali samske mladeniče, med njimi je bil moj brat Jože, star komaj 20 let. Sosed Franc Likar pa je pustil mlado življenje v Abesinji. »Cadutto per la Patria« so zapisali mami Štefaniji tam v Gorici na »dištreti« (vojaški urad).

Duce je bruhnil zloglasno geslo, uporabljeno na bojiščih v Afriki: »Chi si ferma e perduto« (kdor se ustavi, je izgubljen). »Presempio quelli ščavoni«, so v praksi dopolnili njegovi oprode. Koliko slovenskih mož in fantov so prisilno mobilizirali v tem obdobju, ne bomo nikoli zvedeli. Pretežno večino le-teh so strpali v odročne kasarne, brez orožja in oznak, brez vsakih pravic in pod firmo »batalioni speciali« (posebni, delovni bataljoni), kjer so dela sposobni ljudje trohneli mesece in leta v brezdelju.

Zavezniki so se izkrcali v Južni Italiji. Fronta se je pomikala počasi proti severu. Italijanska vojska je položila orožje. Brezpogojno vdajo italijanske vojske, je na Siciliji zahteval in podpisal ameriški  general Eisenhower. Takoj po podpisu vdaje je italijanska stran poskušala z manipulacijami in zvijačami doseči, da bi bila Italija takoj sprejeta v koalicijo antinacizma (besedo fašizem so kar prezrli).

Pa je modri ameriški general v kali zatrl te poskuse in naročil podpisnikom kapitulacije: »Razpuščene vojaške sile na severu države se morajo pridružiti partizanskim enotam Italije in Slovenije«.

Razpad Kraljevine Italije je povzročil razkol med slovenskimi mobiliziranci v italijansko vojsko. Oni na jugu, za zavezniško frontno črto, so pristali v zavezniškem ujetništvu, po oceni naj bi jih bilo 27.000 in so se pozneje v pet brigadah pridružili jugoslovanskim partizanom. Koliko Slovencev je bilo na severu, pred zavezniško frontno črto, ni bilo nikoli dognano. Večina jih je po skrivnih poteh bežala proti domu. Že med potjo, pri Gorici, so se pridružili partizanom v skupnem odporu proti prodiranju nemških nacistov na ta območja. Združena Goriška fronta je nekaj dni zadrževala nemško prodiranje v Vipavsko dolino. Ta čas se je v zaledju, na Trnovski planoti formiral znameniti IX. korpus NOB. Odpor pri Gorici je terjal strahovite žrtve in župnik v Velikih Žabljah, ki je partizanske žrtve tudi pokopaval, je zapisal v svoj dnevnik:  

»Očitno je, da je treba vsako svobodo plačati s krvjo«. 

Vrnimo se na jug Italije v Bari, v leto 1943 1944,  kjer so se pod okriljem zaveznikov zbirali prostovoljci, nekdanji mobiliziranci v delovne bataljone italijanske vojske. Treba je povedati, da so zavezniki takoj po kapitulaciji Italije, septembra 1943, na vseh bojiščih, ločili Slovence od italijanskih ujetnikov. Slovenci in      Istrani so se lahko prostovoljno odločali za boj v brigadah, ki so iz Barija v Italiji odhajale na Vis v Dalmaciji. Kolone prostovoljcev so se zgrinjale v Bari od vsepovsod. Zavezniki so te borce opremili, oborožili jih primerno oblekli in po mostu čez morje in po zraku pospremili na otok Vis v Dalmaciji.

In ta stik, ta pripravljenost zaveznikov pri organizaciji, opremi in oborožitvi, urjenju in transportu, je bil zadosten razlog, da so obveščevalne službe v domovini sprožile alarm o kontaminaciji (se opravičujem  za grdo besedo) z idejami gnilega zahodnega kapitalizma, celotnega korpusa prostovoljcev-prekomorskih brigad. Taka ocena je služila tudi srbski hegemonistični politiki, da je z molkom o uspehih petih prekomorskih brigad v borbah v bojih v Dalmaciji, Kvarnerju in Istri, dosegla pozabo tega dela našega upora zoper okupatorje. Taka pozaba je ustrezala tudi politiki hrvaškega vodstva, ker bi sicer morali priznati zasluge Slovencev pri osvobajanju Dalmacije. Ampak bodimo samokritični. Največja krivda za prezrtje teh junakov pripada nam, brezbrižnim Slovencem, ki smo dopustili, da so v bivši Jugi podcenjevali vse, kar je slovenskega štrlelo iz jugoslovanskega povprečja, zlasti na področju bojevanja. Bili smo in ostajamo na nivoju »dunajskih konjskih hlapcev« in nič več. »Janez  je dober delavec, ni pa vojak«.

Z otoka Sardenija, ki ga je zasedla ameriška vojska, so prihajali z ribiškimi čolni kar sami, ker Američani niso sodelovali pri organizaciji prekomorskih partizanskih brigad. V eni od teh ribiških posadk je bil tudi moj brat Alojz. Plovba čez ožino od  Sardenie do celinske Italije je bila življenjsko nevarna, zaradi nemških zračnih napadov in vremenskih neurij, ki so grozila malim ribiškim ladjam. Ampak želja po domu, klic domovine, prebujena zavest o pravičnem boju, ki jih je čakal, otroci in  sestre,  starši, znanci in prijatelji, ki doma trepetajo za njihova življenja. Vse to je bilo močnejše od strahu za lastno varnost. In vse to jih je spremljalo po Dalmaciji in Liki, po Kvarnerju in Istri. ko so pred seboj preganjali nacistično falango, podkrepljeno s četniki in ustaši, ki so za seboj puščali požgane in prazne vasi. Četniki in ustaši, ki so prihajali iz Bosne in Hercegovine, Srbije in Hrvaške so se med seboj klali in pobijali. Ko pa je bilo treba stopiti skupaj z nemškimi nacisti, so složno, ramo ob rami, napadli partizane. Brat Alojz je sklenil svoj bojni pohod maja 1945. Med boji po Dalmaciji je napredoval v kapetana in s svojo četo borcev sodeloval v zaključnih bojih z ostanki nemške vojske pri Ilirski Bistrici.

Brat Jože je začel svojo prekomorsko kalvarijo v Afriki. Čez Egipt, Sinaj, Palestino in »Sveto deželo«  je s pomočjo zaveznikov prispel v Bari v Italiji. Tam se je priključil pevskemu zboru  Srečko Kosovel, ki je bil v ustanavljanju in ga je vodil Rado Simoniti. Saj vemo, kako je s Primorci in petjem. Trije Primorci – pevski zbor. In med armado primorskih grl je mojster Simoniti zbral najžlahtnejše glasove, kajti treba je bilo pokazati tujemu svetu, kaj zmore Slovenec, če mu vzamejo pravico do petja.

Zbrani v zboru, pa tudi poslušalci, ki so čakali odhoda na bojišče, so svoje pevske sposobnosti morali zatajevati kar celih 25 let.

Sedaj pa tu, v nedrjih zatiralcev slovenske pesmi, iz sto grl zadoni pesem  Buči, buči  morje adrijansko … Nema tišina, le glasovi se prelivajo drug čez drugega in svišt dirigentove palice se sliši skozi zrak. Potem pa nepopisna radost, veselje in zadoščenje, ki ga je prinesla tolikokrat prepovedana pesem. Brat in celoten zbor je bil mnogokrat prikrajšan sodelovanja v prvih bojnih linijah po Dalmaciji.  Ob vsaki večji akciji, ob počitkih in zmagah, je zbor Srečko Kosovel spremljal borce.

 Spoštovani bralec teh vrstic. Klic domovine, če odmeva v srcu in ga zaznava človekova vest, se sliši daleč. Globoko v Italijo, po otokih širnega morja in puščavah Afrike so ga slišali naši Primorci. Zaman se trudijo današnji »domoljubi« in »poznavalci«  naše zgodovine, da bi umazali partizansko vest, dušo in razum pa  prikazali  v službi boljševizma.

 Zaman se naslanjajo, na eni strani na Stalina, Kominterno in boljševizem, na drugi pa na pobeglo kraljevo vlado, četnike in druge okupatorjeve prisklednike. Naši Primorci niso poslušali Kominterne, saj je znano, da je Stalin v njenem imenu grmel narodom Evrope, naj čakajo osvoboditev, ki jo prinaša Rdeča armada. Primorci smo si svobodo vzeli sami. In današnji gospod, ki je brezplačno študiral na naših fakultetah, še v »svinčenih« časih, ker so bile argentinske predrage, še danes kuha zamero zoper Angleže, ker so moja dva brata – Primorca  poslali med  »razbojniške gošarje« in ne med četnike, ki naj bi bili edina zakonita vojska v Kraljevine Jugoslaviji. Gospod je »pozabil«, da je bila tedaj Primorka še vedno del Kraljevine Italije? Človek ne more razumeti, da učen mož izusti take bedarije.

Čutim dolžnost, da te vrstice posvetim bratu Alojzu in bratu Jožefu, ki sta doživela bojni pohod v III. prekomorski brigadi od Visa do Trsta in sta maja 1945 sporočila očetu Janezu, da sta živa in zdrava prispela na domačo zemljo.

Brat Jože mi je večkrat dejal: »V partizane sem šel tudi zaradi tega, da bi me klicali Jože in ne Giuseppe«. Če mora človek vzeti v roke puško, da si povrne ukradeno ime in izmaličen priimek in se to imenuje revolucija, sem za  revolucijo.

Andrej Bolčina

(napis pod sliko)

36-1. Spominska medalja prekomorcem, podeljena na veliki proslavi Prekomorskih brigad v Ilirski Bistrici

36-2. Značka s proslave leta 1965