Pismo dr. Spomenke Hribar ljubljanskemu županu Zoranu Jankoviču:
Spoštovani g. Zoran Janković, župan mestne občine Ljubljana!
Podpisana sem med pobudniki, da bi v Ljubljani postavili spominsko obeležje podpolkovniku Stevanu Švabiću, rešitelju (najmanj) mesta Ljubljane pred italijanskim »apetitom« po zasedbi slovenskega ozemlja – po končani I. svetovni vojni.
G. Adam Lauks je že napisal prošnjo za dovoljenje za postavitev obeležja, o čemer ste bili tudi obveščeni – kakor sledi iz pisma-odgovora g. Predraga Subotića (Odsek za mednarodne odnose in protokol). Ker je v tej vlogi, pa tudi v odgovoru g. Subotića nekaj napak oziroma premalo natančnih poudarkov pomena Švabićevega dejanja, Vas vljudno prosim, da preberete nekaj mojih dopolnil in popravkov, ki jih posredujem po natančnejšem študiju Švabićevega dejanja!
Slovenski del države SHS je imel svojo vojsko celo prej kot je dobil svojo vlado. Prvi oficirji in vojaki so novi državi prisegli na veliki slavnosti 29. oktobra 1918. Vodil jih je nadporočnik Badjura, k prisegi pa jih je z balkona deželne palače pozval poročnik dr. Mihajlo Rostohar. Toda Narodna vlada ni imela statusa zavezniške Antantne države, zato svojih enot ni mogla poslati proti italijanski antantni vojski, ki je v skladu z Londonskim dogovorom iz aprila 1915 lahko zasedala ozemlja premagane Avstro-Ogrske! Status antantne vojske je imela prava srbska vojska pod srbsko vrhovno komando (ne pa v naglici organizirani srbski vojaki, ki so se v Sloveniji ustavili na poti v Srbijo iz ujetništva v Avstriji!), zato je bil nastop podpolkovnika Švabića tako pomemben, saj se je Italijanom predstavil in postavil kot pripadnik srbske vojske in ne vojske Države SHS!Z nikomer drugim se Italijani ne bi niti pogovarjali, tako pa je vsa zadeva izgledala nekako kot »delitev plena« med zmagovalci, ki so na našem ozemlju trčili v svojih interesih …
Švabićevo veliko dejanje je bilo, da je na željo (ali prošnjo) Narodne vlade za Slovenijo Italijanom, ki so prodrli že do Vrhnike in se bližali Ljubljani, poslal pismo (ultimat), naj se ustavijo. In ker tega niso upoštevali, je proti njim poslal četo kapetana Kujundžića z nekaj strojnicami. Pojava teh antantnih vojakov je Italijane ustavila in je bilo konec njihovega prodiranja po Sloveniji. Vrnili so se pred Vrhniko in tam ostali do Rapalske meje.
Tega, kar je storil Švabić, ne bi mogel storiti noben Maister (ki je bil samo poveljnik Štajerskega obmejnega poveljstva, celotno vojsko pa je vodil Generalštab v Ljubljani)! To dejanje je lahko storil samo predstavnik srbske zmagovite vojske, ki se je kot tak pogovarjal s predstavnikom zmagovite italijanske vojske …
Švabić je o nameravanem posegu obvestil predstavnike srbske vojske v Zagrebu, toda na njegov nastop so v Beogradu gledali drugače kot v Zagrebu in so Švabića odpoklicali iz Ljubljane kar po telefonu. Za svoje veliko dejanje v korist Slovencev (in posredno za državo SHS) je bil Švabić dejansko kaznovan, zato je v nekem simbolnem smislu bolj »naš« kot srbski junak. Res je naredil Slovencem neizmerno zgodovinsko uslugo, saj je vprašanje, kje bi se Italijani, ki nimajo pri zavzemanju tujih ozemelj in življa nobene mere, ustavili?
V zadnjem času se v kontekstu političnih strasti po spreminjanju zgodovine pojavljajo težnje, zanikati vlogo Švabićevega ultimata Italijanom, češ da jih je ustavil vrhniški župan, kar je neresna trditev. Vojska posluša vojsko, nadrejene, ne pa župana premaganega (nekdaj) avstro-ogrskega mesta.
Tudi glede na nebrzdane ponaredke zgodovine bi bilo pomembno, da bi v Ljubljani postavili spominsko obeležje velikemu junaku – zaslužnemu tudi za današnjo Republiko Slovenijo! Srčno podpiram to idejo in Vas prosim, g. župan Janković, da ponovno pretehtate argumente za postavitev spominskega obeležja Stevanu Švabiću!
Odgovor, ki ga je napisal na vlogo g. Adama Lauksa g. Predrag Subotić, naj se obrnemo na državo, naj ona postavi to obeležje, je pravzaprav nepremišljen: četudi bi prevzela država to iniciativo, kje bi ga postavili in da bi ga sploh postavili, bi bila spet potrebna odločitev mestne občine Ljubljana! Stroške pa tako in tako krijemo pobudniki sami.
Pa še tretji argument za postavitev spominskega obeležja Švabiću: dokler bosta obstajala srbski in slovenski narod, bomo povezani iz zgodovine do danes, danes in v prihodnje. Smo malo oddaljeni sosedje. V prihodnosti bo moralo priti do večjega sodelovanja med nekdanjimi jugoslovanskimi republikami, zdaj samostojnimi državami. Tako je pač življenje in lepo bo, ko bodo nekdanja nesoglasja in morda sovraštva na Balkanu pomirjena! Postavitev spominskega obeležja Stevanu Švabiću bi bila majhen korak v smeri medsebojnega priznanja zgodovinske povezanosti!
Če ste prebrali to pismo do konca, g. župan, se Vam lepo zahvaljujem! Pričakujem in prosim za ponovni razmislek o tem predlogu, o tej prošnji!
Prijazen pozdrav!
Spomenka Hribar
V Tomišlju, 25. junija 2021
(napis pod sliko)
29. Polkovnik Stevan Švabić, Ilustrirani Slovenec 1928