Franc Klinar je bil dirigent Reprezentativnega orkestra garde JNA. Rodil se je na Svetini nad Štorami leta 1915 in je bil šesti otrok od desetih. Glasba mu je bila verjetno že položena v zibelko, kot temu radi rečemo. Že pri štirinajstih letih se je odločil, da gre v glasbeno šolo. To so mu omogočili in se je vpisal na Vojaško glasbeno šolo v Vršcu v Srbiji. Šolanje je potem nadaljeval na Srednji glasbeni šoli v Beogradu. To je bilo v času Kraljevine Jugoslavije. Igral je tudi v orkestru Kraljeve garde. V 2. svetovni vojni pa se je glasbeno udejstvoval v partizanih.

Po vojni je nadaljeval šolanje na glasbenem področju. Leta 1949 je končal Vojaško dirigentsko šolo v Beogradu in se takoj vpisal še na Državno glasbeno akademijo, smer kompozicija in dirigiranje. Študij je leta 1954 sklenil z odliko. Želja po dodatnem znanju ga je vodila tudi v tujino, kjer je na dunajski Visoki glasbeni šoli opravil specializacijo in se v Salzburgu udeležil še dodatno dveh dirigentskih tečajev.

Njegovo glasbeno znanje je bilo visoko cenjeno in ni bilo naključje, da je bil leta 1949 postavljen za dirigenta Simfoničnega orkestra Jugoslovanske armade. Leta 1967 je osnoval Reprezentativni orkester JLA. Po ukinitvi orkestra leta 1973 je postal dirigent Reprezentativnega orkestra garde.

To je na kratko opisana njegova izjemno bogata glasbena pot. V življenju sem imel določen privilegij, da sem služil v takratni skupni domovini Jugoslaviji v Titovi gardi na Dedinju v Beogradu, pred natanko petdesetimi leti. Dodelili so me v Kabinet predsednika Tita in izbran sem bil še za delo v Reprezentativnem orkestru garde. Moja dolžnost je bila postavitev inštrumentov in not na odrih pred nastopom orkestra. Dobro sem poznal inštrumente in poznal sem tudi note, saj sem pred tem igral v rani mladosti na klavirsko harmoniko. Orkester je štel šestinosemdeset vrhunskih glasbenikov. Od tega je bilo izmed njih okoli triintrideset članov v godalnem orkestru, ki je igral ob posebnih priložnostih. Med glasbeniki je bilo veliko Slovencev. Eden izmed njih je bil njihov dirigent podpolkovnik Franc Klinar. Z njim sem preživel polnih deset mesecev in spomin nanj je še vedno zelo živ in dobesedno nepozaben. Tako po vojaško, »bila sva  zemljaka«.

Dolgo časa sploh ni vedel, da sem Slovenec in od kod prihajam. Seveda sem jaz vedel za njegove korenine. Z orkestrom smo potovali po celotni državi in gostovali po prestižnih dvoranah. Po koncertih je sledila večerja in druženje. Pa me ob neki priložnosti vpraša: »Pa od kud si ti momak?« Seveda mu odgovorim v slovenskem jeziku, da od tam kot vi. Kar onemel je od presenečenja. Pa to je nemogoče, govoriš tekoče srbohrvaško, da si ne bi mislil, da si Slovenec. Ja, ja, pa sem mu odgovorim.

Podpolkovnik Fran Klinar je veljal za izjemnega dirigenta. Bil je zelo delaven človek, zelo strog in zelo natančen. Imel je veliko avtoriteto. Jaz sem mu nekako »zlezel pod kožo« in sva resnično postala prijatelja. Veliko sva se pogovarjala, med drugim tudi o njegovi rojstni Svetini. Redno je obiskoval svoje sestre in brate in na samem sva govorila seveda v slovenskem jeziku. Za malico si je rad prinesel sadje, največkrat slive. Redno se je rekreiral in tekal po parku vojašnice. Na Dedinju smo imeli čudovite parke. Imel je ženo Nado in nista imela otrok. Včasih razmišljam, če sem se mu tudi zaradi tega tako prikupil. Ko sta prišla leta 1983 z ženo živeti v Slovenijo v Celje, sem mu nekoč zaupal, da je tudi moja žena Nada. Po svoje nepojmljivo naključje ali pa čisto enostavna usoda.

V Sloveniji ni mogel mirovati, saj je bil poln delovnega elana in pozitivne energije in je vodil več pevskih zborov, ki so povsod želi lepe uspehe. Pa tudi prav je bilo, da je svoje bogato glasbeno znanje prenašal in delil z mlajšimi.

V svojem bogatem življenju in glasbenem opusu je prejel ogromno priznanj. Razumljivo in seveda človeško je tudi po vseh teh letih kaj pozabiti. Nikakor pa nisem pozabil predloga članov orkestra garde, ki so leta 1974 pisno podali predlog na Generalštab JLA, da bi ga povišali v čin polkovnika. Dirigent Franc Klinar se je leta 1977 upokojil s činom podpolkovnika. Umrl je leta 2007.

Veliko mi pomeni, da sem ob odhodu domov prejel od orkestra darilo, brivski komplet in fotografijo s poletnih Dubrovniških iger s podpisom podpolkovnika Franca Klinarja. Njemu v iskren in spoštljiv spomin pa sem dal narediti CD s koračnicami, ki jih je igral njegov Reprezentativni orkester garde.

Nikakor pa ne želim pozabiti še na enega svetinskega glasbenika, na Ivana Ulaga, po domače Vrhovskega Anzeka, žlahtnega ljudskega godca s Svetine. Ponosni smo lahko, da je prav na Svetini, ki je ena od najlepših gorskih vasic v naši deželi, zibelka takšnih glasbenih legend kot sta bila Franc Klinar in Ivan Ulaga, ki je med vojno tudi vodil partizansko godbo.

Srečko Križanec

(napis pod sliko)

68a-1. Podpolkovnik Franc Klinar na čelu vojaške godbe