General Dušan Kveder – Tomaž, od konca leta 1944 in na začetku leta 1945 komandant Glavnega štaba Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije, si je spravil in se je ohranilo v njegovi zapuščini naslednje pismo, napisano 15. marca 1945:

Dragi Dušan – dragi tovariš!

Najprej bodi lepo pozdravljen.

Sedaj pa poslušaj, ni mnogo, za kar Te bom prosila.

Na kratko Ti tukaj opišem mojo žalostno povest.

Moji sini so mi najprvi odšli v hosto, torej tam, kamor je zvala vsakega Slovenca njegova sveta dolžnost, da sta tam kot taka tudi padla.

Temu je sledilo, saj Ti je znano, kaj vse se je počenjalo z družinami, kateri smo imeli sinove pri banditih.

Talijanski vandalizem me je pritisnil gospodarsko popolnoma ob tla, internacija, slavni Rab itd. Vrnila sem se iz internacije z dvema: deklica 10, fantek 14 let, mož pa je žal strt duševno in telesno tam omagal, preveč je bilo to zanj, preveč za njegovo mehko srce, meni pa je žal usoda namenila, da dalje gledam na svojo nesrečo.

Izvedela pa sem, da Ti najbrž veš, kje in kako, pa kdaj je padel moj prvi sine Janko Stariha.

Ako veš, Ti dragi fant, in ako Ti je mati draga, bodi odkrit in mi povej.

Ako si bil med prvimi borci, mogoče sta bila tudi kdaj skupaj lačna, premrzla – i. t. d.

Te prosim, pobrskaj po svojem spominu, mogoče, mogoče boš vedel vsaj za enega mojih dragih fantov, kje je tisti košček zemlje, kjer počiva. Nihče mi namreč noče ničesar povedati, ali jaz čakam – čakam in ni nobenega od nikoder.

Ne boj se, preko mojega srca je šlo zadnja štiri leta mnogo gorja, ne bo ta vest mogoče najhujša.

Če pa je to, za kar Te prosim, mogoče predrzno ali kaj podobnega, Te prosim oproščenje in Te vseeno najlepše in prisrčno pozdravljam

                                                        Rozalija Stariha

                                                        Črnomelj št. 82

General Kveder je dobil v svoji vojaški in diplomatski karieri na stotine, če ne na tisoče raznih pisem in sporočil, toda posebej si je spravil prav to pismo. Ali zato, ker je bilo tako polno materinske bolečine, ali pa je mogoča še druga, veliko hujša razlaga.

Smrt Janka Starihe in drugih partizanov in partizank, ki so bili 7. novembra 1942 na Dobrovljah ubiti ali ujeti, je gotovo kot mȏra ležala ne vesti generala Kvedra vse do njegove smrti. Umrli so zaradi njega in samo zaradi njega, kar so vedeli vsi partizani, ki so bili novembra 1942 na Dobrovljah, v hribih nad Savinjsko dolino. Prej so partizani napadli nemški avtomobil, pobili nekaj nemških policistov in je bilo jasno, da se bodo Nemci takoj podali za partizani, da se maščujejo. Pred veliko silo, ki je prihajala, bi bil umik edina razumna poveljniška odločitev, toda zaradi odločnega politkomisarja Tomaža so borci na Dobrovljah ostali in Nemce pričakali. Očitno je imel glavno besedo. Partizane so obkolili in vodstvo je moralo žrtvovati svojo najboljšo enoto, Veličkov vod, da so se poveljniki lahko rešili. Ko je politkomisar Kveder spoznal, kaj je zagrešil, je doživel živčni zlom in so ga morali z Dobrovelj odnesti.

Padle in ujete partizane so Nemci potem razkazovali v Celju. Tedaj so nastale ene najbolj grozljivih slik iz 2. svetovne vojne na Slovenskem. Moralo pa je biti tedaj zares grozljivo, saj je sramotenje in pretepanje ujetnikov celo Almo Karlin, pisateljico, po rodu Nemko, prizadelo tako zelo, ko je to gledala, da je pozneje odšla k partizanom.

Lahko verjamemo, da so te slike ubitih in ujetih partizanov, ki so jih potem tako ali tako postrelili, šle z Dušanom Kvedrom, koder je hodil kot general in potem veleposlanik. In še, da mu je dve leti in pol po Dobrovljah pisala, kaj ve o sinovi smrti, mati enega tistih partizanov, ki so jih Nemci razmesarjene in napol gole razkazovali in sramotili na cesti v Celju.

Ali bi bilo nekaj takega mogoče pozabiti?

(napis pod sliko)

49-1. General Dušan Kveder – Tomaž, z bremenom Dobrovelj na duši

49-2. Janko Stariha, fant z Dolenjskega, eden izmed tistih naših partizanov, ki so jih novembra 1942 mrtve in na pol gole razkazovali na celjskih ulicah, Nemcem v večno sramoto