Alojzij Jerkič se je rodil očetu Kristjanu in materi Frančiški, rojeni Kerševan, v Sv. Križu (danes Vipavski križ) pri Ajdovščini, 16. aprila 1908. V družini je bilo skupaj sedem otrok. Alojzij je bil najstarejši, sledili so mu še bratje in sestre: Ida (1910), Fani (1914), Franc (1919), Ema (1923), Milan (1928) in Dušan (1930). S štirinajstimi leti je odšel h kovaškemu mojstru Martinu Jerkiču v domači vasi, kjer se je v treh letih izučil za kovača. Zaradi pomanjkanja dela je bil odpuščen in tako je z osemnajstimi leti začel boj za vsakdanji kruh pri številnih delodajalcih v takratni zasedeni Primorski s strani kraljevine Italije. Stalno službo je bilo zelo težko dobiti. Tako je od leta 1926 do vpoklica v italijansko vojsko leta 1928 in po odsluženem vojaškem roku delal pri podjetjih v Trstu, pri kovaštvu Španger Romano, podjetju Glira in v Gorici pri podjetjih Bianchi, Comoli, Merluco in Puričeli. Vojaški rok je odslužil v 7. polku težkega poljskega topništva (7 Reggimento Artiglieria Pesante Campale) v Livornu od aprila 1928 do aprila 1929, ko se je vrnil domov v Dobravlje.
Maja 1936. leta si je Alojzij ustvaril družino. Sklenil je zakonsko zvezo z Marijo Hrobat, rojeno januarja 1915 v Malih Žabljah pri Ajdovščini, s katero sta do začetka druge svetovne vojne imela dve hčerki, Ido rojeno leta 1936 in Ano rojeno leta 1939, ki ju tudi omeni v pismu, poslanem s prisilnega dela v Königsbergu na Bavarskem. Že 25. oktobra 1939 je bil Alojzij ponovno vpoklican v italijansko vojsko zaradi začetka druge svetovne vojne. Doma je pustil mater, ženo, dva otroka in dva mladoletna brata. Med služenjem v italijanski vojski je bil v več krajih, postopoma pa je bil premaknjen prti jugu, daleč proč od domačega kraja, kljub temu, da je služil v enoti črnosrajčnikov MVSN (Milizia Volontaria per la Sicurezza Nazionale), to so bili fašisti, uradno imenovani Prostovoljna milica za nacionalno varnost, za razliko od večine Primorcev, ki so jih poslali v delavske bataljone, Battaglioni speciali lavoratori. Marca 1940 je bil v kraju Maniago pri Pordenonu, zahodno od Vidma (Udine) v Furlaniji-Julijski krajini, še isto leto je bil prerazporejen v kraj Ornovasso, poleg jezera Maggiore, nedaleč od švicarske meje, čez kak mesec v avgustu istega leta pa je bil premeščen jugovzhodno od Livorna v kraj Casale d’Elsa, v pokrajini Toskana. V začetku leta 1941 je bil na Monte Sorrate v bližini Rima in nato aprila v kraju Pratola Serra v provinci Avellino, vzhodno od Neaplja, kjer je ostal do kapitulacije Italije 10. septembra 1943.
Vrnil se je domov k družini in se takoj vključil v OF. Že čez dva dni je bil poslan na Goriško fronto. Kot izučen topničar v italijanski vojski je bil postavljen v artilerijski oddelek. Z oddelkom so bili na položaju nad Lijakom pri Ozeljanu. V oddelku so bili še Jože Bolko, Ciril Bratina, brata Marijo in Rudolf Čoha, Stanislav Lozar, vsi iz Lokavca pri Ajdovščini, in Anton Tominc iz vasi Plače pri Vipavskem Križu (prej Sveti Križ). Alojz je bil, glede na predhodne izkušnje, poveljnik oddelka. Ob nemški ofenzivi se je z enoto moral 27. septembra 1943 umakniti na pobočje hriba Čaven pri Ajdovščini. Med iskanjem zveze z glavnino enote so ga nad vasjo Stomaž zajeli Nemci. Naslednji dan so ga pripeljali v eno od vojašnic v Gorico, kjer so Nemci zbirali vojne ujetnike, še isti dan pa naprej v prehodno taborišče za vojne ujetnike Stammlager I A (STALAG IA) v kraju Stablack (poljsko Stabławki) na severu Poljske, nedaleč od meje z upravnim območjem mesta Königsberg. Kmalu je bil premeščen v civilno delavno taborišče Gemeinschaftslager BF Speichersdorfer Straße Block VIII Königsberg v vzhodni Prusiji (danes Kaliningrad v Ruski federaciji, slovensko Kraljevec). V skupini ujetnikov so bili z njim še trije Slovenci, drugi so bili Italijani. Delali so v zastraženi tovarni lokomotiv podjetja Schichau-Werke (F. Schichau, Maschinen und Lokomotivfabrik, Schiffswerft und Eisengießerei GmbH) Königsberg do razpada Nemčije in prihoda ruskih enot, ko sta skupaj Francem Hvaličem iz Lok pri Novi Gorici pobegnila in se razšla. Vsak zase sta se vrnila domov, slednji komaj oktobra meseca 1945. Ker kot interniranci na prisilnem delu niso mogli politično delovati, so občasno izvedli manjšo sabotažo in tako dočakali konec druge svetovne vojne.
Med internacijo si je Alojzij dopisoval z družino, tako se je ohranilo pismo, poslano iz Königsberga ženi Mariji, ohranili pa sta se tudi dve dopisnici, ki sta ju poslali hčerki Ida in Ana v Nemčijo.
Dobeseden prepis pisma brez popravkov:
»Draga moja ženica! Königsberg, 12. 3. 1944
Predno ti nadalje pišem te prav srčno pozdravim, naznanim ti, da sem dobil pismo, ki si ga poslala Vinki in mi je tudi odpisala ki sem ji pisal, da sedaj mi ne more nič poslati, da je morala obleči njih Franceta in enga odi Bonetove žlahte, da bo provirala kaj dobiti pod roko potem da mi pošlje. Pisala mi je da če hočem denar za si kupiti kruh hvala bogu denar imam in kruha tudi nisem lačen res ga je treba kupiti podroko pa ga nemanka ga kupim več kot ga rabim da si založim prinjemu, vedno mislim kako bi ti poslal kaj, da bi saj delal kaj tudi zavas, mislim da ta mesec nam bojo dovolili za poslat kaj denarja imam jih že sedem sto, to bilo v lirah sedem tisoč in nebodi preveč v skrbeh če dobim kaj pošte odi tebe dobim saj veš da vsega ne, dosti tudi izgubijo kakor tudi moje, ali kaj že pride glavno je da vem da ste zdravi in ti odi mene da veš, pač se mi čudno zdi kar mi pišeš da kupujete že turšno moko da imate pomanjkanje hrane sem zelo v skrbeh posebno za otročiče. Da niso lačni zakaj mi takega ne opišeš nič kako imaste živeš, sem ti že pisal da če se da kupiti kupi ne šparati denar, pišeš mi da se nočeš lementati da bi ne mislil da vam je slabše kot meni, jast za sedaj se nimam kaj lementati zdrav sem za jesti imam tudi dovol, mi nemanka kot Ti in moji otročiči, in božja kapelica, seveda tudi obleka, ko bi vse to imel bi se imel bolši kot doma, saj Ido ali pa Anico da bi imel tuka da jim bi mazal kruh z marmelado ali pa s putrom in cukrom, veš da ga otepam vsaki dan en kilo poleg vse jedi, pa se mi tudi pozna sem se zredil, pišeš mi da naj Ti kaj več pišem jast ti nevem kaj ker mislim kar je važnega sem ti že vse opisal, pa ko pridem domov Ti že vse povem, bodi pridna kot si bila dosedaj bo že bog dal da bo kaj bolše in skrbi da bo vse vredi še enkrat nešteto pozdravov in poljubov Tebi in mojim hčerkam odi katerega vas imam vedno v mislih. Pozdrave vsem našim in vsi žlahti pa Nonu odi Ide pa domače ljudi.«
Na prvi strani je odtisnjena še številka v zeleni barvi 107511 in vijoličen pravokoten žig s številko 5600.
Prepis dopisnic poslanih Alojziju v Nemčijo od hčerk Ide in Ane. Hčerka Ida, rojena 1936, je sama napisala dopisnico, dopisnico hčerke Ane, rojene 1939, pa je v njenem imenu napisala, po pisavi sodeč, mama Marija Jerkič.
Dopisnica od Ide se glasi:
»Dragi tata!
Le poglej kako molim zate vsaki dan, da bi te Bog srečno nazaj pripeljal da mi prineseš en čeber marmelade, tvoja hčerka Ida. Tudi Anij (Anja op.p) moli.«
Dopisnica od Ane se glasi:
»Dragi tata!
Oglej si to razglednico, ali ni bilo ravno tako kadar si me ti nesel pohajati in sva se oba smejala. Kdaj se povrnejo tisti srečni časi. V pričakovanju te pozdravlja in poljublja tvoja Anica. Tisoč poljubčka od mame in Ide in od vseh naših imej se dobro in piši nam kaj če je sladka marmelada.«
Ob vrnitvi iz nemške internacije, 9. julija 1945, je že naslednji dan pristopil k Narodni zaščiti, kjer je deloval do oktobra leta 1945. Že s prvim januarjem 1946 se je zaposlil v Gradbenem podjetju za ceste LRS – Ajdovščina in leta 1948 v Upravi za ceste Ajdovščina, kjer je ostal do invalidske upokojitve, zaradi bolezni leta 1963. V tem času sta družino povečali še hči Neva, rojena leta 1946, in hči Roza, rojena leta 1950, tako so bile v Jerkovičevi družini štiri hčerke. Marca 1962 leta mu je bila podeljena medalja za zasluge za narod z Ukazom št. 31 z dne 7. marca 1962 s strani pisarne za odlikovanja predsednika FNRJ. Žal se je v korespondenci ohranilo samo potrdilo o podelitvi odlikovanja brez le-tega. Alojzij je umrl oktobra 1975. leta in je pokopan na domačem pokopališču v Dobravljah.
Višji štabni vodnik Mitja Močnik
(napis pod sliko)
39. Razglednica, ki jo je hčerka napisala očetu